SiolNET. Trendi Svet znanih
2

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Vladislav Bajac: Leonard Cohen je moja duša dvojčica

2

termometer

Eden najuglednejših srbskih pisateljev in založnikov, ki v teh dneh gostuje v Sloveniji, o nagrajenem romanu Hamam Balkanija, magnetu dvojnih identitet, Leonardu Cohenu, Orhanu Pamuku in še marsičem.

V Slovenijo ste prišli skoraj naravnost iz Niša, kjer ste v torek prejeli nagrado Ramonda Serbica za življenjski doprinos k srbski literaturi in kulturi. Katere prelomnice na svoji poklicni poti bi označili kot osebne zmage?

Nagrada Ramonda Serbica se podeljuje za življenjsko delo, kar pomeni, da ste zaokrožili nek del življenja, da ste malo starejši … Šalim se, a ob takšni nagradi takoj začutim potrebo, da analiziram, ali sem jo zaslužil, kaj vse sem naredil. V življenju sem delal res veliko stvari, in če je zmaga ves čas delati s polno močjo, potem sem zmagovalec. Sem kar malce shizofrena oseba, po horoskopu sem dvojček, imam dva poklica, nekoč sem imel štiri, saj sem bil novinar, urednik, prevajalec in pisatelj. Danes sem srečen, da delam to, kar mi je najljubše in kar najbolje znam. Srečen sem, da se vsakič, ko sedem pred računalniški zaslon ali prazen list papirja, počutim, kot da nisem še ničesar napisal – to je velika zmaga, saj se vedno znova počutim kot otrok, ki se mora še veliko naučiti.

Slovenski bralci smo vas spoznali s Knjigo o bambusu, ki je bila za marsikoga ljubezen na prvo prebrano stran, Hamam Balkanija, vaš drugi v slovenščini izdani roman, pa s svojo dvojno zgodbo zahteva malce več časa, da se prikrade v bralčevo srce. Kako dolgo je zorela zgodba o romanesknem prepletu globalne sedanjosti in Balkana 16. stoletja?

Dolgo. V resnici nisem napisal veliko knjig, niti se nimam za profesionalnega pisca, ki ima stalno potrebo po izdajanju. Moje knjige izhajajo z relativno dolgimi premori, iz treh preprostih razlogov: napisati želim samo tisto, kar me strašansko zanima, kar si lahko privoščim, ker ne živim od literature; velik poudarek dajem osebni izkušnji in želim dati vse od sebe, da bo rezultat dober; kot tretje pa sem tako imenovani raziskovalni pisatelj, ki veliko časa, včasih več let, posveti raziskovanju gradiva za knjige, saj želim svoje znanje deliti tudi z bralci. To je najbrž noro, a tako delam! Ko imam vse zbrano, sedem in pišem, kar spet traja, a to mi je najlažje, saj 70 odstotkov knjige napišem v glavi, ko raziskujem, potujem, brskam po arhivih … Priznati moram, da rekord drži Knjiga o bambusu, ki je rezultat 15 ali 20 let študiranja zen budizma.

Tudi Hamam Balkanija je rezultat dolgotrajnega raziskovanja. Ker so mi literarni kritiki vedno pripisovali, da se ukvarjam z zgodovinskimi temami, sem se odločil za poskus, da napišem dve knjigi, a ne izdam vsake posebej, ampak ju spojim v eno samo, kjer se izmenjujejo poglavja iz obeh. To mi je ponujala tema dvojnosti identitete, ki zadeva prav vsakega človeka. Preverjeno so jo poznale že zgodovinske osebe v 16. stoletju, zato sem želel dodati razmišljanja ljudi iz 20. stoletja in izkazalo se je, da vprašanje identitete ostaja enako, razmišljanja o tem se skoraj niso spremenila. Za junake pa sem poleg zgodovinskih oseb uporabil svoje znance, povezane s temo dvojnosti identitete.

Roman je bil izjemno dobro sprejet tako med bralci, o čemer pričata nagradi za najboljšo in najbolje prodajano knjigo v Srbiji leta 2008, kot tudi med strokovno javnostjo, ki mu je istega leta podelila mednarodno nagrado balkanika za najboljšo knjigo Balkana. Je bila to še dodatna spodbuda za prevode v tuje jezike?

Verjetno je to povečalo zanimanje tujih založnikov, a – to morate vedeti – vsem dobitnikom balkanike ni uspel prodor na tuji knjižni trg, to nikakor ni pravilo. Poleg nagrade je ta knjiga po moje doživela mednarodni uspeh predvsem zato, ker zadeva vsakega posameznika, tako kot Leonard Cohen poje o ljubezni, kar lahko vsak razume. Knjigi je uspelo kreniti v svet in mislim, da je do zdaj izšla v desetih jezikih. Seveda je največ zanimanja na prostoru nekdanje Jugoslavije, zaradi tržnih razlogov je izšla v angleščini, kjer potrebuje še angleškega založnika, pa v italijanščini, nemščini, bolgarščini, grščini in tako dalje, čakam še na odločitev Francozov, Knjigo o bambusu so namreč izdali pri Gallimardu. V Turčiji je roman Hamam Balkanija doživel precejšnji uspeh, zdaj ga prevajajo tudi v arabščino, kar mu daje možnost, da se pojavi v 24 arabsko govorečih državah. To ni šala, saj je le malo balkanskih piscev prisotnih v teh državah.

V knjigi "srečamo" kopico vaših mednarodnih prijateljev in znancev iz književnega, glasbenega in založniškega sveta, tudi Orhana Pamuka, Leonarda Cohena, Allena Ginsberga, Jorgeja Luisa Borgesa in Jamesa Laughlina. Bi lahko za katerega rekli, da je vaša duša dvojčica?

Nedvomno, to je Leonard Cohen, saj ga najdlje in najbolje poznam, prevedel sem tudi njegovo knjigo. Mislim, da bom o njem kdaj napisal knjigo, saj se z njim doživel ogromno lepega, kar bi bilo zagotovo zanimivo za bralce. Lahko celo rečem, da sem kar malo zaljubljen v tega človeka, mišljeno v najširšem smislu, seveda, saj nisem homoseksualec, če bi bil ženska, pa bi bil prav gotovo zaljubljen vanj. On je tako občutljiv človek, najino prijateljstvo je raslo na vzajemnem dajanju, pa tudi značajsko imava veliko skupnega, tudi zanimanje za zen budizem. Leonard ima vrsto (samo)ironije, ki jo zelo dobro razumem in zaradi katere ga spoštujem, po drugi strani pa je neznansko šarmanten in duhovit.

Vaš prijatelj je tudi Orhan Pamuk in ravno vi ste bili tisti, ki ste ga kot založnik pripeljali na srbski knjižni trg, še preden se je mednarodno uveljavil. S čim vas je pritegnilo njegovo pisanje?

Z dvojnostjo, o kateri piše. Njegova prva knjiga, ki sem jo prebral v angleščini, je bila Bela trdnjava, ki govori o beneškem plemiču, ki zamenja identiteto s turskim pašo. Svoje knjige o dvojni identiteti sem pisal, še preden sem prebral njegovo prvo knjigo, zato mu nisem ukradel ideje, me je pa z njo prepričal. A to je bil le uvod v njegovo, po mojem mnenju najšarmantnejšo knjigo, največjo umetnijo, Črno knjigo. Ta izvrstna knjiga je pred leti le še potrdila mojo misel, da je Pamuk novi glas turške sodobne književnosti, in me zvabila v Turčijo. Imela sva tako zasebne kot poslovne pogovore, pa vse do šaljivih situacij. Je zelo težek človek, ki težko sprejme šalo na svoj račun, je pa zelo pravičen. Vse to je razumljivo glede na obtožbe in sojenje, ki jih je doživel v Turčiji. Ko sem pisal Hamam Balkanijo, kjer je močno prisoten, me je le prosil, naj ne bo negativen lik, v najinih pogovorih v knjigi pa za bralca niti ni pomembno, kaj je res in kaj ne. Ob točnih in preverjenih podatkih o Osmanskem cesarstvu 16. stoletja sem si v delu romana o sodobnosti privoščil več svobode.

Kot izvemo v knjigi Hamam Balkanija, je leta 1552 izšla prva beograjska knjiga iz domačega tiska, dobra štiri stoletja pozneje, leta 1993, pa je v Beogradu vrata odprla vaša založba Geopoetika, ki si je v 19 letih ustvarila sloves založbe, ki stavi na kakovost in ne količino. Je to tudi osnova za poslovni uspeh v Srbiji ali bolj osebno zadoščenje?

To je moje osebno načelo, ne pa pravilo, kajti s tem ne uspevaš v založništvu. Veliko tveganje je delati tako, ampak sledim svojemu poslanstvu. V letih začetka vojne, ko je bilo novinarstvo poklic, ki se je prvi prodal, sem razočaran nad srbskim in svetovnim novinarstvom dal odpoved kot urednik dveh časopisov v največji balkanski medijski hiši Politika, hkrati sem imel težave z državo in vojsko. S prijatelji smo knjige izdajali že od leta 1979, moj oče je bil eden prvih zasebnih založnikov v takratni Jugoslaviji, in ker sem imel ljubezen, izkušnje in znanje, sem se odločil leta 1993 ustanoviti založbo Geopoetika.

V času Slobodana Miloševića, vojne, nacionalizma, zaprtosti Jugoslavije in Srbije se mi je zdelo zelo pomembno, da poskusim pomembnim srbskim intelektualcem vliti upanje v svetlejšo prihodnost in jih obdržati povezane s svetom. Prejemali smo vznesena pisma in zahvalne telefonske klice ljudi, da smo jim rešili dušo, kar je bilo res ganljivo, hkrati pa smo presenečali ameriške nosilce avtorskih pravic, agencije in avtorje, da smo vedno znova našli načine za plačilo obveznosti. Poleg tega smo imeli ekskluzivno pravico, da smo prvi na svetu izdajali posamezne knjige, preden so izšle v izvirniku. Pred desetimi dnevi sem tako kot svetovno premiero izdal četrto knjigo Paula Austerja. Nismo velika založba, kar Geopoetiko drži nad gladino že skoraj 20 let, pa je ohranjanje kriterijev kakovosti tudi v sodobnem času, na osnovi povezovanja podobnih ljudi.

Knjižni trg v Srbiji je precej večji kot v Sloveniji, posledično so tudi knjige bistveno cenejše. Kakšne so vaše naklade in koliko je srbsko založništvo vpeto v mednarodni prostor? Čeprav ima Srbija skoraj štirikrat več prebivalcev kot Slovenija, niso vse naklade štirikrat višje, saj je v Sloveniji kultura branja bolj razširjena in življenjski standard višji. Politične spremembe v Srbiji niso naklonjene knjigam, ljudje nimajo denarja, zato knjige ne smejo imeti previsoke cene, po drugi strani pa so stroški pri manjših nakladah višji. Seveda obstajajo v Srbiji tudi knjige, ki se prodajo v 20, 30 ali 100 tisoč izvodih, a jih je malo. V Sloveniji je po mojih informacijah Knjiga o bambusu izšla v treh ali štirih izdajah in bila prodana v štiri tisoč izvodih, kar se mi zdi dobro. Trenutno je ozračje nenaklonjeno knjigi kjerkoli po svetu, a ob sodelovanju z mednarodnimi agencijami opažam, da so se bogatejše države bolj ustrašile recesije kot mi, ki smo že prej doživeli marsikaj. Seveda ironično dodam, da se Srbi ne bojimo ničesar, a takšne izkušnje te okrepijo in te pogumnejšega pošljejo dalje, pri vsem pa je pomembna vera v to, kar delaš.

V Geopoetiki imam zbirko Serbian Prose in Translation, srbske knjige v angleškem jeziku, kar je naša promocija srbskih avtorjev v tujini. V treh letih smo izdali 60, 70 knjig, kar je dobra številka, pa tudi dober posel, saj so avtorske pravice za izdaje v tujih državah večinoma že prodane. Največji problem in največji uspeh je prodreti na anglosaksonski trg, saj so letno le trije odstotki vseh knjig iz neanglosaksonskih držav izdani v angleščini. Trenutno se obeta izid dveh srbskih knjig v angleščini, kar je fantastično, saj ne smemo pozabiti, da je bila Srbija desetletje zaprta, zato je res velik dosežek slišati navdušenje nad srbsko literaturo iz ust angleško govorečih bralcev in kritikov. Zadnja leta v Srbiji izhaja tudi ogromno del tujih avtorjev, vključno s slovenskimi.

Orhan Pamuk se je svojemu mestu poklonil z romanom Istanbul, letos je v njem odprl še Muzej nedolžnosti, ki ga je navdihnil istoimenski roman. Lahko pričakujemo tudi vašo knjigo z naslovom Beograd?

Naj vam razkrijem, da sem takšno knjigo že napisal, a to ve le malo ljudi. Malce se šalim, kajti to ni moderna knjiga, ampak knjiga o ustanavljanju Beograda v četrtem stoletju pred našim štetjem, ki nosi naslov Druid iz Sindiduna, kar je keltsko ime Beograda. Svetlana Velmar - Jaković je napisala vrsto polzgodovinskih knjig o Beogradu, Milorad Pavić je napisal dober vodnik po Beogradu; to so velika imena, za katera sem petletni otrok, zato se nisem lotil pisanja, saj bi bilo treba napisati boljšo knjigo. Če bi potegnil vzporednico s Pamukovim Istanbulom, bi se moral kot pisec bolj odpreti, moral bi pisati o zelo zanimivem življenju svojih staršev, o svojem razgibanem življenju v Beogradu … Prav razmisliti bi moral o tem, da bi napisal takšno knjigo. Hvala za idejo in zaupanje!

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin