O nadlegovalcih, filmskih kulisah in japonskem pivu. Frankfurt osebno.

Vsako soočenje z delom na avtosalonu je naporno

Veš, da boš z onetom dva dni opletal po koprivah, in ko je vsega konec, si vesel, da je mimo. In da je bilo dobro narejeno. Da ste prebrali, videli in slišali kaj zanimivega, informativnega in da ste vse to pri nas morda dobili celo prej kot drugod.

Tokrat sem snemal. Prvič v desetih letih, kolikor hodim na avtomobilske salone. Šel sem sam, pa smo izbirali. Ali fotografije ali video.

Na videooddelku so se hvalili z neko novo kamero

V teoriji naj bi videomaterial v malenkost manjši resoluciji, da je steklo hitreje, kar prek Wi-Fi-ja, malo po zraku, malo po kablih, prenašali direktno na strežnik ftp v Ljubljano. Od tam pa do najbližjega montažerja porezati neumnosti (Luka, Dean, hvala) in brž na portal.

Ne vem, ali smo letos z novicami in fotografijami koga "šišali" s hitrostjo. Ampak ponavadi pri salonih "razturamo". Tako pravijo, lahko pa, da samo lezejo v rit. Nikoli ne veš.

O nečem pa sem prepričan. Video smo imeli res prvi. Daleč pred vsemi. Občutek, ko si prvi, je dober.

Torej, vsebin je bilo dovolj, upam, da je bil salonski fiks dober, zato po navodilih urednika, kot po lanski Ženevi, pišem še o tem, kako je bilo vse skupaj videti skozi moje oči. Frankfurt osebno.

Večer pred salonom spet srečam prijateljico

Na predvečer salona je Mazda povabila na druženje organizatorjev in udeležencev/novinarjev 15.000-kilometrske vožnje po Rusiji, pa sem šel.

In glej, pred vhodom v dvorano stoji trojka s številko tri. Tista s počeno šipo in sedeži, ki je gostila mojo zadnjico od deset do štirinajst ur na dan. Od Tjumna do Moskve. Hecno, da so od osmih pred vhod postavili ravno "mojo". Fajn. Sem jo pobožal po blatniku. Na usnjeni obrobi prestavne ročice pa še zmeraj flek stopljenega/posušenega delčka snickersa, ki je pomagal, da sem ostal buden proti koncu tretjega dneva.

Zjutraj na sejmišče, snemati

Video je v Ljubljano kar letel, dokler se, vsaj tako se zdi, na Wi-Fi ni priklopil čisto vsak od deset tisoč novinarjev. Potem pa v šusu zastoj mega in kilobajtov! Kolona nepregledna, nadaljevanje nemogoče. Nič več ni steklo skozi. Na zaslončku piše, da bo nalaganje trajalo 78 minut. Teorija in praksa, jabolka in hruške. Nimam časa, zato drugi del materiala odložim na popoldne in nekaj malega na zvečer v hotelu.

Snemam naprej, vmes kako "škljocnem" s telefonom ali fotoaparatom, kar je v tistem trenutku bližje prstom. Da trenutek ujamem na spominsko kartico, da ne boste rekli, da nakladam.

Obstajajo trije tipi nadlegovalcev

Utrujene, z bolečimi stopali in pogosto prisilno nasmejane se jim ne morejo izogniti. K sreči omenjenih treh tipov ni veliko. So pa.

Sramežljivček – tisti, ki mu je nerodno slikati v "fris", pa dela to na skrivaj. Ampak ne neha in nabira kroge, dokler niso poslikane z vseh kotov. So vztrajni in večinoma nedolžni.

Radovednež – tisti, ki pristopi in sprašuje vse mogoče. V resnici ga odgovor ne zanima. Hostesa išče informacije v novinarskem materialu ali na tabličnih zadevščinah. Da bi le zadovoljila zahtevnega izpraševalca, medtem ko on ob vsakem njenem umiku pogleda izkoristi priložnost za kukanje v dekolte. Tudi ti so večinoma nedolžni.

Vsiljivček – temu pa ni nerodno. Niti malo. Vzame si čas. Hosteso okupira za vsaj od tri do pet minut, kljub očitnemu odmikanju vstopa v njen intimni prostor. Puncam je nerodno, pa jih ne smejo odgnati. Morajo ostati profesionalne. Ti, ti so pa moteči.

In potem na potep od hale do hale ...

Frankfurt je z na dolgo in široko posejanimi posameznimi halami podoben pariškem sejmišču, le da je razdalja med njimi bistveno daljša. Zato vozijo tako imenovani shuttli. Vsega skupaj jih je okoli osemdeset. Lahko jih, tako iz glave, na hitro naštejem. Volvo V70, citroën C4 grand picasso, škoda superb, audi A8, audi A3 sportback, VW golf, BMW i3, mercedes S, kia sorento, kia optima in originalni miniji.

Z BMW-jem, o katerem govori ves svet, sem se peljal petkrat in zbral nekaj vtisov

Je že tako, da je i3 daleč največja neznanka, zato sem vmes prepuščal shuttle drugim, da sem "narajmal" i3-ja. Tako na oko sem na sopotniškem in zadnjih sedežih (za volan me niso spustili, pa sem dolgo vztrajal) presedel od dva do tri kilometre.

Dovolj za prvi vtis ali mini poročilo s prve vožnje. Zelo sodobna, zanimiva notranjost deluje zračno, ekološko ozaveščeni so bili pri izbiranju materialov, leseni dodatki delujejo osvežujoče.

Kljub izredno majhnim (samomorilskim) zadnjim vratom z dostopom do klopi nisem imel pretiranih težav, kabina je prostorna, o voznih lastnostih pa ne bom pametoval. Potrdim lahko le smešno majhen obračalni krog in da na hecno ozkih pnevmatikah (155/70R 19) ne deluje ravno možato. O videzu pa sodite sami.

Pri razstavnih prostorih dva ekstrema

Audijev "štant", samostojna stavba v središču sejmišča (nikoli ne bodo izdali, koliko milijonov je "padlo"), te ob prvem vstopu vrže na rit. Ne veš, kaj je gor in kaj dol. S stropa visijo drevesa in pomanjšane večnadstropne stavbe, vmes pa sama ogledala in ogromni zasloni, na katerih sem ter tja šibajo podatki o avtomobilih in različni slogani.

Pravzaprav imaš občutek, da ti hodiš po stropu. Da si obrnjen na glavo. Da si statist pri snemanju filma Izvor in da te bo zdaj zdaj za rokav pocukal še mojster DiCaprio. Po nekaj minutah se navadiš in samo še občuduješ. Hudo dobra izvedba, ampak s pomanjkljivostjo. Nihče ni gledal avtomobilov. Vsi so gledali v zrak.

Pri Volvu pa popolni kontranapad. Umirjena glasba, avtomobili razstavljeni na preprostih vrtečih ali statičnih ploščah, poleg pa velika dnevna soba. Umirjeno vzdušje, veliko kavčev, sedežev, odejic in blazinic. V eni od velikih "kugel" je neka gospa konkretno zadremala, in ko sem šel mimo dobro uro pozneje, je še vedno sanjala. Zraven avtomobilov pa nobenih velikih zaslonov, nič bliskanja in svetlobnih učinkov. Samo velike slike. Take, 35-metrske. Sem izmeril. Voda in skale. Mir. Fajn.

Oblegana Ferrarijeva specialka in drzni predelovalec s polnimi žepi

Običajno se na salonu usedem le v en ali največ dva razstavljena avtomobila. Tokrat sem meril na osebnega favorita, ferrarija 458 speciale, pa se ni izšlo. Ali je bila gneča prevelika ali pa ni bilo časa. Škoda. Sem ga pa pritisnil vsaj z mobilcem. Mogoče se pa kdaj srečava na cesti.

Mansory je s svojimi najnovejšimi predelavami spet odvračal in privlačil hkrati. Saj so carji po eni strani. Namesto hostes kar lutke, kompozitnih vlaken pa na tone. Poglejte samo njihovo predelavo Mercedesovega G-ja … Ni, da ni. Baje jim posel cveti.

Pri Nissanu imajo uro, pri Nissanu imajo uro!

Urednik me je že trikrat klical in vztrajal, da je to stoodstotno nekaj hudo zanimivega. Da bo zanimalo bralce. Pridem tja, ure ni. Samo en "fansi" filmček o tem, kako se bosta avto in ta ura dopolnjevala. Romantika, a? In kako bo voznik vitalno pomembne podatke o porabi in časih na dirkališču lahko prebral kar z malega zaslončka na zapestju.

Še ni na prodaj, pravijo. Aha, tono in pol težke koncepte (tudi ti niso na prodaj) vsako leto vlečete na drugi konec sveta, uro pa je nekdo pozabil dati v žep? Namesto malega čuda pa v vitrini le plastičen pašček s papirnatim "zaslonom".

Ok, ure ni, bo pa vsaj sladoled. Na Mazdinem razstavnem prostoru me s stracciatello in čokolado "rajcajo" že od včeraj. Pridem tja, stric pred mano pokasira dve kepici in zadovoljno odide. Rečem: "Enako bom. Kar dve." Punca se zasmeji, pravi, da je zmanjkalo. Kaj? Ma ne. Dva dni, razdeljenih 2.317 kepic in jaz zadnji v vrsti?

Nič hudega. Sladoled sem zamenjal za japonsko pivo. Dober nadomestek, pa še dlje traja. Še posebej če naročiš dva … Grem domov. Moja čaka, neučakan pes pa poleg.

Za piko na i še nekaj kratkih

Spojler peugeota, s katerim je Sebastien Loeb zrušil rekord na Pikes Peak, je približno tako velik kot moja kuhinjska miza in kavč skupaj. Noro.

Infinitijev križanec Q30 je z zadnjega tričetrtinskega kota videti kot malo bolj futuristična kopija mazde 3. Res.

Škoda je šokirala z otroškim vozičkom s kolesi octavie RS. Če in ko bom kdaj očka …

V hali številka štiri, blizu Akrapovičevega razstavnega prostora, je strašila neka čudna prikazen, maskota bog si ga vedi katerega podjetja s tangicami, zarezanimi v plišasto zadnjico. Grozno.