Sončna rapsodija v Anapurninem amfiteatru

Zmagoviti pohod sonca Kot gorski studenec jasna noč z debelušno luno na nebu nas prebudi v jutro pri minus dvanajstih stopinjah. Čistina, kamorkoli pogledaš. Kmalu po 6. jutranji uri začnemo kot deževniki po dežju lesti iz sobic, da bi se prebujali skupaj z gorami, ki kot angel varuh objemajo bazni tabor pod Anapurno. Prvi sončni žarki pobožajo južno steno Anapurne, po mojem mnenju najimpresivnejšo goro v tem prstanu, in nadaljujejo proti Anapurni I, kjer jutranji veter že praši po vršnem grebenu. Še nekaj nižjih vrhov jih čaka do sončne zmage na Gangapurni, na zahodu pa nezgrešljivi Mačapučare še vedno potuhnjeno ždi v senci. Molilne zastavice v nezmotljivem zaporedju modre (nebo), bele (zrak), rdeče (ogenj), zelene (voda) in rumene (zemlja) lahno plapolajo v jutranji sapi, mogočnemu amfiteatru pa »izmaknem« še dva kamenčka, za seme, da se še kdaj vrnem v objem Himalaje.

Lačna kot volk pohrustam zajtrk, kar je zgovoren dokaz, da so moje prebavne težave že preteklost. Ko v jutranjem hladu sestopam, množica že stopiclja proti baznemu taboru; in srečam celo nekaj znancev prejšnjih dni. Prostranost ob umirjeno žuboreči Modi Kholi kmalu zamenjam za gozdno stezo skozi pravljične rododendronove gozdove, ki se postopoma preobrazijo v stopnice. Iti ali ne iti, se pojavi hamletovska dilema, ko se po sedmih urah hoje spet znajdem ob vznožju Chhomronga, ki ga baje prepreda več kot 1900 stopnic. Pa mi nasproti priskaklja četverica malčkov palčkov, segajočih mi do pasu, ki se vračajo iz šole. Hja, če vsak dan prehodijo tole zbirko stopnic, jih bom zmogla pa še sama!

Prerojena nazaj v nepalsko realnost

Še zadnji dan trekinga … treba bo nazaj v nepalsko realnost. Sad but True smo ugotavljali že na drugi strani Thorong Laja. Jutranja svetloba mehko obliva terasasta pobočja in ožarja razkošno cvetoče krošnje dreves ob poti. Takt mi daje Modi Khola, ki je včasih kot na dosegu roke, drugič pa spet tam daleč spodaj. Pot do Syauli Bazarja se vleče kot kurje črevo, ponovno grizenje kolen pa me nagradi z neverjetnim razgledom na valovita žitna polja z zasneženimi vrhovi v ozadju. Tu še valovijo, drugod so žanjice in kosci že na poljih, ki so ponekod že vestno »ostrižena«.

Postanek v boksih – mangov sok, čokoladica in stranišče –, potem pa urno naprej, v družbi trojice deklic iskrivega pogleda, ki mi vztrajno prepevajo nepalske pesmi. In se odkritosrčno čudijo tej grozljivo nenavadni zadevi v mojih ustih, ki se svetlikajoče oklepa zob. Zobni aparat je za Nepalce že ves čas trekinga osmo čudo, od katerega le stežka utrgajo pogled in za katerega se ne znajo odločiti, ali jih je strašansko všečen kos nakita – vesoljska evropska moda pač! – ali pa se jim smilim, ker me tale kovinska »žverca« vztrajno grize v zobe. Zmaga pa povsem resno vprašanje ženice na drugi strani prevala, ki me je vedoželjno pobarala, če lahko s tem prečudnim čudom v ustih pojem. Seveda sem jo takoj besedno pomirila, da mi aparat res ne dela nobenih težav pri prepevanju, v dobro vseh nas pa sem se vzdržala pevskega dokaza, da revice ne bi zaskrbelo, da morda kovina škodljivo vpliva na posluh.

V Nayapulu za las ujamem avtobus in med dveurno poskakujočo vožnjo do Pokhare uspem sešteti davek 16-dnevnega trekinga: uničene pohodne palice, dva žulja, enkrat pošteno ožgane ustnice, pol dneva prebavnih težav in rahlo odrgnjen hrbet zaradi težkega nahrbtnika na prepotenem hrbtu. Ni slabo za prehojenih 250 dolžinskih kilometrov in približno 12.500 višinskih metrov.

V Pokhari, ki gnezdi ob jezeru Fewa, se zakadim v ananas in papajo. V hotelčku me čakata topel tuš in nahrbtnik s čistimi oblačili … pravo razkošje! In večerja za gurmane, nekaj časa ob svečah … romantika? Kje pa, zmanjkalo je elektrike! Naslednji dan je dan za razvajanje v pokharski ležernosti. Ko oropam stojnico s svežim sadjem in se do zadnje pore nasitim vitaminov, se pustim zapeljati prikupnemu Nepalcu … s pisano ladjico, seveda, po jezeru Fewa, nad gladino katerega me od daleč pozdravljajo stari znanci, vrhovi Anapurne. Hedonizem se nadaljuje na masažni mizi z ajurvedsko masažo od mezinčka na nogi do zadnjega lasa na glavi. Kot omamljena se prestavim v sosednjo stavbo, Himalaya Steakhouse. Meso, kaj je že to? Po 16 dneh vegetarijanstva hitro obudim spomin nanj ob ogromnem piščančjem zrezku.

Ko me slaba dva tedna kasneje na letalu proti Evropi hipnotizira pogled na najvišje vrhove neskončne gorske verige Himalaja, ki se v jutranji čistini kot s tušem narisani dvigujejo nad globokomodrim obzorjem, lahko brez kančka dvoma zakričim v nebo: Prerojena! Veličastno slovo od države, ki me je neizbežno omrežila.