Toyotin družinski avto? Zanj brez drage vinjete #foto

Zgodba avtomobila

Ob rojstvu dvojčkov ali trojčkov se vedno poraja vprašanje, kdo je tisti starejši v družini in kdo je na svet prišel le nekaj minut kasneje. Najmlajši, pa tudi če je razlike le nekaj minut, bo za vedno ovekovečen kot ''mali''. Če pogledamo k trojčku PSA bi prav tako lahko družinco razdelili na starejšega, srednjega in najmlajšega. Kljub temu, da so v drobovju praktično enaki in so internetno premiero doživeli drug za drugim, je luč sveta kot zadnji ugledal ravno Toyotin proace.

Konkretnih razlik med brati v resnici ni veliko in se navezujejo predvsem na zaključno oblikovanje in določene vozniške asistente ter menije in grafiko navigacije ter info-zabavnega vmesnika. Proace je dobil svoj značilni Toyotin nos, voznikovo pozornost v smislu aktivne varnosti dopolnjuje nabor pomočnikov tehnologije Toyota safety sense, ki sliko nadzora nad dogajanjem na cesti sestavi s pomočjo radarja in mono kamere. Kot se za družinskega multipraktika spodobi zna sam zavirati v sili, brati prometne znake, nadzirati in prilagajati svetlobni snop luči ponoči in nadzirati mrtve kote.

Kaj prinaša oznaka verso?

Ker družina šteje tri člane oziroma šest, če upoštevamo še tovorne različice je s tem najlažje in najhitreje ločiti izvedenke. Travellerju in sport tourerju se je tako pridružil proace. Če ime označuje toyotin model pa zdaj že prepoznavna in skoraj legendarna oznaka verso označuje, da govorimo o potniški različici kombija, dodatno pa opredeljuje njegovo dolžino. Govorimo torej o srednje veliki različici potniškega kombija z osmimi sedeži.

Precej tipično kombijevski je položaj za volanom, kamor se kar malce povzpnemo. Toda kot smo spoznali že pri primerjalnem testu francoskega dvojca se tudi proace verso vozniško želi približati osebnim avtomobilov. Hvalimo dober položaj za volanom, prav tako je smiselno postavljena ročica šeststopenjskega ročnega menjalnika. Voznika in sovoznik sedita v zelo udobnih sedežih, zaslon na dotik je na dosegu roke in dobro pregleden. Če v smiselno celoto povzamemo sprednji del potniške kabine lahko le prikimamo dejstvu, da si želi biti ta skoraj petmetrov dolg kombi podoben osebnim vozilom. Še najbolj zmoti obilica trde plastike, ki je resnici na ljubi trpežna in se jo očisti s hitrim potegom mokre krpe, morda tudi primerna naporni in zahtevni uporabi. Nekoliko so nas presenetili tudi položaji odlagalnih površin. Res je, da jih je veliko, a so postavljeni na oddaljenih mestih, do njih pa je težje dostopati oziroma umakniti moramo pogled s ceste, kar pa seveda ni najboljša rešitev, kljub številnim varnostnim pripomočkom.

Vsak sedež ima nameščen isofix priključek. Foto: Gašper Pirman

Vsi sedeži zadaj so odstranljivi, poklopni in se lahko premikajo naprej/nazaj. Foto: Gašper Pirman

Njihovo podiranje je preprosto, saj je potreben le poteg ročice ali rdečega traku. Foto: Gašper Pirman

Od nič do šest

Ker gre za potniški kombi, ki je v največji meri namenjen prevozu večjega števila potnikov je naša dolžnost, da se skoraj bolj kot vozniškemu prostoru posvetimo počutju na zadnjih sedežih. Zaradi modularne zasnove vsakega sedeža nas je prepričal lahek način odstranjevanja posameznega sedežev. Individualno lahko sicer odstranimo le dva sedeža, drugi par je združen v klop, a je sistem odstranitve pri obeh enak. A če smo bili presenečeni nad majhno maso posameznega sedeža, ki smo ga brez večjih težav odstranili sami, je potrebno za odstranitev klopi, kjer sta združena dva sedeža več moči. To je opravek za dve osebi oziroma za res močnega očeta.

V drugi in tretji vrsti nismo preživeli veliko časa oziroma se tam nismo vozili na daljšo pot, a smo že po nekaj minutah uporabe zavihali nos nad razmeroma kratkimi sedalnimi deli. Pogrešali smo še naslone za roke. Po drugi strani smo dvignili prst pri možnosti vzdolžnega pomika sedežev, družinsko uporabnost za večje družine pa močno povzdvigne kar šest isofix priključkov. Zaradi modularno prilagodljivih sedežev ima že srednja različica prostora res veliko. Z osmimi sedeži ostane približno 600 litrov za prtljago, s petimi ga je 1.000 litrov, z dvema sedežema pa do 2.700 litrov (do strehe vozila).

Drsna vrata so na obeh straneh, zato je dostop do sedežev preprost in hiter. Foto: Gašper Pirman

Večopravilna enota je sposojena pri skupini PSA, vendar ima nekaj Toyotinih posebnosti. Med drugi bi doplačali za varnostni sistem Toyota safety sense. Foto: Gašper Pirman

Oblikovno je zelo podoben bratoma, razlikuje se le po malenkost drugačni maski in seveda logotipih. Foto: Gašper Pirman

Kako se zoperstaviti francoskemu duetu?

Kot so nam pri uvozniku dejali že na mednarodni in kasneje tudi na slovenski predstavitvi utegne imeti proace verso kot osebni avtomobil težave predvsem zaradi konkurenčnosti cene. Z osnovno ceno pod trideset tisočaki se je dobro zasidral v sredino segmenta, Renault in Opel sta huda konkurenta, čeprav je res, da se proace v primerjavi s traficom in vivarom pelje veliko bolj avtomobilsko. Pri slovenskemu zastopniku kot največjo prednost navajajo stroškovno učinkovitost, kjer izpostavlja ugodno porabo (dizelski agregat s 110 kilovati je na testu porabil manj kot osem litrov), servisne intervale na 40 tisoč kilometrov in predvsem petletno jamstvo brez omejitev kilometrov. Proace je torej z garancijo v prednosti tudi pred svojima francoskima bratoma.

Testni primerek je sicer stal 36.200 evrov, kar je v primeru srednje močnega dizelskega agregata in paketa opreme family malenkost več kot staneta podobno opremljeni dvojček skupine PSA. Sami bi na seznam doplačilne opreme brez pomisleka uvrstili Toyota safety sense, ki stane dodatnega tisočaka. Izbira pa je na koncu odvisna predvem od lojanosti kupcev do določene znamke, vendar ima proace verso kljub temu nekaj adutov v rokavu.