Je kolesarjenje zdravo ali bolj stresno?

"Šestletnega sina navajam na kolesarjenje in promet. Pogosto se peljeva na krajše ali daljše vožnje. Na vse strani se oziram in pazim nanj, da ne bi prišlo do nesreče in da se bo pravilno postavil na kolesarsko stezo. Priznam, da ne uživam, da pridem napet domov."

Tako nam je opisal povsem nedolžno preživljanje prostega časa in rekreacijo Matej Obu, predstavnik Slovenske kolesarske mreže. Nekoč profesionalni kolesar, danes zagret rekreativec. Slovenska kolesarska mreža se ukvarja z zagovorništvom in razvojem kolesarske kulture, da bi dobili svoje vredno mesto v družbi, prav tako tudi partnerje pri projektiranju kolesarskih poti v urbanih okoljih in zunaj teh.

Hudič vendar preti za grmom

Poudari, da težave nastopijo, "ker so kolesarske poti, ki jih ubirava, umeščene na pločnike oziroma so jih na pločnike dorisali. V teh primerih namreč prihaja do situacije, da se pešci in kolesarji mnogokrat 'zapletemo', še prej se zapletejo s pešci kolesarji – začetniki ali tisti kolesarji, ki mestnega (in tudi zunajmestnega) prometa niso vajeni, ker kolesa ne uporabljajo vsak dan".

Velik problem so tudi visoki robniki med površinami, namenjenimi kolesarjem, in cestami. Za primer nam sogovornik navede mariborski Stari most, kjer je robnik narejen na način, ki naj bi kolesarjem preprečeval, da ne bi nehote zapeljali na cestišče, a je njegov učinek prav nasproten, deluje namreč kot skakalnica, še posebej pri nepozornih in neveščih kolesarjih, kar manjši otroci so.

S pozornostjo do užitka in sproščenosti

Skratka, ko se z otroci vozimo v urbanem okolju, je večja pozornost spremljevalca nujna, če ne zaradi drugega, zaradi gostejšega prometa (motoriziranega, kolesarjev in pešcev), kar seveda povzroča stres in zahteva več pozornosti, sploh spremljevalca. Po drugi strani pa so težave v veliki meri neurbanih okolij še večje, saj tam kolesarjem namenjenih površin marsikje sploh ni in so ti, sploh otroci, ves čas izpostavljeni prometu.

Pa vendar otroci niso edini razlog, da čutimo tesnobo med kolesarjenjem. Gotovo je vsaj kdaj že vsakdo med nami doživel, da je mimo nas zdrvelo vozilo s povsem neprilagojeno hitrostjo. Zračni sunek te dejansko premakne. In ko ti le nekaj milimetrov od glave švigne veliko avtobusno ogledalo. Nekdo ti nenadoma zapre pot, po kateri kolesariš, ali brez opozorila stopi na kolesarsko pot pešec … Takih primerov je najbrž toliko, kolikor je kolesarjev s svojimi izkušnjami.

Namen ni naštevati situacij, niti na kogarkoli kazati s prstom, vendar v razmislek ponuditi dejstvo, da je biti udeleženec prometa zavestno dejanje, ki zahteva našo polno pozornost in zavedanje, da nismo sami. Da bi lahko kolesarili sproščeno, za zdravje in sprostitev, brez strahu, da se nam lahko kaj pripeti.