"Akt fotografijo obvladam in težko me naučite kaj novega"

Z avstrijskim fotografom Andreasom H. Bitesnichom, ki se s svojo zbirko akt fotografij te dni zadržuje v Ljubljani, smo se pogovarjali o njegovi nenavadni poklicni poti. Kako se je iz trgovca bele tehnike in elektronike prelevil v vrhunskega fotografa, pa tudi o tem, kako tanka je meja med akt fotografijo in pornografijo in zakaj je v času recesije trg umetnin še bolj trden kot sicer.

Bodiva za začetek malce patriotska. Vaš priimek Bitesnich precej spominja na slovenski priimek Bitežnik. Lahko govoriva o slovenskih koreninah?

Zagotovo neka povezava je, saj je moj priimek tudi v Avstriji prava redkost. Je pa zanimivo, da me je pred leti kontaktiral nek Avstralec z enakim priimkom, ki je obiskal vse ljudi s tem priimkom – menda nas je manj kot 15 – in iskal sorodstveno povezavo.

Danes spadate v sam vrh fotografske elite, še pred leti pa ste bili pravzaprav trgovec. Kaj se je zgodilo v vmesnem času?

Fotografijo sem odkril šele pri 25 letih. Dobesedno me je obšlo čez noč. Prej sem tako kot vsi drugi fotografiral le priložnostno, na počitnicah in podobno.

Menda ste samouk.

Da, vsega sem se naučil sam, brez mentorjev. Preprosto sem poskušal tako dolgo, dokler nisem bil s fotografijo povsem zadovoljen. Seveda sem delal ogromno napak, ampak prek njih sem lahko izoblikoval svoj slog. Včasih sem zavidal prijateljem, ki so delali kot asistenti znanih fotografov, kjer so se učili različnih trikov. Jaz te priložnosti nisem imel in izkazalo se je, da je tako zame bolje.

Kdo je prvi opozoril na vaš talent?

Leta 1993 sem se s svojimi fotografijami za mnenje obrnil na zelo izkušenega fotografa. Takrat je izjavil, da ga zame ne skrbi, češ da je moje mesto med desetimi najboljšimi fotografi sveta. To mi je vlilo ogromno samozavesti in moči za nadaljevanje poti.

In nato ste pustili redno službo?

Službo sem pustil pri 30 letih in se zaposlil v fotografskem studiu. Po nekaj mesecih so studio zaprli in takrat sem vedel le, da si ne želim spet prodajati bele tehnike in elektronike in da je fotografiranje edina prava pot. Tudi zaradi starosti sem se zavedal, da ne morem kar vihrati naokrog kot kakšen študent, ampak potrebujem nek redni dohodek. Začel sem kot modni fotograf, fotografiral za modne kataloge in bil presenečen nad visokim honorarjem, ki sem ga prejel za svoje delo.

Ampak kljub temu da so dohodki včasih visoki, pa so najbrž tudi dnevi, ko dohodkov sploh ni. Morate sami ponujati svoje usluge ali naročniki kličejo vas?

Zdaj sem že v fazi, ko me kličejo drugi oziroma pokličejo mojega agenta. Rad rečem, da sam ne iščem sreče, ampak ona poišče mene. Seveda moraš sam zgraditi temelje, a večinoma velja, da me kontaktirajo drugi, podobno velja tudi za razstave.

Vaše razstave so prodajne. Kako recesija vpliva na prodajo?

Težko ocenim, je pa res, da v času nestabilnega ekonomskega trga umetniški trg postane stabilnejši. Zdi se mi, da določen sloj ljudi raje investira v umetnost, kot da bi denar naložili na banko. Svoj denar si v obliki umetniških artiklov raje ogledujejo dnevno, na steni svoje dnevne sobe.

V žanru fotografskega akta sodite med najboljše fotografe na svetu. Kakšne spomine imate na vaše prvo fotografiranje akta?

Oba z modelom sva bila zelo sramežljiva. Za oba je bilo to prvič. Bilo je precej smešno. Bila sva vsak na svoji strani studia. Začel sem s teleobjektivom, danes slikam povsem od blizu. Da začutim energijo, da se vzpostavi kemija.

No, v začetku sem pravzaprav želel postati modni fotograf, a težava je nastala, ker se v Avstriji na tem področju ne dogaja nič posebnega. Če pa že, ljudje iz modnega sveta raje odidejo v tujino, kot na primer Helmut Lang. S svojim položajem in delom sem povsem zadovoljen. Akt fotografijo obvladam in težko me naučite kaj novega.

Kakšne so osnovne značilnosti akt fotografije?

Vedno sicer prihajajo nove tehnike, vendar mislim, da je ključno, da modeli pred mano nimajo zadržkov. Da se počutijo varne, sproščene, in to je edino, kar lahko privede do odličnih rezultatov. Če si ti negotov, to občuti tudi model in obratno.

Je pomembno, da se z modeli spoznate tudi zasebno? V smislu, kdo so, kaj delajo, kaj jih veseli …?

Ne, če me model inspirira, je to dovolj. Seveda si jih predhodno ogledam že na kastingih, a še pomembnejša je energija.

Je pri aktu pomembnejša energija ali videz?

Oboje. Če oba želiva enako, potem je dober tudi rezultat.

Zanimivo se mi zdi, da so pod vašimi fotografijami tudi imena modelov, da torej niso anonimni.

Hvaležen sem, ker lahko delam s takšnimi ljudmi. Gre za obojestransko povezavo, jaz potrebujem njih, oni mene. Če recimo moški modeli trikrat tedensko trenirajo v fitnesu in želijo pokazati svoje telo, potem pač zato potrebujejo fotografa, in jaz za svoje delo potrebujem njih.

Vaše fotografije ste "zapakirali" tudi v deset monografij. Imate založnika ali izdajate v samozaložbi?

Prvo knjigo sem izdal pri švicarski založbi Stemler, od leta 2000 pa sodelujem z nemškim založnikom teNeues, ki je v Nemčiji največji založnik koledarjev in ima široko mednarodno distribucijsko mrežo. Poleg tega pa bolj za svojo dušo pripravljam tudi knjigi o New Yorku in Tokiu. Prva je v nakladi 900 izvodov izšla lani, monografija o Tokiu pa naj bi izšla do konca letošnjega leta.

Vaši modeli so se znašli celo na uradnih avstrijskih znamkah. Verjetno je to kar precejšnja čast.

Res je zanimivo, ker običajno velja, da mora umetnik prej umreti, preden ga uvrstijo na znamko. Imel sem res srečo in to, da se na znamkah znajdejo akti, je res nekaj povsem novega v svetu. Pošta Avstrije me je s svojim predlogom počastila in krasen občutek je, ko se tvoje delo znajde na uradnih znamkah. Menda so tudi zelo priljubljene in kar naprej razprodane.

Kako tanka je meja med umetniško fotografijo in pornografijo?

Težko rečem. Če pogledate Jeffa Konssa in njegov seks s Cicciolino – v bistvu gre za pornografijo, ki pa se prodaja kot umetnost. Mislim, da mora to razčistiti vsak sam pri sebi. Vprašanje je, kaj je erotika, kaj umetnost, pornografija in kaj glamur. Kar je za nekoga pornografija, morda za drugega ni nič spornega. Odvisno od tega, kako visoko si glede tega postaviš lestvico. Nekomu se je težko sleči že pri zdravniku, medtem ko drugi brez težav paradirajo po nudistični plaži.

Kako sramežljivi ste vi?

Zelo. Rad bi bil bolj odprt. Večkrat sem že poskusil stopiti iz svoje sence, ampak to niti ni moja želja. Nekateri imajo radi, da si jih drugi ogledujejo, in tako je prav. Sam sem na drugi strani objektiva in tako mi ustreza.