Ford transit ob svoji 50-letnici – surovi testi za večjo zanesljivost

Pol stoletja Fordovega LPG-poligona in abraham garača transita

Sovpadanje 50-letnice poligona LPG (Lommel Proving Ground) in dostavnika po imenu transit je seveda naključno, a daje vseeno vedeti, da so avtomobilski proizvajalci že takrat razmišljali dlje od zgolj tega, da je moral avtomobil v prodajnem salonu biti všeč kupcu.

Danes je to neizbežen del preizkušnje vsakega avtomobila in dostavnika, pri Fordu pa so želeli ob transitovem abrahamu pokazati, kaj je morala prestati zadnja generacija, ki je prišla v prodajne salone lani.

Računalniki in laboratorij, a tudi in še vedno – cesta!

Transit se je medtem razrasel v družino od malega courierja do velikega "pravega" transita. Štirje so vsega skupaj in nobenemu ni ušlo testiranje v resničnih pogojih. Seveda – računalniška simulacija in laboratorij močno skrajšata čas razvoja, se ve, a s pravimi rezultati lahko postreže šele preizkušanje v resničnem svetu.

Tako kot je v praksi pri večini avtomobilskih proizvajalcev, so transit gnali po vročini (Italija, Arizona, Dubaj, Republika Južna Afrika) in mrazu (Finska in severna Kanada), pa seveda tudi po svojem belgijskem LPG. In tu je kaj videti!

Na sovozniški sedež med preizkušanjem transita

LPG seveda ni edino tovrstno preizkuševališče, je pa edino, na katerem v Evropi preizkušajo Forde. Tudi ni nič posebnega, da je na njem več cest z različnimi površinami, ki simulirajo resnične pogoje na resničnih cestah Evrope in delno sveta.

Ne zgodi pa se vsak dan, da te nekdo pelje po teh površinah tako, kot to počne iz dneva v dan, da bi inženirji pridobili podatke o vedenju vozila v ekstremnih pogojih in da bi na podlagi teh vpeljali potrebne spremembe ali izboljšave. Ubogi avtomobili!

LPG seveda ni edino tovrstno preizkuševališče, je pa edino, na katerem v Evropi preizkušajo Forde. Tudi ni nič posebnega, da je na njem več cest z različnimi površinami, ki simulirajo resnične pogoje na resničnih cestah Evrope in delno sveta.

Ne zgodi pa se vsak dan, da te nekdo pelje po teh površinah tako, kot to počne iz dneva v dan, da bi inženirji pridobili podatke o vedenju vozila v ekstremnih pogojih in da bi na podlagi teh vpeljali potrebne spremembe ali izboljšave. Ubogi avtomobili!

Ekstremni preizkusi – stres za tehniko (in sovoznika)

Če v svet gledaš s stališča strojnika konstruktorja, potem na sovozniškem sedežu ni prav nič prijetno. Pa ne govorim o adrenalinu, sploh ne. Govorim o tistem, kar se povprečnemu vozniku morda zgodi enkrat na mesec ali dva; testnemu vozniku na LPG se to dogaja vsako sekundo in v znatno večji meri. In verjetno tudi z večjo hitrostjo.

Ni besede, ki bi ustrezno opisala občutke, ki jih doživlja voznik in vsak, ki sedi poleg. Groza je prehuda. Ni pa daleč.

Čez pločnike in v solno kopel

Saj je nazadnje prav presenetljivo, s kakšnim "udobjem" gre takšen velik transit prek vseh ovir. Čez pločnik gor in dol, z enega na drugega, levo in desno, se pravi z desnima in levima kolesoma, nato pa še prek pločnikov gor in dol z obema kolesoma, se pravi najprej s sprednjima in potem z zadnjima.

Čez blatno lužo, hitro, pa levo in desno, da se umazana voda zagotovo prime tudi najbolj nedostopnih delov podvozja. Skozi slan oblak vodnih kapljic.

Pa prek z neobdelanimi kamni tlakovane ceste, ki je, mimogrede, še (namerno) slabo tlakovana. Ta šele strese dostavnik in vso njegovo vsebino! In ni dovolj: močno zaviranje na njej, nato močno pospeševanje.

Podlaga, pred katero vsak pameten voznik ustavi. Ne pa vsi.

A morda še najbolj stresno za mehaniko, tam, kjer sem si nehote kot sovoznik zakril oči že, ko sem zagledal, kam in kako hitro se peljemo, je cesta, ki ima pod levima in desnima kolesoma izmenično ostro in navpično izrezane pravokotne luknje, kakih 30 centimetrov dolge (široke pa zadosti, da "ujamejo" vse avtomobile) in kakih 10 centimetrov globoke, na nasprotni strani pa je izboklina, ki bi lahko bila prav tisti omenjeni izrezani del.

Se pravi: vsako kolo izmenjaje enkrat pade v to luknjo, drugič se zaleti v izboklino; drugemu kolesu na isti osi se dogaja ravno nasprotno, torej luknja, ko je pri prvem izboklina, in obratno.

Jasno, trpinčenje ne uide zadnji osi, ta pa v odvisnosti od medosne razdalje pač po nekem nepravilnem vzorcu sledi udarcem po enakem načelu. Upam, da inženirja podvozja nikoli ne pripeljejo tja.

Osmica in poln plin na ovalu

Ob vsem tem se zdi ustavljanje na strmem klancu ter speljevanje navkreber (naprej in vzvratno) pravi balzam za grobo pretresen avtomobil. Se pa zgodi tudi kaj manj groznega.

Intenzivna vožnja osmice, recimo, se potem zdi kot otroški vrtec, čeprav se transit kar lepo nagiba, gume pa cvilijo. Testnik pravi, da je to dober stresni test za kolesne ležaje, a seveda tudi za elemente podvozja. Na koncu je vožnja po ovalni strezi s 160 in več kilometri na uro pravi družinski izlet.

Po koncu preizkusa – v delavnico in na osnovne sestavne dele

Z nekaj razdalje, tako metrske kot časovne, je na koncu lažje trezno oceniti: če vse skupaj prispeva k večji varnosti in zanesljivosti, naj bo tako. Testnik David me je potolažil – takšnih preskušanih avtomobilov po koncu preizkusov ne dajo v promet; razstavijo jih in ključne dele, skupaj s podatki, ki jih sicer med testiranju redno zajema elektronika, pošljejo v Köln na pregled.

Za tole generacijo transita pravijo, da so prav ti testi bili razlog za več kot sto sprememb in izboljšav, preden so ga začeli izdelovati serijsko.

Takole pomirjen gre potem človek lažje spat.