Sobota,
22. 8. 2015,
20.14

Osveženo pred

7 let, 1 mesec

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

film alpinizem

Sobota, 22. 8. 2015, 20.14

7 let, 1 mesec

"Odprava na Muztagh Tower in dogodki po njej so bili zame kaplja čez rob"

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
"Odprava na Muztagh Tower v Pakistanu je bila moja zadnja velika alpinistična odprava. Po njej sem povsem spremenil svoj življenjski slog in način razmišljanja. Bila je kaplja čez rob."

Gregor Kresal ve, kaj pomeni doseči psihično dno in pozna poti, kako splezati z dna. Leta 2008 mu je tragedija, ki je terjala življenje njegovega tesnega prijatelja Pavleta Kozjeka, korenito spremenila pogled na življenje. Alpinizem, ki je do takrat predstavljal velik del njegovega življenja, je kar naenkrat postal precej manj pomemben. Kresal, po izobrazbi arhitekt, je po spletu naključij zaplaval v filmske vode. Napisal je scenarij za alpinistično uspešnico Sfinga in se predal študiju na filmski akademiji Maharishi University of Management (MUM) v ameriški zvezni državi Iowa, kjer je njegov mentor legendarni režiser David Lynch. Kresal trenutno snema svoj drugi večji filmski projekt. Film z naslovom Osem krogov in pol je psihološka alpinistična drama, ki se dotika tudi največje prelomnice v življenju Gregorja Kresala, alpinistične odprave na Muztagh Tower v Pakistanu. Kresal je brat nekdanje notranje ministrice Katarine Kresal, je poročen in je oče dveh otrok.

Te dni se intenzivno posvečate snemanju novega filmskega projekta z naslovom Osem krogov in pol. Kakšna bo rdeča nit, ki bo gledalca vodila skozi film?

V filmu bomo obdelali del moje življenjske zgodbe, ki je privedla do konca ukvarjanja z ekstremnim alpinizmom.

Glavna prelomnica, ki vas je pripeljala do take odločitve, je bila verjetno odprava na Muztagh Tower in tragedija, ki se je tam zgodila. Vaš tesni prijatelj in soplezalec Pavle Kozjek je tam izgubil življenje, Dejan Miščevič pa skoraj štiri dni ostal sam na gori, medtem, ko ste zaradi nenadnih zdravstvenih težav vi urgentno morali odpotovati v Slovenijo in v bolnišnico.

Odprava na Muztagh Tower v Pakistanu je bila moja zadnja večja alpinistična odprava. Po njej sem povsem spremenil življenjski slog in način razmišljanja, zato je prav gotovo bila pomembna prelomnica v mojem življenju.

Na nek način sem takrat v predal pospravil vse tisto, kar me je 25 let držalo pokonci, da sem se lahko večkrat na teden odpravil v hribe in plezal. Ta odprava in dogodki po njej so bili zame kaplja čez rob.

Kljub vrhunski fizični pripravljenosti in izrednemu odzivu sponzorjev, ki so podprli odpravo, je šlo takrat vse narobe. Film bo to poskušal pojasniti skozi moje oči. S psihološkega stališča. Razkril bo tudi, kaj se dogaja v glavi športnika - alpinista, ko ugotovi, da je napočil čas, da konča svojo plezalsko pot in se posveti nečemu drugemu.

Kako zahtevno je bilo za vas to prelomno obdobje?

V tednih po odpravi sem si na vse kriplje prizadeval, da bi si razložil določene stvari, a mi to nikakor ni uspelo, ker nanje nisem znal pogledati z druge strani.

Vse do te odprave je bil zame vedno pomemben le cilj, vse drugo sem zanemarjal. Potem pa se je plošča obrnila in kar naenkrat je postalo pomembno vse, cilj pa je ostal le eden od številnih mejnikov na moji poti.

Pri pripravi na film Osem krogov in pol ste se znašli pred dvema pomembnima izzivoma, in sicer, kako takšno zgodbo, ki se vas je osebno zelo dotaknila, spraviti na papir in drugič, kako spremljati tujo osebo, v tem primeru igralca Joeyja Maido, ki v filmu upodablja vas, kako se vživlja v vašo "kožo". Kako vam je šlo?

Slabo. Kljub temu, da je moja zadnja alpinistična odprava povzročila popoln preobrat v zavedanju samega sebe in svojih odločitev, nisem vedel, kako bi jo spravil na papir.

Že pred leti sem o odpravi na Muztagh Tower začel snovati knjigo, a se mi nikakor ni uspelo prestaviti z mrtve točke. Čeprav veliko pišem in sem pri načinu podajanja zgodbe do sebe izredno strog, je bil ta oreh zame skorajda pretrd.

V glavi se mi je zato sprožil alarm. Zdelo se mi je skoraj nezaslišano, da dogodkov, ki sem jim bil priča, nisem znal zapisati.

Šele čez približno štiri leta, ko sem se začel resneje ukvarjati z meditacijo in poglabljanjem samega vase, so se stvari v glavi začele sestavljati v celoto, besede pa so kar same od sebe začele polzeti na papir.

Omenili ste meditacijo. V kakšnem smislu vam ta najbolj pomaga?

Z meditacijo sem se srečal na filmski akademiji Davida Lyncha, ki transcedentalno meditacijo prakticira že več kot 40 let. Meditirajo tudi vsi profesorji in študentje. No, tam je prišlo do preloma.

V vsega treh tednih sem celotno zgodbo sestavil v celoto. Bilo je, kot bi sestavljal lego kocke. Nad svojo kratkovidnostjo sem bil povsem šokiran. Ugotovil sem namreč, da so stvari, ki so mi preprečevale povedati tisto, kar sem doživljal, povsem preproste.

Hkrati me je prešinila tudi ideja, da je morda napočil trenutek, ko razmišljanja o knjigi lahko za nekaj časa postavim na stranski tir in poskušam na to temo pripraviti scenarij za kratki film. Tega bi potem z nekaj sreče v naslednjih letih nadgradil v celovečerni film, ki bi zajel bistveno širše časovno obdobje.

Kako dolg film ste si zamislili?

Pripravil bom dve različici filma. 40-minutno režisersko in 25-minutno, ki bo namenjena festivalom in zbiranju sredstev za celovečerec.

Sredstva za film ste zbirali na platformi za množično komuniciranje Indiegogo. Na začetku ni kazalo preveč dobro. Ljudje so sicer objavo množično delili naprej, denarja pa ni bilo. Kje vi vidite razlog za to?

V naših krajih žal tak način financiranja (na Kickstarterju ali Indiegogo) ni uveljavljen način, s katerim bi izražali podporo in verjetno še kar nekaj časa tudi ne bo.

Kljub temu, da vsak, ki prispeva nekaj sredstev, na koncu dobi vsaj DVD filma, je bil odziv nepričakovano slab. Konkretno nas je podprlo manj kot 30 planincev oziroma alpinistov iz Slovenije, pa čeprav je film namenjen njim.

Zanimivo pa je, da tujci s tem niso imeli nikakršnih težav. Podprla sta nas na primer alpinistična megazvezdnika, Švicar Ueli Steck in Američan Steve House. Celo legendarni Reinhold Messner je stopil v stik z nami, kar je bilo za nas veliko presenečenje.

Sicer pa je moj cilj ta, da bi se po premieri filma za nekaj časa preselil v ZDA, kjer bom skušal vnovčiti zveze in poznanstva, ki sem jih dobil med študijem pri Lynchu.

Skušal bom najti producentsko hišo, ki bo k projektu pristopila s svojimi sredstvi in znanjem. Ponuja se kar nekaj možnosti.

Ekipa, s katero ustvarjate film Osem krogov in pol, je maloštevilna. V njej so predvsem vaši prijatelji, ljudje, s katerimi ste sodelovali že pri snemanju Sfinge, medtem ko je glavni igralec za nas in verjetno tudi vas povsem novo ime. Menda je igralec, ki je bil predviden za glavno vlogo v filmu, zadnji trenutek odpovedal sodelovanje. Kako ste se lotili iskanja igralske zasedbe?

Res je, dokaj hitro smo se morali znajti. Na koncu smo imeli le deset dni časa, v katerem smo morali poiskati novega igralca, ki bi bil pripravljen snemati tudi v visokogorju.

Kontaktirali smo kopico "casting" direktorjev v osrednjem delu ZDA (Mid West) in na koncu našli Joeyja, ki je tudi fizično izredno dobro pripravljen (pred leti se je ukvarjal z ameriškim nogometom, op. a.). Že takoj smo ga seznanili z dejstvom, da bomo polovico filma posneli v Evropi, in morda ga je tudi to malce premamilo.

Psihološki del filma, v katerem je moral pokazati svoje igralsko znanje, smo posneli v ZDA, fizično zahtevnejši del pa v Evropi, večinoma na Mangartu in v francoskih Alpah.

Zakaj vas je prepričal prav on? Kaj ste iskali pri glavnem junaku?

Želel sem najti čim bolj preprosto osebo, poleg tega je očitno, da ni tipičen Američan. Po konstituciji je precej drugačen od mene, a to za ta film sploh ni pomembno. Joey je že v najinem prvem pogovoru naredil dober vtis in vedel sem, da z njim ne bo težav.

Vaš mentor v Iowi je legendarni, nekoliko kontroverzni režiser, David Lynch. Kako prizemljen je oziroma obratno?

Zanimivo je, da David nikoli v življenju ni bil v gorah. Kljub temu, da se na alpinizem ne spozna, so bili njegovi komentarji na moja vprašanja tako popolni, da me je nekajkrat odneslo s stola, ko sem poslušal njegove izjave o tem, kako naj "popravim" scenarij.

Kaj za vas in vaše sodelavce ter navsezadnje za zbiranje sredstev za snemanje filma pomeni njegov pečat?

Vsi ga poznajo, in to je pomemben podatek. Biti vključen v njegov program je prav gotovo nekaj posebnega, saj je privilegij že to, da si na ta študij sploh sprejet.

Si pa kljub temu ne delam nobenih posebnih utvar. Filmski posel je kljub vsemu le posel. Dokazovati se moraš vsakokrat znova. Če scenarij ne stoji tako kot mora, potem nima smisla sanjati o dobrem filmu, in to ne glede na to, kako visok je njegov proračun.

Je to tudi razlog, da bo film posnet v angleškem jeziku, čeprav je, če prav razumem, slovenski?

Film je slovenski, posnet pa bo v angleščini. Kakorkoli že, njegov glavni namen je pridobiti investitorja za celovečerno verzijo filma, ki bo skoraj gotovo angleško govoreči producent. Vsaj v večinskem deležu.

Večina ljudi pri snemanju filma Osem krogov in pol sodeluje zastonj, kljub temu pa je na kilometer daleč razvidno, da to počnejo z veseljem. Drži?

Drži kot pribito. To je dandanes skorajda čudež, hkrati pa velika sreča, saj to pomeni, da imam res dobre prijatelje.

Čeprav gre za nizkoproračunski študentski projekt, pa proračun nikoli ni zanemarljiv, saj moraš, kakorkoli obrneš, sredstva tako ali drugače nekako zbrati. Ekipa, ki z mano sodeluje, verjame v to, kar delam in prepričan sem, da jim bom s svojim znanjem to lahko nekoč tudi vrnil.

Del filma Osem krogov in pol je nastajal v ZDA, del v Sloveniji, natančneje na Mangartu in v Bovcu pod slapom Boka, del v Srbiji in del na ledeniku pod goro Mont Blanc. Na podlagi česa ste izbrali te lokacije?

Če bi imel možnost, da bi film lahko snemal pozneje, od junija naprej, bi vse skupaj posneli v ZDA. Vendar te možnosti ni bilo.

Tako smo prvi del filma že aprila posneli v ZDA. Če bi želeli snemanje nadaljevati v gorovju Rocky Mountains, bi morali čakati vsaj dva meseca, da večina snega v visokogorju skopni. Tega si po finančni plati nikakor nismo mogli privoščiti, zato smo se odločili, da se film razdeli na dva povsem različna dela.

Prvi se posname v ZDA, drugi v Evropi. Vse gorske lokacije so bile zelo naporne, saj del ekipe ni imel nobenih izkušenj z gorami, ali snemanjem v visokogorju. Z izbiro lokacij se vedno želiš čim bolj približati dejanskim in glede na to, da evropske gore zelo dobro poznam, s tem nisem imel večjih težav.

Lokacija pri slapu Boka nam je parala živce z napornim dostopom. Ponavljali smo ga vsak dan znova, tudi večkrat na dan. Mt. Blanc pa nam je postregel z za avgust nenavadno nizkimi temperaturami. A se je vse dobro izteklo, saj smo si že v osnovi dali dovolj časa za ti dve lokaciji.

Edina stvar, ki nam še ostaja, je snemanje z divjim prašičem v studiu.

A kakorkoli, vse smo pod streho spravili brez ene same napake.

Omenili ste, da gre za nizkoproračunski študentski projekt. O kakšnem proračunu govoriva?

Rečem lahko le to, da smo s 30 tisoč dolarji, na kolikor sem proračun zastavil na platformi Indiegogo, približno še enkrat toliko v minusu.

Del filma se posveča tudi odpravi na Muztagh Tower, ki ste se je lotili skupaj s Kozjekom in Miščevičem. Bosta tudi vaša sopotnika upodobljena v filmu?

Bosta, toliko, da bo zgodbo mogoče normalno izpeljati.

Precej razširjeno verzijo scenarija za dolgi film imam pripravljeno, vendar pa o tem še ne bi rad govoril. Tam bosta njuni vlogi veliko bolj izraziti.

Naš cilj je, da se predstavimo na čim več festivalih. Tam je vedno ogromno ljudi, ki iščejo zanimive projekte. Dovolj je že to, da te v pravem trenutku opazi samo en zainteresiran producent.

Govori se, da se dogovarjate za sodelovanje z ameriškim zvezdnikom Jimom Carreyjem. Lahko razkrijete, kaj pripravljate?

Trenutno ne, ker je tak dogovor, se pa dogaja.

Kdaj pričakujete, da bo film Osem krogov in pol v krajši različici ugledal luč sveta?

Film bomo skušali posneti do oktobra, luč sveta pa bo, upam, ugledal decembra, najverjetneje pa bo to januarja prihodnje leto.

Boste film posvetili pokojnemu Pavletu Kozjeku, kot ste napovedali?

Verjetno ne, ker mi njegova žena to prepoveduje. Si pa Pavle prav gotovo zasluži veliko več kot le posvetilo. Slovenija je žal nenavadna dežela.