Dirkalna fabia je trikrat dražja od osebne, za koliko pa je hitrejša?

Vožnja avtomobila s športnim pedigrejem je zabavna, sproščujoča in dinamična. To ni več le racionalna vsakdanja pot od točke A do točke B, temveč uživanje avtomobila, ovinkov in asfalta pod nami. Takrat na ceno avtomobila, stroške gum in povprečno porabo goriva gledamo skozi povsem druge oči. Toda dinamična vožnja v vsakodnevnem prometu ima svojo ceno. Na cesti nismo sami in zato je odgovornost velika.

Toda avtomobilski proizvajalci nam ponujajo tudi drugo pot. Dirkaške različice avtomobilov so namenjene dokazovanju na zaprtih cestnih odsekih in dirkališčih. Tam, kjer o rezultatu, vozniškem egu in kakovosti v dvoboju "ena na ena" sodi le štoparica.

Zakaj je dirkalni avtomobil trikrat dražji od osebnega?

Toda avtomobilski proizvajalci nam ponujajo tudi drugo pot. Dirkaške različice avtomobilov so namenjene dokazovanju na zaprtih cestnih odsekih in dirkališčih. Tam, kjer o rezultatu, vozniškem egu in kakovosti v dvoboju "ena na ena" sodi le štoparica.

Zato smo se odločili za primerjavo osebnega in dirkalnega Škodinega avtomobila. Serijska fabia ima sicer 1,4-litrski turbo motor, dirkaška pa 1,6-litrski atmosferski štirivaljni motor, oba pa zmoreta 132 kilovatov. Fabia RS ima celo več navora, toda vseeno sta avtomobila v svojem bistvu povsem drugačna. Saj veste, z osebnim avtomobilom se kljub športnemu značaju lahko vozimo vsak dan, pri dirkalnem avtomobilu je treba preračunati vsak prevoženi kilometer.

Katere so torej ključne razlike med osebnim in dirkalnim avtomobilom?

Notranjost

Fabia RS: Namenjena je prevozu petih oseb, avtomobil ima klasične varnostne pasove in štiri zračne blazine. Vozniku pri vožnji pomagata tudi elektronska sistema ABS in ESP.

Fabia R2: Dirkalnik varnostnih sistemov ABS in ESP nima, zato pa je poleg pettočkovnih varnostnih pasov glavna zaščita varnostna kletka. V dirkalnik je vgrajen tudi samodejni sistem za gašenje. Ker je iz notranjosti odstranjene obloge in vsi nepotrebni dodatki, je masa dirkalnika 288 kilogramov nižja.

Armaturna plošča in sredinska konzola

Fabia RS: V serijskem avtomobilu je preprosta. Na armaturi se vozniku izpisuje hitrost in v kateri prestavi trenutno vozi. Potovalni računalnik premore podatke o povprečni porabi, času vožnje, temperaturi zraka in podobno. Na sredinski konzoli sta avdiosistem in klimatska naprava.

Fabia R2: Tik pred voznikom je digitalni zaslon z izpisom trenutne hitrosti in prestave. Vozniku se izpisujejo tudi podatki o temperaturi vode in olja, pritisku olja in goriva ter napetosti akumulatorja. Glede na število vrtljajev motorja se prižigajo tudi majhne lučke, ki pomagajo pri pretikanju v višjo prestavo. Med voznikom in sovoznikom je sredinska konzola z vsemi pomembnimi stikali, med katerimi je tudi gumb za zagon motorja.

Menjalnik

Fabia RS: Samodejni sedemstopenjski menjalnik DSG z možnostjo ročnega pretikanja ob volanu in klasično ročno zavoro. Računalnik voznika tudi opozarja, ko je treba pretakniti v višjo prestavo in v primeru previsokih vrtljajev tudi samodejno prestavi.

Fabia R2: V dirkalniku je ob volanu le ročica petstopenjskega sekvenčnega menjalnika z dodatnim vzvodom za pretikanje v nevtralno prestavo. Čeprav menjalnik DSG slovi po svoji hitrosti, je dirkaški še veliko hitrejši. Druga pokončna ročica v dirkalniku služi za uporabo hidravlične ročne zavore.

Gume

Fabia RS: Serijska škoda ima 17-palčna kolesa, dimenzije 205/40 R17. Serijske gume vzdržijo vsaj sezono ali dve.

Fabia R2: Najbogatejše ekipe jih menjajo skoraj po vsaki hitrostni preizkušnji. Cena dirkalne 16-palčne gume je okrog 150 evrov. Na voljo so različice za suho, mokro in polmokro podlago. Gume brez profila v reliju niso več dovoljene. Dirkač lahko izbira tudi med različnimi trdotami zmesi.

Podvozje

Fabia RS: McPhersonova sprednja prema s spodnjima trikotnima vodiloma in stabilizatorjem, zadaj poltoga prema.

Fabia R2: McPhersonovo podvozje, spredaj so zamenjane roke, zgornja točka vpetja je nastavljiva. Ključni so še nastavljivi Reigerjevi blažilniki, pri katerih je mogoče poleg višine nastaviti še tri parametre (low speed, high speed in rebound).

Poraba goriva

Fabia RS: Tovarniški podatek povprečne porabe je 6,2 litra na sto prevoženih kilometrov. Toda če bi z njo vozili "dirkaško", bi bila poraba višja. Sodeč po naših izkušnjah s testov malih športnikov vsaj blizu 15 litrov na sto prevoženih kilometrov.

Fabia R2: Na hitrostni preizkušnji ima dirkalnik porabo 50 litrov na sto prevoženih kilometrov. Uporabiti je treba 100-oktansko gorivo.

Vzdrževanje

Fabia RS: Serijski servis je treba opraviti na vsakih 15 tisoč kilometrov.

Fabia R2: Sekvenčni menjalnik je treba med 800 in 1.500 kilometri poslati na dve reviziji, ki staneta od 500 do tri tisoč evrov. Malo revizijo motorja je treba narediti pri 1.500 kilometrih (okrog 2.500 evrov), na 3.500 kilometrov pa še večjo revizijo (okrog šest tisoč evrov). Celotne amortizerje je priporočljivo zamenjati na 1.200 dirkaških kilometrov. Lastnika dirkalnika stane vsak prevoženi kilometer okrog dvajset evrov.

Življenjska doba

Fabia RS: Spoštovati je treba redne servise in če voznik z avtomobilom dobro gospodari in se izogne nesrečam, mora serijski avtomobil s športnim pedigrejem zdržati med 200 in 300 tisoč kilometrov.

Fabia R2: Ker se vitalne komponente dirkalnika redno obnavljajo, to podaljšuje tudi njegovo življenjsko dobo. Nanjo vplivajo nesreče in z njimi povezano slabše stanje karoserije. Življenjsko dobo dirkalnika lahko skrajšajo pravila mednarodne avtomobilistične organizacije FIA, ki se pogosto spreminjajo.

Novak: "Pospešek do 100 kilometrov na uro ni pomemben"

V dirkalniku je pač vse prilagojeno kar najboljšemu izkoristku na hitrostnih preizkušnjah. To velja tudi za elektroniko motorja, zato enaka podatka o moči nista povsem merodajna. 132 kilovatov v dirkaški fabii je razporejenih po manjšem obsegu vrtljajev, moč deluje bolj eksplozivno.

"Obe fabiji je težko primerjati. Dirkaška je namenjena optimalnemu izkoristku na krajših odsekih, serijska pa vsakodnevni vožnji. Za volanom dirkalnika je treba biti zelo odločen in neposreden. Motor ima ozek interval uporabnih vrtljajev, zato ga je treba ves čas pošteno priganjati. Dirkalna fabia R2 nudi veliko užitka, a tudi zahteva precej občutka in prevoženih kilometrov," je povedal Novak, ki bo to fabio R2 letos vozil v slovenskem državnem prvenstvu in pokalu Mitropa.

Dirkalniki ne poznajo podatka o pospešku do 100 kilometrov na uro, ki sicer določa športnost serijskih avtomobilov. V reliju je pospešek z mesta povsem zanemarljiv, prav tako tudi pojemek do ustavljanja. Odloča prožnost motorja pri srednjih hitrostih, s katero posadka največ časa vozi. Fabia R2 ima zato končno hitrost le 160 kilometrov na uro.

Dirkaška fabia je bila sedem sekund hitrejša od serijske

Najboljšo primerjalno sodbo serijskega in dirkalnega avtomobila, ki stane trikrat več, lahko postavijo le zaprta proga, enakovredni pogoji in štoparica. Kajti glavni aduti fabie R2 so skriti: to so predvsem večji zavorni diski, bolj vzdržljive vitalne komponente, mehkejše dirkaške gume, nizka masa in nastavljivi Reigerjevi blažilniki.

Na logaškem poligonu smo postavili 650 metrov dolgo progo, ki jo je Novak nato prevozil najprej z dirkalno, nato pa še s serijsko fabio. Konfiguracija je bila dokaj zaprta, brez daljših vmesnih ravnin, kar je še dodatno izpostavilo potencial dirkaške različice. S fabio R2 je Novak postavil čas 39 sekund in 26 stotink, z dirkaško pa nato 46 sekund in 54 stotink. Kljub kratki progi je bila torej razlika kar sedem sekund.

Toda dirkalnik R2 je v primerjavi s pravimi specialkami še poceni ...

In ta razlika v zmogljivostih se pozna tudi v nakupni ceni. Če lahko serijsko fabio RS dobite za slabih 20 tisočakov pri vseh Škodinih pooblaščenih prodajalcih, je treba po dirkaško kar v Škodo Motorsport v Mlado Boleslavo. Cena dirkalnika je 62 tisoč evrov. Seveda pa dirkalnik razreda R2 sodi med cenejše vstopne točke v svet pravega dirkanja. Že škoda fabia S2000, ki bi imela štirikolesni pogon, stane okrog 250 tisoč evrov. Vsi sprotni stroški so pri njej primerni višji nakupni ceni. Dirkalnik WRC pa bi stal še trikrat toliko.

S čelado na glavi stopi dirkač v drugo dimenzijo

Toda razlika med dinamično vožnjo v vsakdanjem prometu in pravim dirkaškim dokazovanjem ima tudi svojo drugo plat. Ta ne govori o tehničnih podatkih, sekundah in potrebnih stroških, temveč človeški psihi, emocijah in zbranosti. Ko je dirkač na štartu hitrostne preizkušnje tesno privezan v dirkaški sedež in ima na glavi čelado, je pred izzivom obvladovanja strahu in napetosti. Takrat je dirkač v drugačni dimenziji dojemanja sveta okrog sebe, ko njegova dejanska kakovost tudi pride najbolj do izraza. In ta občutek, ki seveda ima svojo ceno, je mogoče doseči le na pravem tekmovanju.