Ladijska pokopališča – obale smrti jeklenih orjakov in delavcev

Za večino breme, za peščico revežev pa veselje

Na morjih so velike ladje pretežno trgovske, veliko je tudi tankerjev in vojaških ladij. V nasprotju s turističnimi, ki ob splovitvi doživijo slavnostni krst, te po navadi splavajo brez slovesnosti in nato četrt stoletja služijo denar.

Konec vseh ladij pa je enak: na zadnji plovbi neslavno počasi nasedejo na obalo, kjer jih čakajo rezalni aparati. Le peščici revnih delavcev pomenijo veselje, ko pristanejo – zanje pomenijo boren zaslužek, ki njim in njihovim družinam zagotavlja preživetje.

Odslužena ladja ni le bogat vir surovin, temveč tudi ekološka grožnja

V zadnjih letih medcelinski trgovski promet izjemno narašča, zato narašča tudi število trgovskih oziroma tovornih ladij. Vsaka od njih pa je tudi ekološka grožnja, ko jo po 25‒30 letih odpeljejo v razrez.

Takšnih pokopališč za največje ladje v svetu ni veliko, vsega skupaj jih je za prste obeh rok, od tega so štiri v Aziji. V razvitem svetu je razrez ladij bolje organiziran, strojno podprt in varnostno primerno zaščiten, medtem ko v Aziji pretežno bosi delavci za razrez uporabljajo le varilne aparate, vrvi oziroma jeklenice in kakšen star žerjav.

Težava pa je tudi, do so okoljski standardi v Aziji, še posebej v Indiji, Pakistanu, Bangladešu, zelo nizki.

Na svetu devet velikih podjetij za razrez ladij

Na eni strani stroga pravila za EU-ladje, na drugi grozovito slabi pogoji

V EU načrtujejo še strožja pravila, po katerih bo treba plovila pod evropsko zastavo razrezati, v nekaterih podjetjih bodo izvajanje pravil težko zagotovili, saj v južni Aziji veljajo povsem drugačni pogoji dela.

V Bangladešu letno razrežejo od 150 do 200 starih ladij, ki na razrez pridejo z vsemi strupenimi snovmi in odpadki: gorivom, olji, plini, azbestom …

In tamkajšnji delavci niso poučeni, kako je treba s takšnimi snovmi ravnati, da se ne bi zgodile nesreče in ne bi onesnaževali okolja.

Reciklaža ladij – že v "lesenih" časih

Pogoji dela daleč od evropskih norm: 16 ur v jeklenem peklu

Delavci tam delajo 16 ur na dan, po koncu delovnika pa jih pečejo oči in pljuča ter boli vse telo, predvsem hrbet. Navdiha, veselja pri delu ni, je zgolj nevarnost.

Kdor je v kritičnih trenutkih le za sekundo nepozoren, lahko povzroči katastrofo ali je njena žrtev. To je surovo okolje: zgodijo se požari in eksplozije, veliki kosi odrezanih ladij padajo na tla. O nevarnosti, ki preži na delu, pa novinci na pokopališču ladij nekaj malega izvedo le od starejših delavcev, sicer so prepuščeni lastnim občutkom in previdnosti.

Nad tudi 50 tisoč ton jekla le z varilnim aparatom

Ladjo najprej zvlečejo na obalo, nato jo začnejo rezati z varilnimi aparati. Sprva z ladje odrežejo večje kose, jih zvlečejo še dlje od morja in jih začnejo rezati na manjše kose.

Takšne potem pošiljajo v železarne. Delavci se delijo v tri glavne skupine: rezalce, nosilce kosov jekla in skupino, ki z vrvmi ali jeklenimi pletenicami vleče kose jekla ter jih natovarja na tovornjake.

Največja nevarnost je rezanje jekla v notranjosti ladje

Še posebej nevarno je rezanje jekla v notranjosti ladje: zaradi toksičnih plinov lahko odjekne eksplozija, ki lahko ubije več delavcev hkrati. Leta 2012 je v Bangladešu tako v eni taki eksploziji umrlo ker 15 delavcev.

Surovi globalni kapitalizem jih sili v nemogoče delovne pogoje in bedne mezde, a se deloma vseeno zavedajo svojih glavnih ciljev in nalog – da bi ladje prišle v njihovo deželo na razrez brez toksičnih materialov in da bi delo izvedli stran od obale, da ne bi več onesnaževali morja.

Razlika v zaslužku je tudi trikratnik in več! V EU za tono jekla 135 evrov, v Indiji pa 450 evrov.

V Evropi so seveda pogoji nekaj manj surovi, manj pa je tudi dobička.

V Belgiji, kjer je podjetje Galloo (Ghent), letno razrežejo okoli 35 tisoč ton, kar jim prinese okrog 4,7 milijona evrov zaslužka od prodaje.

Če bi toliko jekla narezali na Kitajskem, bi dobili približno 9,5 milijona evrov, v Indiji pa kar 15,7 milijona evrov. Razlika je očitna, gre pa, jasno, na račun delavskih plač, varnosti pri delu in ekologije.

V razvitem svetu namreč s prodajo tone jekla zaslužijo 135 evrov, na Kitajskem 270 in v Indiji ali Bangladešu okrog 450 evrov.