Rdeče ozaljšane Himbe na severu Namibije

Sveti ogenj v središču vasi Himbe v Namibiji so eno redkih afriških ljudstev, ki še danes v veliki meri ohranjajo svojo prvobitno kulturo. Večina družin živi na severozahodu države v pusti in težko prehodni pokrajini, kamor so se pred dvema stoletjema naselili njihovi predniki. Mestece Opuwo velja za središče kraljestva Himb, do katerih te popelje lokalni vodnik, navadno kakšen v mestu živeči družinski član, ki obisk pošteno začini z darovi, "vstopnino" v vas, kjer so gospodarice večinoma ženske, saj moški pasejo živino; Himbe so vendarle puščavski pastirji.

Vas je okroglo ograjena z vejami, znotraj pa so razvrščene stožčaste koče, zgrajene iz lesa, kravjih iztrebkov, blata in vode ter pokrite s suho travo. V shrambi počivajo koruzna zrna, iz katerih skuhajo svojo značilno kašo, po vasi stalno meketajo tudi koze, tako da sta vedno pri roki meso in mleko, osnova nomadske prehrane. V mračnih hišicah se morajo pošteno stisniti, saj je nekaj kvadratnih metrov odmerjenih za starše in otroke. Sredi vasi je prostor za sveti ogenj, ki zagori ob posebnih priložnostih. Vaški poglavar se s pomočjo plamenov pogovarja s predniki, pred poroko molijo k svetemu ognju za dobro življenje, tudi zdravstvene težave rešujejo s pomočjo ognja, ki jim prav tako pomaga pri izbiri imena za novorojenca. Poseben obred doživijo pri enajstih letih, ko jim izpulijo spodnje štiri zobe, da so njihova usta čim bolj podobna kravjim, kajti govedo zelo spoštujejo. Pri Himbah je še vedno v praksi tudi obrezovanje.

Bakreno rdeča polt in umetelne pričeske Razpoznavni znak ljudstva Himba je bakreno rdeča polt, rezultat dolgotrajnih lepotilnih obredov, ki zaradi pomanjkanja vode popolnoma zamenjajo standardno umivanje. Dvakrat dnevno si v kožo vtrejo mešanico rdečkaste okre in kravje masti – dandanes jo zamenjuje vazelin –, da so po barvi podobne zemlji, izvoru življenja, hkrati pa jih ta gosta barva varuje pred močnim soncem, nadležnim mrčesom in praskami, ki jih lahko staknejo v z grmovjem posuti pustinji. Rdečo kamnino dobivajo na skrivnih kotičkih, najboljša pa menda prihaja iz sosednje Angole. Neprijetne vonjave preženejo z naravni dezodorantom, dimom mešanice dišečih zelišč iz divjine, s katerim se pokadijo pod pazduho in v mednožju.

Ženske v vasi tudi v 21. stoletju ostajajo golega oprsja – v mestu ga seveda že stisnejo v modrček – in dojke jim svobodno mahedrajo okrog prsnega koša. Ozaljšajo jih z ogrlicami, školjka med njihovimi prsmi pa je znak spolne zrelosti. Prvo ogrlico nadenejo že novorojencu, ki mu tudi prvi puh na glavi že začnejo spletati v kitko. Poleg nakita so njihovo edino oblačilo "krilca" iz odeje ali kosov blaga, ki si jih z vrvico zavežejo okrog pasu. Nekatere so prave amazonke, druge manekenke dolgih nog in ozkega pasu, marsikatera v žakeljčku iz živalskih kož na hrbtu nosi dojenčka.

Prav umetelne so njihove pričeske, kot dredi obdane z okro in oljem, košati čopki na koncu "cevi" pa so navadno lasni podaljški s tržnice – vse za ustrezanje plemenskemu lepotnemu idealu, tudi prav posebna "pentlja" iz živalskih kož, ki okrasno tiči na vrhu glave. Zapestnice niso zgolj modni dodatek, saj razkrijejo, ali je ženska še brez otrok oziroma koliko jih ima, kovinski obročki na nogah pa jih varujejo pred bodikavimi srečanji v naravi, ki so jih njihovi podplati, otrdeli kot pravo usnje, že navajeni.

Korak stran od tradicije Novica, da pridejo v vas obiskovalci, se hitreje kot po radijskih valovih razširi po okoliških vaseh in rdečekože amazonke priromajo potešit svojo trgovsko slo in zaslužit kakšen namibijski dolar, ki plača vozovnico do bolnišnice, omogoči nakup odej ali hrane za otroke. Ob vhodu v vas razvežejo svoje cule in odprejo okroglo tržnico z raznovrstno robo, večinoma iz naravnih materialov, in tako sklenejo začarani krog, ki jih ob obisku turistov – ti v vas prinašajo hrano, druge dobrine in piš drugačnega življenja – ter želji po denarju vse bolj oddaljuje od neodvisnosti in tradicionalnega načina življenja.