"Who the fuck is Bobby Fischer?"

Aljaž Jovanović je eden najbolj nadarjenih igralcev mlajše generacije. Na odru SNG-ja Drama se je v letošnji sezoni predstavil v devetih vlogah, kar s štirimi od njih je po mnenju Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) potrdil nesporni talent in navdušil s širokim igralskim razponom, dodobra izrabil možnosti, ki so mu jih ponudili štirje tako različni liki, in se pogumno spopadel z izzivi, ki so jih od njega terjali.

Srečala sva se po dopoldanski vaji, z mislimi že pri večerni Ponoreli lokomotivi …

Koliko časa vam je v letošnji sezoni – roko na srce, večino ste jo preživeli kar na odru SNG-ja Drama – sploh ostalo za preverjanje konkurence oziroma njihovega repertoarja? Katera predstava se vam je v zadnjem času zdela presežek?

Letos sem res izredno zaseden, morda sem celo med bolj zasedenimi, kadar pa imam čas, si rad ogledam tudi predstave kje drugje. Žal ne v tujini, ker za to ni časa … (razmislek). No, če pa moram izbrati ta trenutek, potem bi se odločil za Črno žival žalost Ivice Buljana v izvedbi MGL-ja in Ay, Carmela iz gledališča Koper.

Za svoje umetniške dosežke v letu 2012 ste pred dnevi prejeli stanovsko nagrado, priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije. V obrazložitvi so še posebej izpostavili vaš prispevek v predstavah Gospoda Glembajevi, Pri nas je vse v redu, Ponorela lokomotiva ter Bobby in Boris. Če začneva kar pri zadnji. Kakšen izziv vam je predstavljala vloga legendarnega šahovskega mojstra Bobbyja Fischerja, kakšno sliko ste si o predstavi v glavi zgradili pred začetkom študija, so se v procesu dela pojavili kakšni zapleti …?

Seveda so se! Ko mi je režiser Dušan Jovanović – mimogrede, med nama ni nobenih sorodstvenih povezav – rekel, da bom igral Bobbyja Fischerja, je bila moja prva reakcija: O, super, prva misel pa: Who the fuck is Bobby Fischer? (smeh) O šahu nisem imel pojma. Igrala sta ga sicer že moj dedek in moj oče, jaz pa sem to družinsko tradicijo prekinil. Potem pa me je njegova neverjetna življenjska zgodba dobesedno posrkala vase. Najprej sem v angleškem jeziku prebral izvrstno biografijo Bobbyja Fischerja in se ponovno začel učiti šah. Z izjemnim Igorjem Samoborjem, ki me je vpeljal tako v šah kot v številna nova spoznanja v zvezi z igralskim poklicem, sva se v popoldanskem času dobivala v njegovi garderobi in se na pamet učila partij, ki sta jih odigrala Spaski in Bobby Fischer. Obvladala sva vse detajle, od tega, kaj pomeni Nimcovičeva obramba, Gruenfeldova … No, kljub temu ne bom pretiraval, da sem postal šahovski mojster.

Ste v družino Jovanović vrnili šahovsko tradicijo?

Niti ne, vrnil sem se kar nazaj k nogometu. Je bilo pa to zelo intenzivno trimesečno obdobje s poglobljenim delom, ki ga imam rad. Bobby in Boris je bil detektivsko-igralski projekt, v katerega sem se spustil s celim telesom in dušo.

Ogromen zalogaj je bržkone predstavljala tudi vloga mladega pravnika Pube Fabriczy-Glembaya, kjer ste imeli daljše monologe s kompleksnim pravniškim besedilom.

S predstavo Bobby in Boris se je zame začelo obdobje resno resnega dela. Besedilu sem moral posvetiti ogromno popoldnevov, tudi med tekom in sprehajanjem po Rožniku (smeh) … ja, to se mi zdi odlična učna metoda. Bilo je neverjetno veliko garanja, ne vem, zakaj, očitno sem se znašel v nekem neskoncentriranem obdobju in sem zato potreboval toliko več popoldanskih ur. Glembajevi so mi v spominu ostali po tem, da sem se, odkar sem v Drami, največ ukvarjal z besedilom, sicer pa mi je bilo blazno lepo delati s to ekipo in to predstavo.

Kakšni spomini vas vežejo na vlogo Igralca v predstavi Pri nas je vse v redu, kjer ste izstopali predvsem zaradi karikiranja?

To je vloga, v katero sem vskočil namesto dveh drugih igralcev. Moram reči, da sem se v njej še najmanj namučil. Včasih, ni pa vedno tako, je dobro, da greš v proces povsem sproščeno, da se prepustiš in v tem primeru se je to izkazalo kot dobro. Nobenega strahu nisem čutil. Besedilo je odlično in je moji generaciji zelo blizu. Avtorica Dorota Maslowska uporablja podobne stavčne strukture, kot jih uporablja moja generacija. Ukvarja se z današnjim svetom, z njegovo plehkostjo …

Kakšno je ozadje vloge kurjača Mikolaja Wojtaszka v Ponoreli lokomotivi?

To je spet čisto tretja zgodba, ena od zgodb, ki je najbolj prevetrila moje teatrsko razmišljanje. Do zdaj. Lahko rečem, da sem v Ponorelo lokomotivo vložil največ sebe, v smislu srca, glave, petja, ljubezni, bili smo res ena velika družina. Nekaj lepega se je zgodilo, nekaj neobremenjenega, nekaj, kar je povsem v nasprotju s tistim, kar živimo danes, neka komuna, v kateri se stvari zgodijo povsem spontano. Z igralcem Janezom Škofom sva se zelo zbližala, veliko sva vadila klavir … Ponorela lokomotiva je zahtevna predstava in kadar jo igramo, ji je treba miselno posvetiti cel dan.

Kaj nagrada ZDUS-a prinaša po finančni plati, če sploh kaj?

Poznala naj bi se pri količniku, ampak mislim, da so plače trenutno zamrznjene.

Se vam zdi, da je prišla ob pravem času, ali je za krepitev samozavesti letos ne bi potrebovali?

Mislim, da je prišla ob pravem času. Dala mi je potrditev, da sem na dobri poti, in tudi motivacijo za naprej. Lepo je, ko veš, da je nekdo prepoznal tvoje delo. To je vedno super in tega sem resnično vesel.

V letošnji sezoni igrate oziroma ste igrali v devetih predstavah. Že bežen pregled sporeda za april da vedeti, da je tempo neusmiljen, vsak drugi večer druga predstava, drugačna vloga. Kako obremenjen je vaš "disk", koliko koncentracije, umirjenosti je potrebne za tak tempo?

To se mi zdaj dogaja prvič. Čutim, da moram biti delu popolnoma posvečen, treba je biti umirjen, vzeti si je treba čas za počitek, za prehranjevanje. To je pač vrhunskost, s katero se ukvarjamo, tako kot to na primer počnejo vrhunski športniki. Res je, da nismo tako cenjeni kot športniki, a to ne pomeni da pri igralstvu ne gre za vrhunskost. Seveda se pojavijo tudi naporna obdobja, vendar nisem prvi, ki jih preživljam. Včasih je zelo težko, trpi tudi zasebno življenje, ampak na koncu je rezultat tukaj. Ključ vsega pa je, da znaš to sprejeti in v tem biti miren.

Vas kdaj zgrabi panika? Imate tik pred začetkom predstave povsem prazno glavo, tako kot recimo pred kakšnim izpitom?

Včasih se zgodi, morda le za sekundo, ni se mi pa še zgodilo, da predstave ne bi bil sposoben izpeljati. Mislim, da moraš biti teatru sproščeno posvečen in da je najlepše, ko tik pred predstavo začutiš adrenalin, ko veš, da greš delat nekaj, kar imaš rad.

Kako globoko bi morali pobrskati po vašem družinskem deblu, da bi naleteli na igralske zametke?

Menda je bil stric moje babice direktor Prešernovega gledališča Kranj v obdobju, ko je bilo to še ljubiteljsko gledališče. Sicer pa se mi zdi, da se v vsaki družini najde nekdo, ki je bolj igralsko navdahnjen.

Kdaj vas je igralska mrzlica zagrabila resneje? Je bilo to takrat, ko ste na gimnaziji opravili avdicijo za muzikal Dva brata v režiji Mance Urbanc, danes Mance Izmajlove?

Ja, takrat me je zagrabilo, pa je potem tudi popustilo, zamikal me je študij starih kultur. S sošolcem in najboljšim prijateljem sva na enem od šolskih taborov igrala kitaro, pa naju je razredničarka povabila na avdicijo. Bila sva skoraj edina kandidata in takoj sva bila tudi sprejeta.

Menda vas je sam Polde Bibič pripravljal na skrivnosti igralskega poklica?

Res je, Poldeta Bibiča sem spoznal prek njegove vnukinje, tudi igralke, Nine Rakovec. V bistvu sem pri njem želel preveriti svojo pripravljenost na sprejemne izpite. Polde Bibič mi je pomagal do novega načina razmišljanja. Ni mi govoril kako in kaj, kaj naj v besedilu poudarim – izbral sem Romea, kar je največji kliše in ga danes ne bi ponovil –, ampak kako naj razmišljam. Sem pa že na začetku zagrešil napako, ko sem 20 minut zamudil in me je takoj podučil, da se v gledališču ne zamuja. Takrat je bil kar precej jezen. Lahko pa rečem, da sva imela precej sproščen pogovor o gledališču.

Vam je svetoval, da se izplača vstopiti v ta, če se izrazim po domače, biznis?

O tem se niti nisva pogovarjala. Zagotovo pa tega ni imenoval biznis, niti jaz.

Kako ga vi imenujete?

(Vzame si čas za razmislek.) Tudi poslanstvo mi ni ljub izraz, niti ne rečem, da grem v službo. V bistvu vedno uporabim izraz vaja ali predstava, to sta edini dve besedi, ki ju uporabljam. Polde Bibič je bil izjemen človek, ki globoko spoštuje igralski poklic. Že s svojo energijo mi je dal vedeti, da je ta poklic nekaj posvečenega in to je nekaj najlepšega, kar ti nekdo lahko da.

S SNG-jem Drama sodelujete že od 2. letnika igralske akademije. Kako ste kot še zeleni študent igre gledali na vstop v takšno inštitucijo?

Izredno sem bil ponosen. Do Drame, njenih predstav in igralcev sem od nekdaj čutil izjemno spoštovanje. V Drami so igrali in še vedno igrajo največji slovenski igralci, v gledališkem svetu je bila to zame sveta hiša. Tudi ko sem prvič nastopal v Alamutu, je bilo to nekaj zelo lepega, čutil sem veliko spoštovanje. V bistvu sem si že vse od začetka želel, da bi pristal tukaj.

Veliko igralcev, precej tudi iz Drame, je dodatne priložnosti poiskalo zunaj hiše, na televiziji, v filmu. Kakšne so vaše ambicije?

Trenutno za kaj takega nimam časa, čez leto sem bolj kot ne v Drami. Kar zadeva film, sem to izkusil v filmu Vinka Möderndorferja Kandidatka in šofer in filmu Maje Weiss Instalacija ljubezni. Sodelujem pa tudi z Mini teatrom, igram v predstavah Mizica pogrni se in Sneguljčica, junija pa začnemo novo predstavo. Tudi ta del igre imam izjemno rad.

Čez dobra dva meseca se bo sezona 2012/2013 končala. Čakata vas dva meseca počitnic. Si boste oddahnili?

Počitnice se bodo res zelo prilegle. Igralci si med letom ne moremo vzeti dopusta.

Menda ste kot otrok počitnice večinoma preživljali na vlaku. Je res, da vaju je oče z bratom redno jemal na vlak in da ste kot otrok z vlaki prekrižarili Evropo po dolgem in počez. Namesto poležavanja na hrvaški obali ali …

(smeh) Ne, tudi poležavali smo kdaj. Je pa res, da naju je oče jeseni ali spomladi vzel na vlak in smo odpotovali. Običajno nas je zaneslo v vzhodni del Evrope, na Češko, Madžarsko in Poljsko … Pozneje sem z vlakom prepotoval Pirenejski polotok. Vožnjo z vlakom sem vzljubil in tudi na splošno se mi zdi to krasen način potovanja.

Vsak ljubitelj vlakov bi menda moral na potovanje s transibirsko železnico.

Tudi ta me mika, ampak mika me res veliko stvari.

Na primer?

Mika me prehoditi Saharo. Od Marakeša do Timbuktuja. To bi mi vzelo tri mesece, moral bi si vzeli prosto leto. Sobotno leto, recimo.

Kaj pa kratkoročni načrti?

S svojo drago bom morda odpotoval v Španijo v Andaluzijo in na jug Portugalske.

Verjetno imate doma globus, da se med letom vsaj s prstom sprehajate po svetu, če že fizično to ni izvedljivo?

Pismo, nimam, pa bi ga rad imel. Imam pa več atlasov in jih večkrat pogledam.

Zadnji je bil menda darilo od očeta.

Ja, res je, brez atlasa ne morem. Že od mladih nog. Včasih sem znal vsa glavna mesta na pamet. Stalno sem ga listal in brskal za državami. Še danes, ko recimo spremljam šport, preverim, kje so mesta, ki jih omenjajo ali iz katerih prihajajo športni klubi.