"Bi nam jo pripeljal iz Frankfurta?" Izziv sprejet, prva že v Ljubljani! #foto

Na poti je bilo baterijo astre treba polniti trikrat. Foto: Gregor Pavšič Pot izpred Oplove tovarne v Russelsheimu do Ljubljane je bila dolga 840 kilometrov in nanjo sem se odpravil z električnim avtomobilom, ki vsaj na papirju, sodeč po velikosti baterije in zmogljivosti polnjenja, ne velja za izrazit potovalni avtomobil.

Toda pot do Ljubljane je kljub temu minila uspešno, cenovno presenetljivo ugodno in tudi časovno sprejemljivo. Potreboval sem tri polnjenja po pol ure, ki sem jih združil za počitek na dve do tri ure vožnje v precej slabih vremenskih razmerah, strošek za vsa tri polnjenja pa je znašal 55 evrov.

Električna astra se je izkazala predvsem z zelo ugodno porabo energije, z nekoliko zmogljivejšim polnjenjem pa bi lahko čas vsakega polnjenja oklestili še za kakih deset minut.

Pot pa je bila tudi odličen preizkus polnilne infrastrukture v Nemčiji in Avstriji. Čeprav zasedene polnilnice niso izključene, je frekvenca uporabnikov velika, izbire ponudnikov je veliko, Ionity pa je bil z nižjimi nemškimi cenami in možnostjo mesečne naročnine povsem jasna izbira na moji poti. Cena za sto kilometrov dosega ob nemških avtocestah le osem evrov.

Pregled polnjenj na relaciji Russelsheim-Ljubljana:

Video - potovanje iz Russelsheima v Ljubljano:

Pogled na letala med pristajanjem izpred vhoda številka 55 Oplove tovarne v Russelsheimu. Foto: Gregor Pavšič Po ključe do vrat številka 55 pred tovarno v Russelsheimu

Okrog pol devetih zjutraj sem stopil z letala Lufthanse na letališču v Frankfurtu, kamor sem se odpravil po zanimiv avtomobil. To je bila električna različica sicer že dobro znane opel astre, kakršne v Sloveniji še ni v prodaji.

Izziv dneva je bil zato jasen: pripeljati prvo takšno astro do Ljubljane in uspešno ukrotiti krepkih 800 kilometrov avtoceste in to z avtomobilom, ki slovi vse prej kot po veliki kapaciteti baterije. Astrinih dobrih 50 kilovatnih ur (kWh) teoretično bolj sodi v kategorijo primestnega avtomobila kot prvega domačega vozila, kamor astra s svojo velikostjo (in ceno) kajpak sodi. Če se je torej mogoče iz Frankfurta v Ljubljano pripeljati z avtomobilom takšne baterijske kapacitete, potem je to dober pokazatelj za razvoj obavtocestne polnilne infrastrukture.

Na frankfurtskem letališču skok na regionalni vlak, po treh postajah že izstop sredi Russelsheima. To nemško mesto je najbolj zanimivo ali za ljubitelje novih ali starih oplov ter njihove tukajšnje tovarne ali pa za letalske navdušence, saj leži tik pod pristajalno smerjo enega glavnih letalskih vozlišč v Evropi. Na vratih številka 55 so me čakali ključi temnomodre opel astre, ki jo je čakala pot v Slovenijo.

Cena za eno kilovatno uro elektrike na polnilnici Ionity v Nemčiji, če imamo sklenjeno mesečno naročnino za 11 evrov, stane 49 centov. Foto: Gregor Pavšič

Predvidel sem tri polnjenja, pogled na zemljevid pa je vlival zaupanje

Take poti si pred desetimi, morda celo petimi leti ne bi mogel zamisliti in se nanjo ne bi upal podati. Leta 2023 je stanje že veliko boljše. Priprava na približno 820 kilometrov dolgo pot mi je vzela približno deset minut časa. Ker sem želel kar najhitreje in najmanj zapleteno potovanje z vmesnimi polnjenji, so bile izbira polnilnice Ionity.

Predvideval sem tri vmesna polnjenja in že pogled na zemljevid aplikacije je potrdil, da bo polnilnic ob poti več kot dovolj. Edina strateška odločitev je bila dejansko le ta, ali naj iz Frankfurta proti jugu potujem severno preko Ingolstadta ali južno preko Stuttgarta. Dolžina in čas potovanja sta bila skoraj ista, glede na velikost baterije in doseg pa je bila razporeditev polnilnic Ionity na poti mimo Stuttgarta vendarle ugodnejša.

Začetni del poti po nemški avtocesti proti Stuttgartu. Foto: Gregor Pavšič

Astra zmore moč polnjenja le do sto kilovatov, a te moči ne zadrži dolgo. Foto: Gregor Pavšič

Na Autobahnu sredi dopoldneva brez "divjakov"

Pot proti Sloveniji se je začela v precej hladnem in rahlo deževnem dopoldnevu. Kaj hitro mi je bilo jasno, da je prepričanje o "divjakih" z nemškega Autobahna vse bolj stvar preteklih legend kot pa povprečnega prometnega toka dandanes. Velika večina avtomobilov se je vozila umirjeno in precej počasi, s hitrostmi pod 130 kilometri na uro. Glede na dolgo pot sem si z astro začrtal povprečje okrog 120 do 125 kilometrov na uro in s takim ritmom sem bil na avtocesti mimo Darmstadta že med hitrejšimi.

Med družbo na polnilnici celo električni avtomobil iz Grčije

Približno dvesto kilometrov pred Munchnom na počivališču Gruibingen po slabih treh urah vožnje prvi postanek za polnjenje. Polovica priključkov je bila še praznih. Prispel sem s 16 odstotki napolnjenosti baterije, kar je bilo idealno. Moč je takoj narasla na sto kilovatov, kar je žal največ, kar električni avtomobili Stellantisa danes premorejo. Moč polnjenja je nato dokaj hitro padla, a zaradi majhne kapacitete baterije polnjenje od 16 do 81 odstotkov ni trajalo več kot pol ure. Druščina na polnilnici je bila sicer zelo zanimiva. Najprej sta bila tam dva avtomobila, ki ju v Sloveniji sploh še ne prodajajo – nissan ariya in polestar 3 – poleg mene pa je polnila tudi kia EV6 z grško (!) registrsko oznako.

Prihod v Ljubljano po več kot 800 kilometrih vožnje iz Russelsheima. Foto: Gregor Pavšič

Prva električna astra v Ljubljani. Foto: Gregor Pavšič

Dejansko sem "počival" manj kot mnogi ostali z bencinskimi in dizelskimi avtomobili

Časovna izguba polnjenja, ki torej odvisno od avtomobila traja od 20 do 30 minut, je relativna. Več kot 800 kilometrov dolge poti kajpak ne bi prevozili brez postankov, navsezadnje bi bilo to skregano tudi z osnovami prometne varnosti. Vsak voznik ali potnik postane lačen, žejen, treba je tudi obiskati stranišče ali si vsaj pretegniti noge. Na omenjenem počivališču je bilo veliko klasičnih avtomobilov, ki so si tam privoščili še precej daljši postanek kot jaz za počitek in sprotno polnjenje.

Nadaljevanje poti proti jugu Nemčije je bilo podobno. Vreme se je slabšalo, poraba eletriike pa je vztrajala pod 16 kWh. Drugo polnjenje je bilo že južno do Munchna na počivališču Holzkirchen. Ker je polnilnic na poti več, je dobro primerjati preostalo zalogo energije s kilometri do polnilnic. Tja je idealno prispeti tako, da ima baterija še od 15 do 20 odstotkov energije. To omogoči močno (hitro) polnjenje, obenem pa ima voznik še nekaj rezerve in se izogne živčni vojni glede dosega in vožnje na električne "hlape". Tudi drugo polnjenje je bilo z vidika trajanja, pridobljene energije in dosega skoraj enako prvemu.

Po Avstriji že danes rastejo visokozmogljivi polnilni parki

Iz Nemčije do Ljubljane je moral slediti še en postanek za polnjenje, saj je od Holzkirchna ostalo še skoraj 380 kilometrov. Zdaj že hud naliv je počasi za nekaj decimalk povečal tudi porabo avtomobila. Načrtoval sem polnjenje še blizu Špitala ob Dravi v Avstriji, a me je glede na višjo porabo zamikal tudi polnilni park Smatricsa v avstrijskem mestu Flachau. Tam imajo na primer kar devet 200-kilovatnih polnilnic. To je dober pokazatelj hitrega razvoja polnilne infrastrukture v prihodnjih letih, kjer naši severni sosedje tudi sicer prednjačijo in pri tem izkoriščajo svoje bogate vire elektrike iz obnovljivih virov. Trenutno je avstrijska elektrika še veliko bolj zelena od nemške.

Toda kljub temu sem nadaljeval do cenejših Ionityjevih polnilnic pri Špitalu ob Dravi, ker sem baterijo astre na tej poti iz njene tovarne polnil še zadnjič. Tokrat le do 70 odstotkov, saj je to več kot zadoščalo za vožnjo do Ljubljane.

Koliko je stala vožnja Frankfurt–Ljubljana?

Tja sem se pripeljal po 840 prevoženih kilometrih. Povprečna poraba se je ustavila pri 15,8 kWh na sto kilometrov. Baterija ob prihodu je imela še 21 odstotkov elektrike oziroma še slabih 60 kilometrov dosega. Za polnjenje sem porabil uro in pol, če bi bilo polnjenje učinkovitejše, bi lahko z njim opravil v približno eni uri. Strošek energije med potjo je znašal 55 evrov. Začetna zaloga 92-odstotno napolnjene baterije je prišla iz Oplove hišne vtičnice, za katero ni bilo treba plačati in tudi sicer je strošek take domače energije bistveno nižji od uporabe javnih polnilnic.

Omenjenih 55 evrov je bila sicer polovica celotnih stroškov te vožnje. Dodati je bilo treba račun za avstrijsko vinjeto (9,9 evra), za predore (21 evrov) in na koncu še desetdnevno slovensko vinjeto (16 evrov). Astra je namreč imela nemške registrske oznake in prvič zapeljala v Slovenijo.