Kako je Toyota s hibridnim dirkalnikom nahranila 171 ljudi?

Hibridni zajtrk – namesto kuharja dirkač in namesto štedilnika dirkalnik TS040 hybrid

Pri Toyoti so na zanimiv in atraktiven način pokazali, koliko energije je zmožen zajeti njihov najbolj kompleksni hibridni pogon, ki je vgrajen v dirkalnik TS040 hybrid, s katerim so nastopili tudi na dirki za 24 ur Le Mansa. V projektu Toyota Barista so zato pokazali tisto svoje najbolj pomembno dejstvo hibridnega pogona, ki ga uporabljajo tudi v serijskih avtomobilih. To pa je, da je pogon pri zaviranju zmožen zajeti in ponovno uporabljati energijo, ki bi sicer za vedno bila izgubljena.

Na prav poseben zajtrk so zato povabili 171 gostov, namesto kuharja pa je pred njih svoj avtomobilski štedilnik pripeljal dirkač Kazuki Nakajima, član ekipe TOYOTA GAZOO Racing. Sredi omizja je v virtualno simulacijo dirkaškega kroga na dirkališču Le Mans z vsemi točkami zaviranja in pospeševanja pognal dirkalnik TS040 hybrid in z rekuperirano energijo iz treh odpeljanih krogov pripravil zajtrk za goste.

Dirkalnik TS040 hybrid pri zaviranju v enem samem krogu na dirki za 24 Le Mans požanje šest milijonov džulov energije. Po Toyotinih izračunih ta količina energije, "pridelane" v enem samem krogu dirke, omogoča pripravo 171,4 skodelice kave, 83,3 opečenega toasta v opekaču in 57,7 spečenega jajca na oko.

V samo treh odpeljanih krogih bi ta dirkalnik torej pridelal dovolj energije za jutranji obrok 171 ljudi.

Tovarna moči

Dirkalnik TS040 HYBRID je iz svojega hibridnega pogona zmožen iztisniti krepko več kot 700 kilovatov sistemske moči. Po stezi ga torej žene več kot tisočglava konjenica. 3,7-litrski V8 bencinski stroj, ki diha brez pomoči turbinskega polnilnika, torej brez prisilnega polnjenja, povsem naravno, sodeluje z dvema elektromotorjema. Eden je nameščen spredaj, drugi zadaj. Usklajeno delovanje treh izvirov moči in navora pa krmili visokotehnološki dragulj, dirkaškim zahtevam podrejena hibridna tehnologija ZHS-R (Toyota Hybrid System-Racing).

Njeni skrivnostni algoritmi, pa čipi in hipni ukazi strojnim elementom vso kompleksnost prenosa energije do potankosti obvladujejo s svetlobno hitrostjo, jasno, saj je tam zunaj vendarle dirka. Bit vsega pa je pametno upravljanje z energijo. Zato je tukaj zavorna rekuperacija, ki ob vsakem pritisku na zavoro začne svoj lov na kilodžule, elektromotor pa ob pojemku postane generator, dirkaška elektrarna.