Dirkaška čelada F1: bi Schumacherja rešila pred resnejšimi poškodbami?

Čelade so v F1 najpomembnejša zaščita glave

Smučarska čelada Michaela Schumacherja je ob njegovem nesrečnem padcu med smučanjem v Franciji razpadla na tri dele. To sicer ni slabo, saj je čelada služila svojemu namenu: ob trku je zgornja plast vsrkala energijo, ublažila udarec in posledično razpadla.

Toda eno so čelade za smučarsko vsakdanjo uporabo, namenjene rekreativnim smučarjem, nekaj povsem drugega pa čelade za profesionalne potrebe v avto-moto športu. Čelada je pri dirkalnikih, ki nimajo dodatne zaščite prek kletke ali celo avtomobilske karoserije, edina neposredna zaščita človeške glave.

Bi Michaela Schumacherja njegova dirkaška čelada iz formule ena med padcem zaščitila bolje od klasične smučarske, da njegove poškodbe ne bi bile hujše?

Zahteve za čelado v F1: pojemek ne sme biti večji od 300g, izstrelek v vizir s 500 kilometri na uro, ključen test z ognjem

Današnje čelade v formuli ena so tehnološko dovršen izdelek, ki mora prestati stroge varnostne teste. Čelado tako spustijo z višine 15,5 metra na različne podlage (ravno dno, oster rob). S te višine lahko čelada v prostem padu doseže hitrost 63 kilometrov na uro.

Za odobritev homologacije FIE mora čelada prenesti udarec pri hitrosti 34,2 kilometra na uro: pri tej hitrosti senzorji ne smejo zaznati pojemka, večjega od 300g, razpršiti se mora vsaj 225 džulov energije.

Čelado za 45 sekund postavijo v ogenj in na temperaturo 800 stopinj Celzija, pri tem pa temperatura v notranjosti čelade ne sme preseči 70 stopinj Celzija.

Vizir čelade mora na drugi strani prestati izstrelek s hitrostjo 500 kilometrov na uro. Poškodba na vizirju ima lahko globino največ 2,5 milimetra.

Fangio je zmagoval še z usnjeno kapo

Takšna čelada še pred kratkim ni bila samoumevna. Juan Manuel Fangio je v 50. letih dirkal zgolj z usnjeno kapo in osnovnimi zaščitnimi očali. Šele ko se je Cariciola podal na dirko serije Indy v ZDA, so tam od njega pred štartom zahtevali čisto pravo čelado. O tem je nato poročal tudi v Evropi. Iz ZDA v Evropo so pozneje uvozili tudi sistem HANS za dodatno zaščito vratu.

V formuli ena so postale čelade obvezne leta šele leta 1953. Dirkači so dolgo uporabljali klasične čelade brez sprednje zaščite obraza in vizirja, kar je leta 1970 spremenil šele avstrijski svetovni prvak Jochen Rindt. Dirkaču, ki je pred 50 leti s formulo 3 dirkal tudi v Portorožu, je med dirko v Franciji v obraz priletel kamen.

Trije proizvajalci čelad za formulo ena

Trije glavni proizvajalci čelad za karavano formule ena so Arai, Bell in Schubert. Njihovi izdelki so v skladu s strogimi normativi FIE in imajo zato tudi njeno homologacijo.

Zgradba čelade Zunanja konstrukcija čelade je narejena iz dveh plasti ogljikovih vlaken, od katerih zunanjo še dodatno ojačajo. Pod njima je plast aramida, zelo trpežne plastike, ki jo uporabljajo tudi v neprebojnih jopičih. Pod tem glavo ščiti še dodatna prilagodljiva plast plastike iz polisterena, ki je prekrita z negorljivim materialom. Masa današnjih čelad v F1 je le 1,25 kilograma.

Oblika čelad Čelade so v zadnjih letih postale pomemben del aerodinamičnega paketa. Ker dirkač sedi neposredno pod glavno odprtino za zračenje motorja, lahko čelade pomagajo znižati upor v predelu, kjer nastajajo močne turbulence. Moderne čelade lahko v primerjavi s predhodnicami zmanjšajo vzgon tudi do 15 kilogramov. Pri zunanji obliki čelad je pomembna tudi odprtina za hlajenje dirkača, skozi katero vsako sekundo pride 15 litrov svežega zraka. Nepogrešljiv del odprtine je poseben filter za zaščito pred majhnimi delci.

Vizir Vizirji so narejeni iz tri milimetre debele plasti čistih polikarbonatov, ki združujejo skrajno trdnost in zaščito pred udarci, zaščito pred ognjem in obenem dirkaču omogočajo jasen pogled. Večina voznikov uporablja zatemnjene vizirje, ki imajo na notranji strani še poseben kemični premaz proti rosenju. Pred desetletji so dirkačem za ta namen vizirje še navrtali. Vizir ima na vrhu več plasti odstranljivih površin, ki jih dirkač med dirko lahko odstrani.

Na vrhu vizirja imajo danes čelade tudi petcentimetrski trak iz sintetičnih vlaken, ki je raztegljiv in obenem zelo vzdržljiv. Ta trak ima maso 70 gramov, a čvrstost čelade podvoji.

V vsaki čeladi 16 tisoč kilometrov vlaken

Ker morajo biti čelade istočasno zelo lahke in odporne proti udarcem, je njihova proizvodnja seveda zapleten, dolgotrajen in natančen tehnološki postopek. Čelade za formulo ena so narejene po meri, zato dirkaču glavo najprej skenirajo in naredijo njen model v naravni velikosti. Na ta model nato namestijo kar 120 plasti ogljikovih vlaken.

Vsako plast sestavlja kar 12 tisoč mikroplasti, vsaka med njimi pa je petnajstkrat tanjša od človeškega lasa. Skupna dolžina plasti iz vsake čelade znaša kar 16 tisoč kilometrov, kar je razdalja med Londonom in Tokiom.

Model z vsemi plastmi nato vstavijo v posebno peč, kjer se plasti pod visokim pritiskom in ob stalni temperaturi 132 stopinj Celzija združijo v celoto. Posamezne dele čelade, ki so najbolj na udaru velikih obremenitev, pozneje dodatno ojačajo še z dodatki aluminija in titana.