Audi TT coupé 2.0 TDI ultra – športni kupe z veliko začetnico

Kupe, avtomobil za sladokusce

V časih, ko je ob vse večji priljubljenosti športnih terencev kupe redek že kot lantan, velja vsakokrat ponoviti in velja tudi za TT:

kupe ni družinski avtomobil, ni uporaben in ne more (ali pa vsaj zelo težko) prevažati koles.

Kupejev zato ne ocenjujemo po tem, koliko so družinski, ker družinski nočejo, pravzaprav v resnici niti ne morejo biti. Kupe je avtomobil za sladokusce.

Kot kombikupe je TT nekoliko bolj uporaben v prtljažniku

Audi TT je že, odkar obstaja, skoraj čisto pravi kupe. V resnici je kombikupe, saj so na zadku vrata, se pravi pokrov, v katerem je tudi zadnja šipa.

A to na njegovo splošno uporabnost vpliva le toliko, da je dostop do prtljažnika lažji, da je prtljažnik povečljiv (tu se zadnja klop deli v razmerju 50:50) in da je pokrov pri zapiranju, ker je zelo velik, precej težak. Ima pa tu oprimka na levi in na desni strani, kar je prej redkost kot pravilo.

In če koga ravno zanima njegov prtljažnik: dolg je 80, širok 100 in visok 38 centimetrov, je pa na zadnjem delu nekoliko zaobljen in znižan. Ima dvojno dno, kjer so akumulator, nekaj orodja in malo prostora za dodatne drobnarije, eno lučko in nekaj kaveljcev za mrežo na dnu.

Kupe 2+2: za dva odrasla in dva ne prevelika otroka

Kljub kombikupejevski karoseriji pa je TT tiste vrste, ki smo ji v prejšnjem tisočletju rekli kupe 2+2. Takrat je bilo kupejevstvo razumljeno dosti bolje kot danes in natanko se je vedelo: če je 2+2, je to dobra lastnost, saj je kupe lahko tudi le dvosedežnik, kot 2+2 pa lahko zadaj prevažate še kakšnega ali dva otroka.

Tako je tudi v teteju: dva odrasla spredaj in nič več kot dva otroka, daleč od "galofag" polnoletnosti, zadaj. Takšen je bil TT leta 1998 in takšen je tudi danes.

Poleg tega je TT tiste vrste kupe, ki je kupe po krvi in duši, kar bi se v kleparskem jeziku prevedlo v podatek, da ne gre za neki (na primer) A3 z močno položno streho vse od stebrička B proti zadku, pač pa za povsem samostojen model. Kupe, kot se šika.

TT: kot tourist trophy ali kot technology & tradition

Morda je prav zaradi oblike oziroma njene prepoznavnosti Audijev TT dobro prepoznaven v širšem krogu ljudi, ne le med ljubitelji. Pri Audiju so si to seveda želeli, a ker je bil TT leta 1998 za njih korak v neznano, niso mogli vedeti.

Zato so, za vsak primer, potrkali na znana vrata – nostalgijo. In si od zdaj že dolgo pokojne znamke NSU izposodili oznako TT. Modela NSU TT se danes najbrž spomni le še redkokdo, a se zdi vse bolj smiselna povezava med njim in današnjim Audijem TT.

Prvič, tako Audi kot NSU izhajata iz združenja nemških avtomobilskih znamk Auto Union. Drugič, oba sta pristna športna avtomobila. In tretjič, oba sta, vsak v svojem času, na cesti od daleč prepoznavna.

Zunaj evolucija znanega, znotraj zrelejše okolje

Pri Audiju so tokrat poskrbeli, da bodo vsi lastniki druge generacije nujno hoteli tega, novega.

V vsem je boljši, morda še najmanj glede videza zunanjosti, ki pač sledi evoluciji, tako značilni za to znamko.

Vse osnovne poteze so namreč pri vseh treh generacijah zelo podobne.

Veliko večja razlika je v notranjosti, pa ne (le) zaradi zračnih rež, ki spominjajo na pogled v letalski turbinski motor, ali zaradi ambientalne osvetlitve, ki je v veliki meri tudi uporabna – notranjost se zdi dosti zrelejša, prvovrstno elegantna, nič več eksperimentalno igriva. In s tem ni nič narobe.

Merilniki: zanimiva in dobro dodelana tehnika. Sovoznik pa v virtualnem avtu.

Še najbolj v kokpitu izstopajo novi merilniki.

Tu zdaj ne moremo več govoriti o klasičnih merilnikih, saj gre za velik zaslon, ki ni pravokotnik, kar je dober tehnični "trik", pa tudi pogled nanje je prav všečen.

Tudi izvedba je odlična – glavna merilnika sta lahko velika ali majhna, ne glede na to pa si lahko voznik nastavi precej kombinacij podajanja informacij. S temi merilniki so pri Audiju ukinili osrednji zaslon, kar se na prvi pogled zdi logično in pravilno, a se izkaže, da ni čisto tako.

Prvič, s tem je sovoznik povsem izključen iz "igre", saj ne more nastavljati navigacije, avdiosistema in podobnega.

In drugič, tudi vozniku bi, kljub vsem prej opisanim dobrim lastnostim, prav prišel še osrednji zaslon, saj bi se mu s tem povečale možnosti za nadziranje več hkratnih informacij, za kar mora zdaj pač pogosteje preklapljati s pomočjo gumbov na volanskem obroču.

Video - kratek prikaz delovanja nove generacije Audijevih merilnikov oziroma integrirane navigacije

V prijetnem okolju – prijetno sedenje

Sesti v takšen in tako opremljen TT je prijetno: sedeža športno objameta telo, volanski obroč je ravno prav velik, debel in ergonomski, sedi se športno nizko, nastavitev položaja za upravljanje je odlična.

Sedeža nista le lepa (črna in siva z belimi šivi), sta tudi mersko izdatna (dolg in še podaljšljiv sedalni del!) ter na splošno bogato nastavljiva.

Voznik ima že samo s tem občutek, da sedi v športnem avtomobilu.

Prvi metri navdušijo še s čudovito neposrednim in natančnim volanom, nekaj posebnega pa je tudi zvok.

Zvok: glasba ali motor?

Bang je za ljubitelja glasbe, kljub skoraj tisočaku, prava izbira: velika glasnost ga ne spravi iz tira in zdi se, da ima še najraje jazz, tako vokal kot instrumental.

Hamp's Boogie Woogie zveni skoraj tako, kot bi sedeli pod odrom Lionelovega orkestra.

A zanimiv, bolj za športno navdahnjene voznike, je tudi zvok motorja. Zdi se, kot bi zadušili zvoke izpuha in motorja samega ter v kokpit pripeljali le sesalne šume. Zamolklo globoko.

Iz prospekta le še en TDI, v praksi pa odlične zmogljivosti

TT je že eden tistih, ki se rad postavi pred trendovski lokal, a gre še raje na cesto, med ovinke. Motor sam po sebi iz prospekta ni nič posebnega – še ena različica za marsikoga kultnega koncernskega dvolitrskega stroja TDI.

Tak motor danes poganja celo paleto vozil koncerna in med njimi tudi, na primer, jetto TDI, kjer zmore 150 "konjev".

Tu jih nabere 185, kar je na splošno lepa številka, a tudi ni več neki vrhunski dosežek – že Fiatov freemont poganja "170-konjski", dvolitrski turbodizel. A to je teorija, praksa je veliko bolj navdušujoča.

Za slabo tono in tristo je 185 "konjev" že samo po sebi lepa številka, tudi aerodinamika je tu športna, za zvok tudi že vemo, da se sliši privlačno športno, posebej pa navduši elastičnost motorja.

Ta je pri dizlih na splošno zelo slaba, v povprečju takšni motorji lepo delujejo med 2.000 in 3.500 vrtljaji. Ta v teteju je z močjo športen, a je vseeno vse do zadnje (6.) prestave uporaben v območju med 1.000 ter 4.500 in več vrtljaji v minuti.

Dokončno podobo motorja da navor: za kar 380 njutonmetrov ga je, in to v kar lepem območju vrtljajev. In prav zato je takšen TT, čeprav dizelsko gnan in med vsemi teteji najmanj zmogljiv, kupe z zelo športnimi zmogljivostmi.

Pri tem velja omeniti tudi porabo, testna je bila s 6,9 litra še vedno zmerna, a priznamo, da bi šlo tudi manj, vendar se je s takim avtomobilom res težko odreči užitkom in se na silo odpovedati blagodejnim sunkom pospeševanja na račun varčnih rekordov. Poraba je s tega vidika, pravzaprav, glede na zmogljivosti zelo dobra. Kdor pa se bo vseeno želel pohvaliti, da ima športni avtomobil, ki "popije" manj kot šest litrov, bo to s tem motorjem lahko dokazal. Samo čemu?

Precej težak nos, a morda tudi na račun zimskih gum pri pomladnih temperaturah

S tronic, menjalnik z dvema sklopkama, bi se morda res prijetno peljal, a je tu tehnično nepotreben: ročni deluje brezhibno hitro in natančno, prestavna razmerja so odlično izračunana in pretikanje je lahkotno, a tudi športno natančno.

Veselje za voznika. Od tu sledi vedenje od geometriji: koloteka sta široka (gume pa tudi), tako "kvadratno" postavljena kolesa pa so že iz teorije idealna za kratke in malo manj kratke ovinke. TT gre vrhunsko v kratke in zabavno v srednje ter dolge zavoje, predvsem v prvih pa se izkaže kot tipičen audi – čeprav njegov nos ni postavljen vzdolžno (tipično za audi), je precej "težak", TDI pri tem zagotovo nosi največ odgovornosti.

Nos zato v skrajnih prečnih obremenitvah vozila sili iz ovinka, no, delno je to mogoče pripisati tudi zimskim gumam pri zunanjih osmih stopinjah Celzija.

Mehanika nesramno vabi voznika v športno vožnjo

S svojo ubogljivostjo ob voznikovih ukazih na volanskem obroču se zdi TT čudovita igrača tudi takrat, ko ga ženete po grobo valoviti cesti, polni ovinkov, saj, ne glede na poskakovanje karoserije na valovih, TT brez težav sledi smeri, ki mu jo zada voznik.

Če to traja malce dlje, zavore še vedno dajejo občutek, da tudi pri večjih in daljših obremenitvah dobro držijo – se pa iz njih, ko se vozilo ustavi, začne precej kaditi.

A kako bi ne vozil tako?

Z vožnjo po "ušesu" je motor mimogrede pri 4.000 vrtljajih v minuti (dokaj visoko, pri 4.700, je tudi rdeče polje), športna vožnja v teteju pa ni težaška, temveč zabavna.

V teteju se je treba marsičemu odreči, je pa zato zabaven