Sobota, 5. 10. 2019, 18.04
4 leta, 2 meseca
Življenjski podvig Štajerca Oliverja: peš z juga Argentine na sever Aljaske
Termometer prikazuje, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
Termometer prikaže, kako vroč je članek. Skupni seštevek je kombinacija števila klikov in komentarjev.
4,59
11
Pred letom dni se je Oliver iz Slovenskih Konjic odpravil na jug Argentine, od koder ga pot vodi proti severu. Prehoditi namerava 27 tisoč kilometrov od skrajnega juga Južne Amerike do skrajnega severa Severne Amerike. Zdaj je za njim slaba tretjina poti, trenutno je v Peruju.
Oliver Tič je pred nekaj leti ugotovil, da v življenju potrebuje drastično spremembo. Vleklo ga je v svet in leta 2016 se je odpravil na svojo prvo veliko pustolovščino - peš je premagal 6.840-kilometrsko pot od zahodne do vzhodne obale ZDA. A šest mesecev hoje ni potešilo njegove želje po novih doživetjih, ampak si je želel še več in še dlje.
27 tisoč kilometrov namerava premagati peš
Pred natanko enim letom, 5. oktobra 2018, se je takrat 34-letni Oliver iz Slovenskih Konjic odpravil na nov podvig, pohod po 27 tisoč kilometrov dolgi poti od mesta Ushuaia na skrajnem jugu Argentine do mesteca Prudhoe Bay, najsevernejšega kraja na Aljaski.
Ushuaia na jugu Argentine, kjer je Oliver začel svojo pot proti severu Aljaske.
Konjičana smo pred nekaj dnevi ujeli po elektronski pošti, ko je ravno prispel na morsko obalo Peruja. "Komaj sem že čakal na to, saj sem zadnjih nekaj mesecev preživel v bolivijskih in perujskih gorah, večinoma med 3.000 in 4.000 metri nad morjem in noči so bile kar mrzle," je povedal, "zdaj pa me čaka okoli 2.000 kilometrov hoje ob obali do Ekvadorja."
Neprijazno vreme in težave z nadmorsko višino
Priprave na dolgo pot so trajale devet mesecev, je povedal, ob odhodu pa ga je najbolj skrbelo, kako se bo sporazumeval z domačini v Južni in Srednji Ameriki. "Španščina je bila zame španska vas," se je pošalil, "a mi gre zdaj iz dneva v dan bolje, domačini se me trudijo razumeti in glede osnovnih stvari se zdaj že lahko brez težav sporazumem."
Vremenske razmere mu na poti niso bile vedno naklonjene, prav tako pa mu je preglavice povzročala nadmorska višina. "Med prečkanjem Andov, ko sem bil na okoli 4.000 metrih nadmorske višine, so se pojavile težave z zdravjem," je pojasnil, "premalo časa sem posvetil aklimatizaciji in zaradi prehitrega vzpona sem imel ogromno težav z dihanjem."
Še dve leti in 19 tisoč kilometrov
V prvem letu mu je uspelo prehoditi 8.000 kilometrov. Načrtoval je tisočaka več, a je z dosežkom kljub temu zadovoljen in meni, da bo do severa Aljaske potreboval še dve leti. Skupno bo pot torej trajala tri leta, kot je načrtoval na začetku. "Vsekakor imam še 'rezervo' in bi lahko dnevno prehodil več," je zatrdil, "trenutno prehodim med 30 in 35 kilometri na dan, če bo treba, pa bom tempo okrepil."
Gostoljubni domačini, ki mu ponujajo pomoč, hrano in prenočišče
Ker ga čaka še dolga pot, poskuša biti tudi čim bolj varčen, njegov okvirni proračun znaša deset evrov na dan. Na poti sreča tudi ogromno gostoljubnih ljudi, ki mu ponudijo brezplačno prenočišče ali obrok hrane. "Predvsem v Argentini me je gostilo ogromno ljudi," je povedal, "tudi kar nekaj Slovencev, ki tam živijo. Sicer pa se zagotovo vsakih nekaj dni kdo ustavi ob meni in mi ponudi pomoč."
Po gostoljubnosti se mu je v spomin najbolj vtisnila Argentina, a je ob tem poudaril, da v tem letu, odkar je krenil na pot, ni imel niti ene slabe izkušnje.
Dobrotnik iz Anglije, ki mu je kupil nov telefon
Prav velikodušnost ljudi, ki jih srečuje, je na tej poti nanj naredila največji vtis: "Zaradi ljudi je ta pot tako posebna, deležen sem neizmerne dobrote popolnih neznancev. Pred kratkim se mi je na primer zgodilo nekaj res neverjetnega. Zadnjih nekaj mesecev sem imel ogromno težav z mobilnim telefonom. Pred dvema tednoma pa sem srečal gospoda iz Anglije, ki potuje po Južni Ameriki, in ko je videl, da je moj mobilni telefon v res katastrofalnem stanju, me je odpeljal v trgovino, kjer sem si na njegov račun lahko izbral nov telefon."
Brez podpore doma ne bi šlo
Oliver oziroma Oli Walker, kakršen je njegov popotniški vzdevek, pa predvsem poudarja, da ta pustolovščina ne bi bila mogoča brez domače podpore. "Nekaj denarja za pot sem prihranil sam, ogromno pomoči pa sem dobil iz lokalne skupnosti, priskočila so podjetja in veliko prijateljev," je povedal, "v domačem okolju imam ogromno podporo in zaradi tega je vse skupaj veliko lažje. Brez prijateljev se tega projekta nikakor ne bi mogel lotiti oziroma, bolje rečeno, ne bi mogel zaživeti svojih sanj."
11