Sreda,
12. 10. 2011,
10.22

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1

Natisni članek

Natisni članek

Kino Šiška

Sreda, 12. 10. 2011, 10.22

8 let, 7 mesecev

Festival Sonica zvočno

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 1
V Centru urbane kulture Kino Šiška so včeraj z odprtjem razstave in performansom Dust kanadskega umetnika Hermana Kolgena odprli tretji festival Sonica.

Sonica se kot eksperimentalni festival tudi tokrat poigrava z razstavnimi formati, mejami digitalnega in analognega, objekta in performansa, javnega in zasebnega. Obiskovalca kot prehodna umetnostna panoga preizprašuje o svojih mejah in delitvah. Ustvarjalce festivala očitno zanimajo meje med realnim in fiktivnim, med otipljivim in elektronskim, med javnim in zasebnim. Nekateri odgovori na ta vprašanja so realizirani v umetniških delih, katerih skupna umetniška komponenta je zvok.

Zvok je linija in del različnih umetnostnih praks. Te so na včerajšnjem dogodku prehajale med umetnostjo in znanostjo, med tehnologijo in programerstvom ter umetniškim videom. Vsa dela prestopajo meje ustaljenega, meje formalnega in so nekako institucionalizirano nedefinirane.

Glasno, močno, kontrastno Odprtje tretje izdaje mednarodnega festivala Sonica je zaznamoval kanadski multidisciplinarni umetnik Herman Kolgen. Avtor je s svojim zvočno-vizualnim posnetkom, performansom Dust, dobesedno stresel obiskovalce festivala. Kolgen je motiv za svoje delo našel v fotografiji Elevage de poussiere Marcela Duchampa in Mana Raya iz leta 1920. Črno-belo fotografijo, ki spominja na nekakšno nadrealistično pokrajino, je podkrepil z močnimi zvočnimi impulzi in jim dodal snovnost oziroma linearno-vizualno pripoved v videu.

Zvok diktira sliki Avdio-video delo na mikroravni ilustrativno predstavlja organski in virtualni prah, ki na začetku performansa izhaja iz svetlobe neonske žarnice, ki jo v slikovnem polju zamenja muha in se ji v zadnjem delu za trenutek pridruži še človeško telo, ki ga hitro nazaj zamenjata podoba muhe in prah. Zdi se, kot da glasba narekuje vizualno dogajanje, ki se sinhrono dogaja in potencira samo nadrealistično sliko. Dust dramatično potuje do prejemnika s HD-tehnologijo in z izbrušenim zvokom. Prejemniku se predstavlja na mikroravni z očitnim kontrastom. Bolj ko so na vizualni ravni delci prahu berljivi, torej povečani, glasnejša, ritmično kompleksnejše zasnovana je tudi glasbena podlaga.

Herman Kolgen, ki je navdušil udeležence včerajšnjega dogodka, je s kompleksno zasnovanim projektom dokazal, da ima tudi zvok lahko svojo obliko, da s svojim volumnom lahko predstavlja formo in z vizualno podkrepitvijo pridobiva lastno vrednost. Nenehno vračanje, ponavljanje in minevanje v performansu ni odvečno, nasprotno. Delo je estetsko in tehnološko dovršeno. Zvok z vibracijami, ki ga je bilo mogoče občutiti po celotnem telesu, so na doživljajski ravni dopolnile še podobe na mikroravni. V teh abstraktnih podobah je gledalec lahko kaj hitro pozabil na dejstvo, da spremlja premikanje drobnih delcev prahu.