Ponedeljek, 12. 5. 2025, 10.29
12 ur, 48 minut
Izziv Mie Krampl: srce prisega na plezanje, glava se boji padanja
Drzna, odločna, v svojih rokah ima rada ima nadzor nad dogajanjem. A boji se padanja po koncu plezanja. Zanimivo, da to reče Mia Krampl, vrhunska športna plezalka, ki se je dvakrat kvalificirala na olimpijske igre. Črnolaska navdušuje z zanimivimi plezalnimi gibi in z odprtimi prijateljskimi gestami. Sem to, kar sem, pravi. Ni sledilka drugim, ampak sledi samo svojemu srcu: vsak njen tatu nosi osebno sporočilo, v prostem času pa rada zajaha motor ali obuje petke.
Z vse večjo popularnostjo športnega plezanja vse več ljudi pozna tudi Mio. "Včasih sem občutila pritisk, da se moram dokazovati in dosegati rezultate – za druge. A v svoji glavi sem to predelala. Zdaj ta pritisk prihaja od znotraj. Sama sebi nalagam veliko."
Si tako zahtevna do sebe tudi sicer v življenju?
Drži. Nisem zelo tekmovalna, vendar hitro pridem do točke, ko nisem zadovoljna sama s seboj in s svojim delom. Kar delam, želim narediti bolje. Že od mladih let tekmujem, razvila sem močan športni karakter. Zaradi tega tudi napredujem. Preprosto sem zelo stroga do sebe.
Šla si čez olimpijske kvalifikacije tik pred zdajci, kar je povzročilo velik pritisk, a je bil to tudi tvoj športni in osebni razvoj. Na kaj si v tem procesu najbolj ponosna?
Najbolj sem ponosna na dvakratne uspešne kvalifikacije na elitno tekmo, ki je samo enkrat na štiri leta. Pritiski so tam še desetkrat večji. Res so bile stresne že same kvalifikacije. Pol leta sem bila pod nenehnim stresom, teden dni pred tekmo nisem spala. Cmok sem imela v grlu že ob misli na olimpijske kvalifikacije. A v trenutku, ko sem vstopila na balvan, se mi je uspelo umiriti ter pozabiti na štiri leta trdega dela in pritiskov. Popolnoma sem se osredotočila na plezanje.
Nisem pa najbolj ponosna na svoj olimpijski rezultat. Odplezala sem sicer tako, kot sem bila pripravljena. Nisem pa bila zadovoljna s svojo formo, saj, kot rečeno, vedno želim od sebe več. Na OI se ne želim le kvalificirati, ampak želim tam narediti tudi dober rezultat. Sem pa ponosna, da sem uspela obvladati pritisk in stres.
In ponosna sem tudi na svojo sposobnost, da se znam popolnoma osredotočiti takrat, ko je treba – ne samo v športu, ampak v življenju nasploh.
Kako se soočaš s tekmovalnim stresom?
Iz tekme v tekmo drugače občutim stres. Včasih mi rečejo, da izgledam kot največja 'flegma', ko se ogrevam in smejim. Včasih sem podzavestno pod stresom in tega sploh ne vem. Včasih pa čutim cmok v grlu in pritisk v pljučih, da ne morem dihati. Potem je tu še dejstvo, da dve noči pred tekmo spim uro do dve na noč. To je normalno in sem se že navadila.
Imaš kakšno varovalko, da se pred tekmo umiriš?
Ne trudim se umiriti. Poskušala sem, pa ni delovalo. Stres je v bistvu adrenalin, zato skušam preusmeriti svojo glavo – če sem pod stresom, je to dobro, ker potrebujem adrenalin na tekmi. Če pridem na tekmo sproščena, ne morem dati vsega od sebe. Najboljše nastopam pod vplivom adrenalina. Da mi pospešek in mi pomaga.
Stres je pokazatelj, da mi tekma res veliko pomeni, da želim narediti dober rezultat in da sem se nanjo veliko pripravljala. Veliko mi pri tem pomaga tudi psihoterapevt, ki skuša preusmeriti moje misli. Da mi vedeti, da je to v redu – morda včasih tudi ni, ampak tako pač je. In tudi to je v redu. V življenju pogosto kaj ni v redu, pa gre kljub temu naprej. Tudi v plezanju želim tako gledati na stvari.
Te je kdaj strah?
To je pravo vprašanje zame. Ja. Ni me strah višine, bilo pa me je zelo strah padanja. Ko sem bila majhna, sem lahko plezala le do 'top rope', naprej si nisem upala. Ko so se pri desetih letih začele tekme in sem morala začeti plezati naprej, je bila to velika drama. S trenerjem sva bila včasih v skali v eni smeri po eno uro, ker si nisem upala pasti. Naprej v steno nisem mogla, ker je bilo pretežko, spustiti pa se tudi nisem upala. Jokala sem vsakič, ko sem morala pasti. Višine me ni bilo strah, niti v steni, ko sem pogledala dol. Strah me je bilo občutka, ko nimaš nobenega nadzora, ko si v zraku in padaš.
Bila sem jezna sama nase, ker nisem vedela, zakaj me je strah. V steni enostavno nisem mogla stegnit prstov in se spustiti. Jezna sem bila na cel svet. To je bila res težka izkušnja. Spraševali so me, zakaj sploh vztrajam, če mi ni 'fajn'. Ne znam razložiti, a kljub temu sem uživala v plezanju. Zelo sem hvaležna trenerju, ki je takrat vztrajal z mano.
Bi zase rekla, da si drzna?
Na prvi pogled morda res izpadem tako, mogoče že zaradi tatujev. Tudi izpit za motor imam. In res me zanimajo drznejše stvari. Zdi pa se mi, da sem drzna tudi z vidika, da znam izzivati ljudi.
Kje je rob oz. meja, ko je tudi zate preveč?
Na prvem mestu sta zame zdravje in družina. Premislim, ko gre za možnosti poškodb – tukaj se je pametno odločati v prid dolgi karieri in ne gledati samo na kratkoročne uspehe. Ne ciljam torej samo na dober rezultat na eni tekmi, želim si imeti dolgo in uspešno kariero. Nobena medalja ne odtehta dolge kariere in normalnega življenja po njej. Veliko dam tudi na zdravo prehrano in na zadostno količino hrane.
V enem od intervjujev si rekla, da nimaš nobenega mota in da 'si to, kar si'. Od kod ta tvoja samozavest, edinstvenost?
To v današnjem svetu ni ravno najlažje. Vsi se primerjamo med seboj in si želimo izpasti 'normalno'. Vsi smo nenehno vsem na očeh in veliko damo na mnenja drugih. Zdi se mi, da celo preveč. Trudim se to odmisliti in res biti taka, kot sem. Imam prijatelje, ki to cenijo, in ravno zato so moji prijatelji. Ni mi treba biti všeč vsem. Prav tako nikoli nisem iskala nekega mota. Ne želim živeti po principu nekoga drugega. Želim razviti svoje mišljenje in svoj karakter – biti jaz.
Kaj pa tatuji? Jaguar, gejša, metulj … Vsak ima svojo zgodbo, kajne?
Od nekdaj sem si želela imeti tatu divje mačke na nogi – kot del moje drznosti. Želela sem biti tako drzna in napadalna kot one. Ko sem videla jaguarja, sem se zaljubila vanj. Jaguar ima najmočnejši ugriz med vsemi divjimi mačkami – tudi jaz si želim biti najmočnejša v steni in to je moja povezava, motivacija za plezanje. Na nek način predstavlja mene.
Gejšo sem posvetila svoji karieri oz. plezanju. Japonsko imam zelo rada kot državo, kot kulturo in tam sem dosegla nekaj svojih najboljših rezultatov: prvo medaljo na svetovnem prvenstvu leta 2019, ko sem bila druga, in moje prve olimpijske igre.
Roko sem posvetila ljudem, ki mi veliko pomenijo. Izbrala sem levo, ker je bližje srcu. Na njej so rastline, rože, ki simbolizirajo mojo družino, da jih imam seboj, kamorkoli grem. Na tej roki imam tudi metulja, ki me povezuje z Lučko Rakovec. Povezali sva se skozi težko preizkušnjo kvalifikacij za OI leta 2019. Rekli sva, da želiva imeti nekaj, kar naju spominja druga na drugo in na najino skupno rast.
Kako je videti Mia, ko gre zvečer ven?
Odvisno od situacije. Rada grem iz domače trenerke ali plezalnih oblačil. 90 odstotkov časa sem pravzaprav v trening oblačilih ali pa doma v umazanih, blatnih trenerkah zaradi sprehodov z mojim kužkom.
Ko grem zvečer na tortico ali sladoled, se rada lepo oblečem. Všeč mi je, da se počutim kot ženska, ne vedno le kot športnica, plezalka. Zelo rada imam nakit – uhane, verižice in prstane. Skoraj vedno imam na sebi kaj od tega. Za kak svečan dogodek zelo rada obujem tudi petke.
Bi lahko primerjala svoj stil plezanja in svoj stil vožnje: v katerih pogledih sta si podobna in v katerih različna?
Za volanom sem vedno zelo pozorna, z glavo sem na cesti, a pogosto poleg vožnje delam še kaj drugega, na primer poslušam podcast, glasbo, imam karaoke … Tudi pri plezanju imam fokus na steni, ampak če se kdo v moji bližini pogovarja, ga začnem poslušati.
Pri vožnji se moram 'držati nazaj'. Če ne bi obstajali tempomati, bi bila zelo hitra voznica s 'pretežko' nogo. Tudi na treningu sem hitro svojeglava oz. želim kaj narediti preveč na hitro. Trener je moj plezalni tempomat, ki me usmerja in utiša, ko postanem trmasta. Hitrost imam rada kot zabavo, tudi v vožnji, ko se je treba zresniti, pa imam raje normalno plezanje in normalno vožnjo.
Zdaj živiš na Vranskem, kjer je center varne vožnje …
Ja, sem že gledala drifting tečaje. Mogoče pride tudi to enkrat na vrsto.
Kakšen karakter pa bi moral imeti tvoj idealen avto?
Avto je v prvi vrsti sredstvo, ki mi olajša življenje in me pripelje od točke A do točke B. Je pa pomembno, da ima tempomat in gretje sedežev. Pa da je avtomatik. V prihodnosti razmišljam tudi o hibridnem avtomobilu. Moj sanjski avto pa je športen, hiter in okreten, da na nek način predstavlja mene.
Super bi bilo imeti avtonomno vozilo, ki bi te peljalo na trening, ti pa bi medtem počela kaj drugega, kajne?
Ja, na poti bi lahko pojedla zajtrk, napisala kakšno sporočilo … A verjetno bi na površje ponovno prišel moj strah. Ne vem, če bi mu popolnoma zaupala. Zagotovo bi ga nadzorovala s kotičkom očesa. Rada sem tista, ki ima kontrolo.
