Občutek krivde varuje sočloveka in družbo pred našo uničevalnostjo

Krivda je namreč čustvo, ki se pojavi po dejanju, ki ga posameznik dojema kot nesprejemljivega in ga zaradi tega spremlja občutek lastne nevrednosti, nam v pogovoru pojasni predsednica Združenja psihoterapevtov Slovenije ter specialistka klinične psihologije in psihoterapevtka Milena Srpak.

S sogovornico sva ob 10. oktobru, svetovnem dnevu duševnega zdravja ter tradicionalnem bienalnem psihoterapevtskem srečanju, Bregantovih dnevih, ki bodo od 9. do 12. oktobra v Podčetrtku, ravno na temo krivde, spregovorili o tem lahko zelo konstruktivnem ali destruktivnem čustvu.

Smo lahko brez občutka krivde psihično zdravi oziroma, kako pomemben del naše čustvene in socialne inteligence je in zakaj? Občutek krivde je pomemben del našega psihičnega sveta in je nastanjen v psihični strukturi, ki ji rečemo nadjaz oziroma superego. To je naš notranji kompas o tem, kaj je dobro in kaj slabo. Je naš pravičnik, sodnik, ki nam nalaga kazen z izvršitvijo, s katero poskušamo popraviti storjeno napako in si zagotoviti, da nam bo družba naklonjena še naprej.

Če ne ločimo dobrega od slabega, nam manjka del psihičnega aparata, ki nam med drugim pomaga graditi odgovorne, naklonjene, tople in ljubeče odnose. Sistem konstruktivnih odnosov je tisto, kar pomaga graditi civilizirano družbo. Če tega varovala ni, je vse dovoljeno in ostanejo le počasnejša, marsikdaj nezadostna in manj učinkovita zunanja varovala, kot sta policija ali sodstvo. Torej, občutek krivde varuje sočloveka in družbo pred našo uničevalnostjo.

Če nam skozi odraščanje ni uspelo osvojiti sistema prepovedi in moralnih vrednot, ki nas vežejo v konstruktiven odnos s socialnim okoljem, nam ta neprijeten občutek ne dela tovrstnih težav. Sposobni smo goljufati, oškodovati materialno, fizično in psihološko raniti ljudi v svoji okolici ter družbo, saj imamo v ospredju le lastno korist.

Občutek krivde je lahko tudi "odlično orodje", zlasti pri vzgoji otrok. Kdaj in zakaj se razvije nagnjenost do nesprejemanja krivde, ki lahko, kot pravite, pomeni primanjkljaj v razvoju superega? Kakšne vzgoje so običajno deležni ljudje s pomanjkanjem ali celo odsotnostjo občutka krivde? Vzbujanje občutka krivde je takoj po ustrahovanju z zapuščanjem eno od najbolj priljubljenih "metod vzgoje" otrok. Kolikokrat ste že slišali stavek: "Če ne boš … bo mamica žalostna." Tako starši na otroke prenesejo odgovornost za svoje počutje, razpoloženje, vedenje itd.

V predšolskem obdobju otrok še ni sposoben vzročno-posledičnega mišljenja, ki zahteva operiranje z abstraktnimi pojmi. V tem obdobju prevladuje magično mišljenje, za katerega je značilna nezmožnost povezovanja pravih vzrokov s posledicami. Otrok je tako pogosto prepričan, da imajo njegove misli, želje ali fantazije moč realizacije. Če se njegove fantazije po naključju skladajo z neugodnim realnim dogodkom, je prepričan, da je resnično povzročil neko dogajanje in je za njega kriv.

Vedenje ljudi z okrnjenim občutkom krivde kaže na zgodnjo poškodovanost. V njem prevladujejo kaznovalne, preganjalne sile, ki so tako močne, da se jih poskuša rešiti čim prej ter jih odlaga v osebe v svojem okolju.

In tak posameznik ni psihično zdrav. Ni pa nujno, da je duševno bolan, saj gre večinoma za dobro prilagojene osebnostno motene posameznike, ki se naučijo socialno sprejemljivega vedenja in z manipulacijami ter nedokazljivim nemoralnim početjem dosežejo svoje cilje. Tako lahko zasedajo tudi visoke položaje v različnih, družbeno zelo spoštovanih ali zaželenih ustanovah in drugih družbenih institucijah.

Lahko morda navedete kakšen primer iz svoje prakse? Pred leti, ko je bil še obvezen klinično psihološki pregled nabornikov, katerega namen je bil zmanjšanje incidentov v slovenski vojski, je do mene prišel tudi mladenič, pri katerem sem med drugim ugotovila tudi primanjkljaj občutkov krivde. V nekem trenutku je namreč mirno priznal, da mu vzeti tuje življenje ne bi delalo nobenih težav, ker pa je bil prepričan, da starša, ki sta ga v tem času še vedno materialno podpirala, s tem ne bi bila zadovoljna, si pač še ne bo dovolil, da se kaj takšnega zgodi.

Omenjen mladenič je navzven živel zelo neopazno povprečno življenje. V bistvu pa bi ga lahko primerjala s "spečo celico", saj lahko, ko nastopi njegov trenutek, ko se bo počutil oviranega, bodisi s strani neke osebe, situacije ali družbenopolitičnih okoliščin, težave reši po svoje.

Take osebe pogosto izkoristijo konfliktna ter vojna dogajanja v svetu in se pridružijo bojem, ne glede na politična, religiozna ali druga prepričanja. Zagotovo niste preslišali, da se ob umrlem slovenskem državljanu na strani Islamske države bojujejo še trije naši državljani. Brezperspektivnost olajša ljudem z nerazvitim superegom, da se namesto s konstruktivnim samodokazovanjem, primerno aktivnostjo, ki bi nadomestila občutek ničevosti, podajo v skrajne destrukcije.

Iz kakšnih družin pa običajno prihajajo ljudje s pretiranim občutkom krivde? Ljudje, ki so bili kot otroci oropani spoštovanja njihove fizične in psihične integritete s strani svojih staršev, skrbnikov in drugih pomembnih oseb v njihovem življenju, razvijejo občutek nevrednosti, ki ukinja pravico do življenja. Takšni ljudje so bili kot otroci lahko deležni fizičnih kazni in prepovedi, spolnih zlorabljanj, ustrahovanj z zapuščanjem itd.

Iz svoje prakse se spomnim gospe, ki je sebe imenovala smet ali izrodek. Bila je primer najbolj trdovratnih primerov samoobtoževanja z močnimi občutki nevrednosti. Njen oče je bil hud odvisnik od alkohola, mati pa "nemočna" in "uboga", ki je pogosto, da bi zaščitila sebe in druge otroke, pošiljala deklico k razjarjenemu možu, ki je besnel po hiši, da bi ga pomirila. Tudi pozneje v življenju je bila spolno zlorabljena in trpela fizično nasilje partnerjev, saj se zaradi občutka nevrednosti ni mogla braniti.

Ljudje, ki razvijejo bolezenske občutke krivde, so nagnjeni k samoobtoževanju, samopodcenjevanju in se počutijo nevredne. Lahko so nagnjeni h kaznovanju samega sebe do te mere, da si odvzamejo življenje.

Sem spadajo najbrž tudi otroci, ki jim je prezgodaj odvzeto otroštvo? Spomnim se gospe srednjih let, ki je prišla k meni v obravnavo in je imela hudo obsesivno kompulzivno motnjo (OKM) ter mnenje, da ni vredna ničesar, niti življenja. Občutki krivde so jo pestili ne le za drobne napake v gospodinjstvu, temveč za smrti in bolezni v družini, soseski, vasi itd. Nenehno je morala preverjati svoje postopke, kar je pri OKM običajno. Tako je morala nenehno preverjati, ali so vrata res zaklenjena, štedilnik ugasnjen itd.

Že kot majhna deklica je morala skrbeti za mlajša sestrico in bratca. Nenehno jo je bilo strah, da ne naredi napake, da se kateremu od njiju kaj hudega ne zgodi, da sta sita, previta, čista, da kaj ne polomita, saj je bila za vse, kar se je zgodilo, kaznovana ona.

Starša sta ji torej naložila odgovornost, ki je daleč presegala njene zmožnosti glede na starost, izkušnje in znanje. Istočasno pa sta ji odvzela in prepovedala vsako njeno željo, interes ali spontanost, ki ni bila v skladu z interesi staršev, zlasti mame. Če se je, kljub skrbi, kaj zgodilo ali je pozabila na neko opravilo, sta ji očitala, da je nemarna, slaba, nevredna starševske ljubezni, kruha in strehe nad glavo.

Tovrstne zahteve staršev, da se otrok prezgodaj odpove svojim potrebam in sprejme prevelike odgovornosti v strahu in grožnji, da bo izgubil njuno ljubezen in naklonjenost, pripelje do občutka hude krivde. Pri vsakem zdravem impulzu po zadovoljevanju svojih razvojnih nalog lahko že misel, da bi se igral z otroki namesto posvečal na primer vzgoji mlajših sorojencev, sproži občutek krivde in samoobtožbe, kako je sebičen, pokvarjen, nevreden, saj se starša tako žrtvujeta zanj, on pa misli le na svoje zadovoljstvo.

Tudi družba kot celota bi se morda morala soočiti z občutki krivde, ki so vgrajeni v samo srčiko krščanske kulture, v kateri se že otrok rodi grešen. Zelo spretno z občutki krivde in človekovo nepopolnostjo manipulira tudi sodobna potrošniška družba. Kako se upreti tovrstnim bombardiranjem?

Krščanska vera je "izumiteljica" krivde, zlasti tiste, ki se spremeni v nezavedne, neugodne občutke, ki osebo trpinčijo do te mere, da ji lahko odvzamejo vse veselje, lahkotnost, spontanost in živost.

Po drugi strani pa lahko krivdo, s katero smo, kot pravite, že ob rojstvu obremenjeni, tudi lahkotno operemo z na primer nekaj kapljicami posvečene vode, ali pa, kot so nam v otroštvu naložili ob kakšnih lumparijah, z molitvami, torej nekaj "Zdravimi Marijami" ali "Očenaši" in že smo bili rešeni. Marsikateri vernik in tudi verski dostojanstvenik obdrži enako držo pozneje v življenju: vse, kar hudega stori drugemu ali družbi, lahko popravi z nekaj molitvami, nato pa ponovno krene v uničevalni krog.

Omenjenim problemom kot tudi pastem sodobne potrošniške družbe se bodo lahko uspešno izogibali ljudje z vrednotami, ki presegajo bahanje z najnovejšo znamko mobitela, tablice, aktualno najbolj popularne modne znamke oblačila, ki jim ne bo pomembna količina denarja, ki so jo zmožni porabiti na dopustu, temveč kakovost odnosov, ki so jih sooblikovali s svojimi bližnjimi.

Zdrave osebe vzgojijo starši, ki upoštevajo otrokovo osebnost ter njegovo telesno in psihično nedotakljivost. Torej starši, ki spoštujejo svoje otroke, jim pojasnjujejo svet, tolmačijo svoje in prevajajo njihove občutke: iskreno, brez manipulacij in zavajanj, brez spodbujanja in ohranjanja magičnega mišljenja. Takšni starši otrokom dovolijo spontano raziskovati svet ter imeti in izražati svoje mnenje.

V katerih letih življenja lahko otroka starši najbolj intenzivno zaznamujejo z občutkom krivde? To se lahko zgodi že zelo zgodaj. Že okrog petega meseca, ko se otrok počasi začne zavedati, da mati ni del njega, se oblikujejo zametki primitivnega superega. V tem obdobju dojenček ne dojema in ne čuti sveta kot celote, temveč je ta razdrobljen na delce pozitivnih občutij, torej dejanj in doživljanj, ob katerih čuti ugodje, in razdiralno negativnih, tistih, ki povzročajo neugodje.

Če mu ne pomagamo ublažiti stisko, ko so na pohodu negativna, razdiralna čustva, se ta v otroku nakopičijo. Če na primer lakota traja, po njegovem dojemanju časa, predolgo, se njegovo celotno telo napolni s hudim protestom in zahtevo po zadovoljevanju. Če je za svojo jasno izraženo "agresivno" zahtevo kaznovan s podaljšanim časom čakanja na zadovoljitev potrebe z grobim ravnanjem, se ti negativni občutki v njem začnejo kopičiti.

Če pa starš z nežnostjo in pravočasnim zadovoljevanjem njegovih elementarnih potreb odgovori pomirjujoče in z ljubeznijo umiri protest, se negativna občutja začnejo razgrajati.

Tipičen nevrotski strah nastaja v starosti od približno treh do petih let in je vezan na strah pred izgubo očetove oziroma materine ljubezni. Gre za enega bolj popularnih analitičnih terminov Ojdipov kompleks pri dečkih in Elektrin kompleks pri deklicah, kjer gre preprosto rečeno za družinski trikotnik, ko deček ali deklica kažeta ljubezenske vzgibe do starša nasprotnega spola.

Prisotnost magičnega mišljenja v tej starosti omogoča Ojdipov oziroma Elektrin kompleks, njegova dobra razrešitev pa je odgovornost obeh staršev. Mame, ki na primer ne spodbuja otroške fantazije o "njenem malem moškem" in dečka ne vabi v posteljo, ker jo je strah, ko je mož na poslovnem potovanju, in očeta, ki potrpežljivo, z ljubeznijo, brez groženj in fizične ali telesne agresije pokaže dečku, da je on mamin moški, fantek pa njegov dragi sin in ne tekmec.

Občutek krivde je čustveno doživetje, ki ga je najbrž zgolj z razumskimi spoznanji težko spremeniti? Odnos staršev do otrok je zelo pomemben, ker z njimi otroci vzpostavljajo prve odnose in temelje zaupanja. Tako zakoličijo otrokov odnos do sebe in sveta. Če nam starši na primer svet opisujejo kot pokvarjen in zaupanja nevreden, ker nas ljudje želijo le prevarati ali okrasti, bo tudi naš odnos do soljudi prevladujoče sumničav, če ne paranoiden. Starševske trditve vzamemo za svoje, jih ponotranjimo do te mere, da postanejo neločljiv del nas, včasih žal za vse življenje.

Prav zaradi te pomembne čustvene komponente je za razrešitev tovrstnih težav in motenj potreben dolgotrajnejši psihoterapevtski proces, v katerem je osebi omogočena nova izkušnja sebe in sveta ter znotraj katere psihoterapevt "dokonča starševsko nalogo". Sprejel in prevedel bo za klienta nesprejemljiva čustva, jih predelal in mu ponudil bolj sprejemljive vsebine, ki bodo počasi prevzele mesto patoloških notranjih procesov.