Sreda, 12. 10. 2011, 10.22
8 let, 7 mesecev
Festival Sonica zvočno
Sonica se kot eksperimentalni festival tudi tokrat poigrava z razstavnimi formati, mejami digitalnega in analognega, objekta in performansa, javnega in zasebnega. Obiskovalca kot prehodna umetnostna panoga preizprašuje o svojih mejah in delitvah. Ustvarjalce festivala očitno zanimajo meje med realnim in fiktivnim, med otipljivim in elektronskim, med javnim in zasebnim. Nekateri odgovori na ta vprašanja so realizirani v umetniških delih, katerih skupna umetniška komponenta je zvok.
Zvok je linija in del različnih umetnostnih praks. Te so na včerajšnjem dogodku prehajale med umetnostjo in znanostjo, med tehnologijo in programerstvom ter umetniškim videom. Vsa dela prestopajo meje ustaljenega, meje formalnega in so nekako institucionalizirano nedefinirane.
Herman Kolgen, ki je navdušil udeležence včerajšnjega dogodka, je s kompleksno zasnovanim projektom dokazal, da ima tudi zvok lahko svojo obliko, da s svojim volumnom lahko predstavlja formo in z vizualno podkrepitvijo pridobiva lastno vrednost. Nenehno vračanje, ponavljanje in minevanje v performansu ni odvečno, nasprotno. Delo je estetsko in tehnološko dovršeno. Zvok z vibracijami, ki ga je bilo mogoče občutiti po celotnem telesu, so na doživljajski ravni dopolnile še podobe na mikroravni. V teh abstraktnih podobah je gledalec lahko kaj hitro pozabil na dejstvo, da spremlja premikanje drobnih delcev prahu.