DC-3 praznuje 80 let: spremenil je letalske prevoze in obstal tudi v Metliki

Bo DC-3 postal prvo letalo, ki bo aktivno letelo sto let?

Danes letijo le še redki primerki tega legendarnega letala, za katerega pravijo, da mu po vplivu na letalsko industrijo ni kos nobeno drugo letalo. Za seboj ima že 80 let zgodovine civilnih in vojaških nalog, letalo prav tako uporabljajo še nekateri manjši potniški in tovorni prevozniki. DC-3 bi lahko postal prvo letalo v zgodovini, ki bi v uporabi ostalo neverjetnih sto let.

Letalo, ki je spremenilo civilno letalstvo

Letalo so leta 1936 izdelali pri družbi Douglas. Bilo je odgovor na boeinga 247 in douglasa DC-2. Pri American Airlines so hoteli sprva pri Douglasu naročiti le spalnik, a so se pozneje vendarle odločili tudi za klasično izvedbo potniškega letala. DC-3 je s potovalno hitrostjo 333 kilometrov na uro in dosegom 2.400 kilometrov v 30. in 40. letih prejšnjega stoletja revolucioniral civilno letalstvo.

Vzdržljiva in zanesljiva Wrightova motorja, vsak je imel moč 671 kilovatov, sta poskrbela za zanesljivost in odlične zmogljivosti. V primerjavi z DC-2 je imel DC-3 kar polovico večjo nosilnost, a le tri odstotke višje stroške letenja.

Poskusni polet je DC-3 opravil 17. decembra leta 1935, na 32. obletnico prvega poleta bratov Wright. V barvah American Airlines je prvi potniški polet opravil 11. julija leta 1936.

Civilnih DC-3 je bilo le za vzorec, večina izdelanih letal je imela po zaslugi svetovne zgodovine vojaško nalogo

Pri Douglasu so izdelali le 607 civilnih primerkov letala DC-3. Še pred njegovim popolnim razcvetom, takrat ga je sicer že nasledil DC-6, je svet mrknil pod bremenom druge svetovne vojne. Leta 1940 so Američani na njegovi osnovi izdelali vojaško transportno letalo z oznako C-47 skytrain. Vojaška različica je imela ojačana tla in zadnji del trupa, večja tovorna vrata in močnejša motorja Pratt & Whitney s po 859 kilovati moči. Letalo so zadnjič v večjem obsegu v vojaške namene uporabljali v Vietnamu.

Skupno so izdelali več kot 16 tisoč letal DC-3. Velik del predstavljajo vojaške različice, letalo pa so po koncu vojne licenčno izdelovali tudi na Japonskem in v takratni Sovjetski zvezi.

Zaradi svoje trdoživosti in preproste gradnje nemoteno letijo še danes

Po koncu druge svetovne vojne so številni DC-3 končali v lasti zasebnih letalskih prevoznikov. Letalo je slovelo po trdoživosti, varnosti in skladnih oblikah. Vzleti lahko le z enim delujočim motorjem in brez večjih težav po sili razmer pristane tudi na travniku.

Tudi zato je letalo še danes privlačno za številne prevoznike v nerazvitih državah, morda najbolj znan pa je potniški DC-3 družbe Buffalo Airlines na liniji med Hay Riverjem in Yellowknifom v Kanadi.

Najstarejši DC-3 je eno izmed originalnih letal American Airlines s serijsko številko 34. V lasti ga ima neprofitna organizacija Flagship Detroit Foundation, mogoče pa ga je videti na različnih letalskih mitingih v ZDA.

Nepozabni trušč propelerskih motorjev

Letalo DC-3 je lahko peljalo od 21 do 32 potnikov, potrebovalo je dva pilota in enega člana posadke. Dolgo je bilo 19,7 metra, prazno je tehtalo 7,6 tone. Tudi pogled v pilotski kokpit razkriva povsem drugi videz letalstva pred 80 leti.

Kakšna elektronika nekaj, vse polno je različnih merilnikov, palic za upravljanje motorja in zakrilc, tudi letalsko krmilo je bolj podobno avtomobilskemu volanu kot krmilu v današnjih letalih. Tudi zvok obeh motorjev ponuja tisto, česar pri modernih reaktivnih letalih ni mogoče več doživeti.

V jugoslovanskih barvah je DC-3 letel tudi nad slovenskimi tlemi

DC-3 je seveda letel tudi nad slovenskimi tlemi. Adria Aviopromet (današnja Adria Airways) je zanj nastala prepozno – prvo letalo Adrie je bil leta 1961 že DC-6 –, tri pa je že leta 1947 uporabljala družba Yugoslav Airlines (pozneje JAT) iz Beograda. Pri osrednjem letalskem prevozniku takratne Jugoslavije so jih predelali iz vojaških različic C-47.

Čisto prava "dakota" že 31 let stoji tudi pri Metliki

Takratna jugoslovanska vojska je v začetku 50. let dobila 34 rabljenih letal C-47, ki so jih uporabljali vse do leta 1976. Pozneje so jih razprodali, eno pa so namenili za muzejski eksponat.

Leta 1984 so ga namestili pri vasi Otok pri Metliki in ga tudi prebarvali v britanske vojaške barve. Zato je dobilo tudi ime dakota, kakor so poimenovali letala C-47 v službi britanskih kraljevih zračnih sil. Letalo na tem mestu še danes spominja na belokranjska letališča, od koder so dakote vozile ranjence v Italijo in opravljale še druge transportne naloge.