Pogled iz zraka: zgodba stoletnih prelazov, ki Slovencem vzbujajo nostalgijo

Ceste, ki jih stoletja biča veter, zasipajo plazovi in pokrivajo snežne odeje

Zavite, strme in nekoč težko dostopne ceste, ki so narisale pot visoko v Alpah, Julijcih in Karavankah, imajo med Slovenci močan čustveni naboj. To so ceste, ki so nekoč predstavljale pot čez gore, tja v drugo državo, med drugače govoreče in tudi misleče ljudi. Ceste prek visokogorskih prelazov so bile vrata v tujino.

Enako so ovinki, ki jih je pozimi bičal veter in jih je pokrila snežna odeja ter so jih zasipali plazovi, nekoč omogočali trgovanje in preživetje, ljudi so peljali v krute vojaške bitke ter pisali tragične zgodbe. Marsikateri košček asfalta in tlakovana kocka stoji na povsem istem mestu kot pred stoletji, ko so te ceste z golimi rokami gradili takratni oblastniki in številni reveži.

Prelazi, ki podobno kot pred več sto leti, tudi danes mnogim predstavljajo možnost za boljše življenje

Te ceste so prehodili že nešteti koraki in prevozili nešteti avtomobili, marsikaj je danes drugače kot nekoč. Na vrhu Vršiča že skoraj sto let ni več državne meje, na avstrijski strani Ljubelja ne deluje več nekdanja najbližja bencinska črpalka, po skritih poteh danes nihče več ne tihotapi zabavne elektronike, cigaret, alkohola in oblek. Ko so leta 1991 odprli predor skozi Karavanke, se je utrip na karavanških prelazih močno umiril.

Nekdanje turiste so danes, ko je Slovenija skupaj z Italijo in Avstrijo del Evropske unije in do nedavnega na vrhu prelazov nihče več ni preverjal osebnih dokumentov, zamenjali Slovenci z željo po boljšem zaslužku. Veliko se jih vsakodnevno vozi v Avstrijo, da bi si tam zaslužili svoj kruh. Prelazi zato še vedno, podobno kot pred sto ali več sto leti, predstavljajo okno v svet in priložnost za boljše življenje.

Ob cesti proti Ljubelju prodajajo nekoč cvetoča gostišča, na avstrijski strani le še ostanek nekoč priljubljene prodajalne Malle

Utrip ob cesti, ki pelje mimo Tržiča do ljubeljskega prelaza in naprej proti Celovcu, se je v zadnjih dvajsetih letih močno umiril. Streljaj naprej od Podljubelja je danes zaprt motel, ki je bil nekoč odprt 24 ur na dan in v njem ni manjkalo gostov.

Na ploščadi pred predorom prav tako iščejo novega kupca nekdanje Kompasove restavracije, kjer so imeli gostje nekoč prekrasen pogled na visoke karavanške vrhove.

Marsikateri voznik, ki prevozi kilometer in pol dolg predor je ob izhodu presenečen nad vnovično prisotnostjo avstrijskega policista in vojaškega spremstva. Zaradi begunske krize je Avstrija spet uvedla nadzor na mejah. Ta kajpak velja le za osebne dokumente.

Slabih deset kilometrov naprej je mogoče na desni strani ceste opaziti ostanke nekdanje bencinske črpalke, trgovine in gostišča s prenočišči Malle. To je bilo družinsko podjetje, ki sta ga starša vodila skupaj s tremi hčerami. Za Slovence je bila to najbližja možnost za nakupe v Avstriji, ki pa danes prav tako propada. Neki Avstrijec je želel tam narediti dom za ostarele, a ni dobil vseh potrebnih dovoljenj.

Tam blizu je bilo tudi skladišče, kjer so lahko nakupljeno robo spravili in jo nato v več fazah spravili mimo carine čez državno mejo.

Petsto let stara gostilna Deutscher Peter, kjer je nekoč obedoval tudi cesar Karel VI.

Deželne oblasti so tukajšnjim domačinom namenile precej sredstev in zavoljo teh je visoko v hribih spet zaživela marsikatera kmetija. Med Celovcem in Ljubljano danes redno vozi avtobus. Tudi ovinkasto in strmo cesto proti koroški prestolnici redno obnavljajo. V znameniti gostilni Nemški Peter (Deutscher Peter) kljub odročni lokaciji posel cveti. To je že več kot 500 let stara gostilna, v kateri se je nekoč ustavil tudi cesar Karel VI.

Nekoč oskrbovalna cesta soške fronte, danes priljubljena izletniška točka

Najvišji med slovenskimi prelazi je Vršič, kjer se je mogoče z avtomobilom povzpeti več kot 1.600 metrov visoko. Zametki te visokogorske ceste segajo že v srednji vek, ko so ljudje iz Trente potovali proti takratni Borovški vasi (danes Kranjska Gora) in prodajali sir, volno in kože. Že na začetku 19. stoletja so se pomembnosti Vršiča zavedali vodilni oblastniki Avstroogrske, ki so za potrebe vojaških iger in vaj čez prelaz zgradili zasilno cesto. Ko je leta 1915 tam nastala soška fronta, je Avstroogrska zgradila boljšo cesto in jo uporabila za preskrbovalno verigo.

V ta namen so ob cesto pripeljali približno deset tisoč ruskih ujetnikov. Mnogi med njimi so ob strmi cesti dočakali svojo bridko usodo. Veliko jih je umrlo zaradi izčrpanosti, bolezni in plazu, ki je 8. marca leta 1916 opustošil okolico vršiške ceste. Žrtev je bilo več sto. Poleg ceste so za prevoz tovora zgradili tudi žičnico, ki z ostanki na ta del zgodovine spominja še danes.

Vršiško cesto gradili ruski ujetniki, ljubeljski predor nemški taboriščniki

Poleg ceste čez Vršič ima podobno krvavo zgodovino tudi cesta čez Ljubelj, ta je pomembno trgovsko pot predstavljal že Rimljanom v antiki. Služil je tudi kot pomembna vrata proti pristanišču v Trstu v času Habsburžanov. Okrog leta 1753 so koroški in kranjski deželni stanovi zgradili cesto prek Ljubelja in na vrhu skopali tudi sto metrov dolg predor. To je bila zelo strma makadamska cesta, ki je peljala več kot 1.300 metrov visoko. V čast cesarju Karlu VI. so na vrhu postavili dva obeliska, ki sta tam še danes. Na nekdanjo pot proti Ljubelju danes spominja dobro ohranjena makadamska cesta, ki je za promet zaprta, na vrhu pa je tudi planinska koča.

Predor na zdajšnjem mestu ljubeljskega prehoda so med letoma 1941 in 1945 gradili vojni ujetniki iz bližnjega koncentracijskega taborišča. Predor so zasilno prebili že leta 1944, novembra leta 1963 pa je sledilo uradno odprtje predora. Danes je predor dolg 1.561 metrov, dolžina predora na slovenski strani je 688 metrov.

Protitankovske ovire in zastareli napisi ob cesti, ki danes lahko pelje do poceni goriva

Kdor se v Avstrijo pelje čez prelaza Jezerski vrh ali Korensko sedlo, prav tako naleti na duh ne tako davne preteklosti. Za oba prelaza velja – enako tudi za ljubeljskega – da je cesta na avstrijski strani precej bolj strma. Od Korenskega sedla proti Avstriji se cesta spušča tudi z 18-odstotnim naklonom. Na dnu tega spusta je opozorilna tabla za izvozno cesto v primeru okvare zavor, kjer so še danes napisi le v jeziku naše nekdanje skupne države, ne pa tudi v slovenščini.

Tisti Slovenci, ki prek prelaza Korensko sedlo potujejo proti Avstriji ali pa se v dnevno v službo vozijo v kraje, kot sta Beljak (Villach) in Podklošter (Arnoldstein) v Ziljski dolini, lahko ob cesti vidijo še danes postavljene protitankovske ovire iz časov desetdnevne vojne ob osamosvojitvi Slovenije. Protitankovske ovire so dolgo skrivali tudi na ljubeljskem državnem mejnem prehodu.

Prelaza Korensko sedlo in Jezerski vrh pa peljeta tudi do bistveno cenejšega goriva, kot ga imamo v Sloveniji. Za liter dizelskega goriva je treba v Beljaku ali Velikovcu (Völkermarkt) trenutno odšteti le okrog 90 centov.