Sreda, 24. 7. 2013, 14.39
8 let, 7 mesecev
Umetnost vstopa v tretjo dimenzijo
V zadnjih petih letih 3D-tiskanje uspešno uporabljajo na številnih področjih, od arhitekture, oblikovanja, informatike, inženirstva, aeronavtike, modelarstva, medicine do biomodeliranja in podobno. Vse pogosteje pa se tehnologija pojavlja tudi v umetniških projektih, s katero lahko ustvarjalci preprosto in na dostopen način gradijo kompleksne strukture. Muzeji jo uporabljajo kot znanilko novih konservatorskih in transportnih tehnik.
3D-tiskanje umetnikom omogoča uresničitev kompleksnih oblik in velikosti. Umetnik Frank Stella je eden izmed ustvarjalcev, ki je v začetku tega stoletja apropriirali tiskalnik za produkcijo serije Scarlatti Kirkpatrick, opus kovinskih skulptur, katerih industrijski videz prekinjajo vpleteni večbarvni elementi. Tehnologija je Stellu tako ponudila možnost, da je ustvarjal na način, ki bi bil brez "novega" orodja težek ali nemogoč, za The Art Newspaper pravi Ron Labaco, kurator newyorškega muzeja za umetnost in oblikovanje, ki je umetnikovo delo vključil na razstavo, posvečeno umetnosti, pod naslovom Out of Hand: Materlaising Postdigital, katere odprtje je napovedano za 14. oktobra.
Vodja galerije Bitforms v New Yorku Steven Sacks pojasnjuje, da so bili 3D-tiskalniki na začetku dostopni samo v industriji za izdelavo določenih delov avtomobilov in prototipov izdelkov, zdaj pa so dostopni že za okoli 1500 evrov. Dodaja, da so cenejši modeli tiskalnikov omejeni na izdelavo plastičnih objektov, tisti, ki tiskajo iz kovine in keramike, pa so veliko dražji.
Da popularnost te tehnologije narašča med umetniki, potrjuje tudi newyorški zbiratelj umetnin James Fuentes. V zadnjih dveh letih je obiskal številne umetniške studie, v katerih so avtorji uporabljali tridimenzionalne tiskalnike, čeprav naj bi veljalo, da nekateri umetniki neradi razkrivajo postopek tovrstne produkcije, ki je v ozadju njihovega dela, saj se te tehnologije še vedno drži stigma množične produkcije. Po drugi strani pa se drugim zdi zanimiv ravno ta vidik, da stroj za množično produkcijo uporabijo za nastanek kot-da-umetniškega dela.
Tako je na primer ameriški umetnik Jon Monaghan v sodelovanju z newyorškim MET-om izdelal skene svojih objektov, na spletu pa objavil vse potrebne podatke za njihovo izdelavo. Muzejski objekti tako niso več statični in varovano bivajoči znotraj galerijskih zidov, temveč so umetniška dela v krogotoku vsakdana, so prenosljiva in sestavljajoča.