Nedelja, 16. 10. 2016, 13.14
7 let, 1 mesec
Aiguille du Midi – vrtoglavi razgledi pod vrhom Mont Blanca
Več kot kilometer granitne stene kot na dlani: pettonski "avtobus" na jeklenicah #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,53
2
V srcu Centralnih Alp v Franciji tik pod vrhom Mont Blanca stoji ena najatraktivnejših visokogorskih gorniških postojank. Do sanjskega razgleda z vrha kar 3.842 metrov visoke granitne špice Aiguille du Midi v vas v dobrih 20 minutah iz evropske alpinistične meke Chamonix pripelje ena najatraktivnejših prosto visečih gondol na svetu. Ni poceni, a dogodivščina gre v spomin za vse življenje.
Video: Orlovsko gnezdo na granitni špici: sanjski razgled v osrčju Centralnih Alp
Ena najatraktivnejših prosto visečih gondol na svetu skozi številke:
1.035 metrov – vstopna postaja: Chamonix
2.308 metrov – vmesna postaja: Plan del'Aiguille – trije stebri, višji od 70 metrov, podpirajo jeklenice gondole
3.842 metrov – končna postaja: Aiguille Du Midi – med vrhom in vmesno postajo prosto viseča jeklenica na 1,5 kilometra višinske razlike
2.747 metrov – skupna višinska razlika
20 minut – čas vožnje
22 kilometrov jeklenic
Dotik stene – pogled na prosto visečo pettonsko gondolsko kabino, ki izginja v blodnjaku visečih lednih serakov, v orjaških granitnih plateh in previsih ter drugih razčlembah velikanske severne stene Aiguille du Midija, marsikomu, še preden se mu z vrha odpre pogled na preostale štiritisočake Centralnih Alp, vzame sapo in na obraz prikliče bledico.
45 kilometrov na uro – hitrost gondole ob severni steni Aiguille Du Midi
600 oseb na uro – okoli sto potnikov se vkrca v vsako od obeh pettonskih gondol
500 tisoč ljudi na leto se s to gondolo poda v visokogorsko divjino pogorja Mont Blanca
850 ton tehta betonska protiutež, ki napenja jeklenice
175,50 evra stane povratna vozovnica za družine (dva odrasla in dva otroka)
58,50 evra stane povratna vozovnica za odraslega
Njegovo veličanstvo – 4.810 metrov visoki Mont Blanc je vse leto odet v belo odejo.
Vožnja, ki ji ni para …
Že v gondoli se je mogoče srečati pisano druščino adrenalinskih odvisnežev, ki opremljeni s cepini, lednimi vijaki, vponkami, vrvmi, plezalnimi pasovi in preostalo opremo nasmejani čakajo na prevoz, ki jih bo odpeljal na novo pustolovščino v vertikalni svet ledenega granita.
Današnja pot žičnice, ki so jo nedaleč od prvotne iz leta 1955 zgradili 36 let pozneje, ima dva dela. V prvem delu se prek gozdnih pobočij povzpne s 1.030 metrov nadmorske višine, kolikor znaša višina spodnje prenovljene vstopne postaje – ta je hkrati tudi prodajalna vstopnic in dobro ažurirano informacijsko središče –, le streljaj oddaljene od središča Chamonixa, na 2.317 metrov visoko vmesno postajo Plan de l'Aiguille.
Na tej poti, dolgi poltretji kilometer, se nosilna jeklenica opira le na tri 70-metrske jeklene stolpe, mimo katerih gondola, tako kot vso pot, vozi s hitrostjo do 36 kilometrov na uro. Drugi odsek, dolg skoraj tri kilometre, pripelje skoraj pod vrh Aiguille du Midija. Ta odsek je izjemen tudi zaradi dejstva, da je nosilna pletenica povsem prosto viseča, saj med postajama ni nobenega stolpa. Pogled na prosto visečo pettonsko gondolsko kabino, ki s hitrostjo 45 kilometrov na uro izginja v blodnjaku visečih lednih serakov, v orjaških granitnih plateh in previsih ter drugih razčlembah velikanske severne stene Aiguille du Midija, marsikomu, še preden se mu z vrha odpre pogled na preostale štiritisočake Centralnih Alp, vzame sapo in na obraz prikliče bledico.
Poleg plezalcev se skozi ledeni rov na izpostavljeni snežni raz izhodišča za visokogorsko turnosmučarsko avanturo zgrinjajo zlasti gorski vodniki, ki svoje stranke vodijo na velikopotezno in skrajno fotogenično ledeniško-smučarsko avanturo prek ledenikov Valle Blanche in Mer de Glace. Na izpostavljenem ostrem snežnem je ob lepem vremenu razu je gost promet navez.
Dotik stene
Aiguille du Midi je kraj, ki nikogar ne pusti ravnodušnega. Tudi če niste alpinisti, gorniki, turni smučarji, padalci "base jump" ali podobni adrenalinski zasvojenci, se povzpnite na to orlovsko gnezdo, ki objema vrh drzno oblikovanega granitnega velikana. Ne bo vam žal in verjemite, nikoli ne boste pozabili mešanih občutkov, ki prevevajo dušo, ko "drobna" gondola z vrha Aiguille du Midija zdrsi v skoraj tritisočmetrsko praznino proti Chamonixu.
Vožnja do vrha je tisti najbolj epski del poti. Je še za četrtino hitrejša (45 km/h) kot iz doline, ves čas pa je ob lepem vremenu viden Mont Blanc, najvišji evropski vrh (če ne štejemo Elbrusa, ruskega pettisočaka, ki leži na Kavkazu, na evropskem robu proti Aziji).
Tik pod vrhom gorniške postojanke se gondola ob izkrcevalni ploščadi skorajda zaleti v vršni del visečega ledenika nad granitnim zidom severne stene in skozi okno so povsem jasno vidne vršne razčlembe granitnega velikana. Ob tišini, ki jo predvsem pri potnikih, nevajenih višine in razsežnosti gora, nehote pričara veličastnost in strahospoštovanje prizora, je ob lepem vremenu zaradi bližine stene mogoče celo zaslišati komunikacijo alpinističnih navez, ki plezajo v kombiniranih smereh Aiguille du Midija.
Aiguille du Midi je seveda odlično izhodišče za alpinistične in turnosmučarske podvige vseh težavnosti in razsežnosti. Že v gondoli je mogoče srečati pisano druščino adrenalinskih odvisnikov, ki opremljeni s cepini, lednimi vijaki, vponkami, vrvmi, plezalnimi pasovi in preostalo opremo nasmejani čakajo na gondolo, ki jih bo popeljala na novo pustolovščino v vertikalni svet ledenega granita. V Chamonixu je zelo dobro razvit sistem najema gorskih vodnikov, ki dobro poznajo območje.
Kot da bi se v Piranu usedli v gondolo in izstopil 117 višinskih metrov pod vrhom Triglava
Za občutek razsežnosti višinske razlike, ki jo premaga gondola med evropsko alpinistično in smučarsko prestolnico Chamonix in gorniško postojanko Aiguille du Midi, ki kot orlovsko gnezdo objema severni in osrednji stolp 3.842 metrov visoke istoimenske gore pa tole: če bi na primer v Sloveniji imeli žičnico, ki bi premagala tako nadmorsko višino, bi v Piranu stopili v kabino, izstopili pa bi le 117 višinskih metrov pod vrhom Triglava.
Na svoji poti ta pettonski "avtobus", obešen na jeklenice, premaga več kot poltretji kilometer višine in ob tem med vožnjo ponudi občutke in razglede, ki bi ljudem s strahom pred višino zagotovo bili vse prej kot užitek. A če vas višina ne moti, je ta panoramska vožnja z najvišjo prostovisečo evropsko gondolo zares izjemno, edinstveno in dih jemajoče doživetje.
Čisto zadnja atrakcija tega izjemnega objekta je popolnoma steklena razgledna točka, kjer lahko človek dobesedno stopi v globino. Gre za svojevrsten občutek, ko ti med stanjem na stekleni plošči, ki štrli 2,5 metra iz stene, pod nogami zazija tisočmetrska praznina vse do ledenika Bossons. Mnogi ta korak v prazno doživijo kot osebni preizkus poguma, volje, srca …
Varnost? Sem ter tja se zaplete, dobesedno!
Ne gre pozabiti, da se sem ter tja taka vožnja lahko spremeni v resno avanturo. 16. maja 2013 se je zgodila večja okvara v strojnici in zelo redka odpoved motorja. Dva helikopterja sta morala poleteti 45-krat, da so reševalci na tla spravili 251 ljudi, ujetih med nebom in zemljo. Malce po našem obisku pa se je dobesedno zapletlo tudi na povezovalni panoramski žičnici Mont Blanc, kjer med Aiguille du Midijem in postajo Hellbronner na italijanski strani masiva vozijo manjše gondole. Močan veter je prepletel jeklenice in ljudje so bili celo čez noč ujeti nad ledenikom.
Zaradi aktualnih dogodkov v svetu, zlasti v Franciji, pa smo prvič sredi gora srečali tudi ljudi v neprebojnih jopičih in z avtomatskim orožjem v rokah. Terorizem je grožnja, proti kateri očitno ni odporen nihče več. Še nikoli nam pred odhodom v gore ni bilo treba pokazati nahrbtnika. Svet se spreminja.
Pogled na gondole, ki potujejo proti italijanski strani gorskega masiva Mont Blanc. 9. septembra letos je na tej žičnici obtičalo 110 turistov. Na varno so jih prepeljali 77, 33 pa jih je takrat čez noč ostalo ujetih na žičnici na višini 3800 metrov nad morjem.
Tam zgoraj je zima tudi sredi poletja. Oglasiti se zna tudi višina.
Ledeni rov sredi poletja.
Kljub dejstvu, da vas žičnica udobno popelje v osrčje Centralnih Alp, naj vas to ne zavede, saj se kljub vsemu znajdete skoraj štiri tisoč metrov nad morjem. Upoštevajte, da je vreme med alpskimi vršaci zelo nepredvidljivo, in nikakor ne pozabite na rokavice, kapo in topla oblačila, četudi se boste na ogled Aiguille du Midija napotili sredi poletja.
Temperaturna nihanja od 0 do –10 stopinj Celzija tudi poleti in v zgodnji jeseni sredi dneva tam zgoraj niso nenavaden pojav. Obisk pogosto začini še močan veter, ki se ga v obliki ledeno mrzlega prepiha čuti v rovih, ki vodijo prek gore. Zato se je na obisk treba ustrezno pripraviti. Manj dejavni ne podcenite niti dejstva, da je na tej višini zrak bistveno redkejši kot v dolini in da se lahko že ob malo sunkovitejšem gibanju hitro zadihate ali pa srečate celo z močnim glavobolom in slabostjo, ki jo prinaša skoraj štirikilometrska nadmorska višina.
Osrednji oziroma granitni stolp Aiguille du Midija. Do njega vodi most, ki ni za vrtoglave, pot pa izgine v temnem rovu granitne stene.
Bližje svetu vertikale bo človek brez gorniških izkušenj težko prišel, tukaj se nekatere smeri končajo praktično na balkonih te izjemne visokogorske postaje.
Vremenskih razmer na tej visokogorski postojanki nikoli ne gre podcenjevati. V gondolo smo vstopili 6. avgusta. Okoli 11. ure je bilo v Chamonixu, tisoč metrov nad morjem, prijetnih 23 stopinj Celzija. Na severnem stebru Aiguille du Midija je termometer kazal štiri stopinje pod ničlo. Tudi sredi poletja in zgodaj jeseni so tam zgoraj lahko prave zimske razmere, zato je s seboj treba imeti topla oblačila, kapo in rokavice. Če zapiha, je lahko prav divje – izkušeno na lastni koži.
2