Zakaj so nizkocenovni prevozniki tarče pritožb?

Med njimi je največ pritožb letelo na Ryanair in EasyJet, kar je logično, saj imata med vsemi evropskimi nizkocenovniki največ potnikov. Zakaj so se pritoževali potniki? Največkrat glede tega, da so jim preveč zaračunali prtljago, plačilo s kreditno kartico in spremembo časa leta. Pa zato ker jih niso pravočasno obvestili, da je bil let odpovedan ali prestavljen. V primeru odpovedi jim tudi niso zagotovili z zakonom predpisanega servisa: prevoza, hrane ali prenočišča.

V Veliki Britaniji je 66 odstotkov vprašanih bralcev Daily Maila Ryanair razglasilo za najbolj stresnega letalskega prevoznika. Na to je vplivalo kar nekaj dejavnikov, tudi to, da se je recimo zgodilo, da so dializnemu bolniku za to, da je na krov letala lahko vzel prenosni dializni aparat, zaračunali 70 evrov. Je bil pač drugih dimenzij, kot je dovoljena brezplačna ročna prtljaga.

V čem je težava? V tem, da ne strežejo brezplačne hrane in mini stekleničk viskija? Verjetno ne. Največja pomanjkljivost nizkocenovnih prevoznikov je, da ima potnik občutek, da je tudi on sam le kos prtljage, ki ga brezosebno mečejo po letalu. V vsem procesu namreč ne srečate niti ene osebe, povezane s podjetjem. Začne se že pri nakupu vozovnice. Izjemna cena v reklami se hitro napihne vsaj za trikrat ob vseh mogočih dodatkih: za plačilo s kreditno kartico, za vrnitev ob določenem dnevu, za možnost spremembe datuma, za izbiro sedeža, za prtljago, za sedež v vrsti z izhodom itd. Nato morate še natisniti vstopni kupon oziroma boarding pass, sicer vas doleti kazen 60 evrov. Prav posebno doživetje je nakupovanje nizkocenovne karte za otroka: lahko se zgodi, da vas bo na koncu stala več kot za vas. In koga lahko vprašate za nasvet? Info@blablabla.

Neosebni odnos se nadaljuje na letališču: prtljago le odvržete v upanju, da niti za gram ne presega predpisane teže. Ročno prtljago morate potisniti v merilnik, da ne bi slučajno za centimeter presegala odmerjene kubature. In namesto da bi brezskrbno pohajkovali po brezcarinskih trgovinah, se morate kar hitro postaviti v vrsto za sedež, še posebej če na primer želi družina sedeti skupaj. Če letalo zamuja – kar pri nizkocenovnikih ni redkost – čakalnica vzvalovi vsakič, ko se zazdi, da je prišlo vaše letalo, in se gruča potnikov začne komolčiti pri izhodu, ob tem pa besno pijejo zadnje požirke vode iz plastenk, ki jih bodo morali pred vhodom odvreči. Ko si končno priborite sedež, vam poskušajo prodati še kot podplat trde in majhne hamburgerje ter stekleničke pijače po cenah iz hotela s petimi zvezdicami. Vmes vam ponudijo še razne druge dobrine, recimo elektronske cigarete ali ogled DVD-ja na enournem letu.

Najbolj pa pri vseh tej brezosebnosti boli to, da se nimate komu pritožiti. Stevardese, ki so edini predstavnik podjetja, ki ga vidite, so v istem košu kot vi, plačane z mezdo in rahlo nezadovoljne. Na telefonu za pritožbe pa se oglasi Višnu iz Mumbaja, ker je klicni center zaradi nizkih stroškov pač v Indiji.

Je pač tako kot so nam govorile babice: za malo denarja malo muzike. Vendar treba se jim je zahvaliti, da za zdaj uporabe stranišča še ne zaračunavajo, stojišča pa so jim prepovedali. Tudi kokoši in prašičkov še ni mogoče odnesti v kabino.