Razkošna jesen koketira s snežno kraljico Anapurno

Osupljivo, navdihujoče, toplo Prebujanje v četrto jutro na poti že začini zmrznjena voda – dokaz, da me občutek v mrakobni čumnati ni varal. A pogled na s prvimi sončnimi žarki osvetljen vrh Anapure II odtehta nočni hlad. Poletje iz doline se je prelilo v jesen, radodarno z barvami. Kmalu za idilično vasico Upper Pisang se skriva smaragdno zeleno oko, jezerce z gorskimi odsevi. Sicer pa se ob poti jesen bohoti v vsej svoji veličastnosti, ki jo jutranja svetloba še poudari. Barvna paleta se začne pri različnih odtenkih zelene, prelivajoče se v živahno rumeno in barvajoče se v razposajeno oranžno, piko na i pa nariše bujno rdeča. Ponekod se barve prelivajo na isti rastlini, kot da bi slikar po nesreči razlil svojo paleto. Osupljivo, navdihujoče, toplo!

Še ko grizem kolena proti vasi Gyaru, ki se s himalajskimi vrhovi spogleduje na višini 3730 metrov, mi družbo dela jesen, pravi antipod zimi sosednjih vrhov. Žebranje mantre ženice usnjenega obraza ob vaškem čortenu pričara mir, molilne zastavice pa v vetru plešejo pred vrhovi Anapurne: Anapurna II, IV in III in Gangapurna so kot na dlani. V razgledni jedilnici si privoščim še proseno kašo in nepalski čaj chia, preprost črni čaj, kuhan v mleku, ki daje krila.

Zaloge energije namreč kopnijo še hitreje kot sneg v spomladanskih dneh, zato morajo biti vsi napadi »lubadarske« lakote ustrezno potešeni. Tradicionalna nepalska kuhinja z dal bhatom – riž v družbi lečine juhe, čapatija in zelenjave – na čelu ni ravno kulinarični presežek, čeprav zanj vsi Nepalci patriotsko trdijo, da je njihova najljubša hrana. Zagotovo najpogostejša in najcenejša, a da je najljubša, težko verjamem, vsaj na osnovi svojega želodca, ki je bil z dal bhatom povsem zadovoljen vsak tretji dan, vmes pa si je zaželel še česa drugega. Nepalski kuhinji tako priskoči na pomoč še sosednja tibetanska, za moj okus že malo bolj gurmanska. Momo, polnjeni testeni zvitki, kuhani ali ocvrti, so že pravi praznik za lačnega pohodnika, kitajski rezanci chow mein pa ne zaostajajo prav dosti. Za kosilo se prileže toplota zelenjavne juhe iz gorskih pridelkov, dan pa navadno začnem s hranljivo ovseno kašo s sadjem ali z jajci s krompirjem, nepalsko pogruntavščino zajtrka za težaške dni.

Samovšečno ogledalo ledeniškega jezera

Pravi »rudarski« zajtrk si privoščim peti dan hoje, ki sem ga izbrala za aklimatizacijsko turo do jezera Kicho. Težo v želodcu in jutranjo mehko svetlobo izkoristim za ovekovečenje Brage, očarljive vasice na višini 3450 metrov, kjer otroška lica že jabolčno rdijo od višinskega sonca. Čeprav se zjutraj že smeji izza obzorja, še ne doseže prave moči, kar mi olajša strm vzpon. Vztrajno meljem strmino skozi pustinjo, posejano z nizkim bodikavim grmičevjem, šopi trave in bledikavimi majcenimi cvetovi omamno dišeče cvetlice. Skupaj z višinskimi metri se na obzorju dvigujejo tudi snežene kope, razgled na dolino, kjer je mogočna reka Marsyangdi le še kot črta z modro barvico, ledeniško jezero pod Gangapurno pa vedoželjno turkizno očesce, pa naznanja, da se bliža cilj. V prvem ledeniškem jezeru se upravičeno samovšečno ogledujejo okoliški vršaci, od tam pa je le še streljaj do ledeniškega jezera Kicho, ugnezdenega med vrhove 4600 metrov visoko nad morjem. Na celotnem trekingu množica ljudi, a danes bi nas ob pogledu na greben Anapurne dejansko lahko preštela na prste obeh rok. Idealen kotiček torej za osvobajanje ptice v duši.

Še med sestopom se čudim, v kakšno strmino sem jo gnala zjutraj. Kolena škripajo, Braga postaja vse večja in kmalu se prepustim njeni domačnosti. Od zjutraj zamrznjena žehta je že suha, moja soba v New Yak Hotelu pa me tudi že čaka. Ravno v tej čarni vasici sem odkrila svoj prostor pod nepalskim soncem, saj me je doletela častna soba številka 311, kolikor je že dolga leta številka moje študentske sobe. Le kako se ne bi počutila kot doma! Sploh ob vsej toplini lastnikov in toploti gašperčka v jedilnici, ki užene v kozji rog večerni mraz.

Brago zapuščam s sladkimi spomini, tudi na cimetove polžke, mojo najslajšo razvado na trekingu. Domačini ženejo na pašo košate gorske koze, jaki, tibetansko govedo, pa že mulijo šope trave ob poti, ko se približujem Manangu, največjemu naselju v regiji, kjer deluje tudi šola za nepalske gorske vodnike, ki ji je leta 1979, ko je slovenska noga prvič stopila na Mont Everest, življenje vdihnil slovenski alpinist Aleš Kunaver.

Šerpe in nosači

Pusta pokrajina kremno rjave barve, posuta z jesensko obarvanimi grmički, je še vedno kulisa mojega vzpona, potencialno monotonost pa razbijajo v nebo kipeči vrhovi najvišjih gora na svetu in prodajalci spominkov ob poti, ki le težko razumejo, da si res ne bom na ramena naprtila niti dodatnega grama. Čeprav že od tretjega dne hodim sama, mi ni nikoli dolgčas. Nemalokrat ujamem korak s kakšnim vodičem ali nosačem, med katerimi bi lahko Šerpe iskala z lučjo pri belem dnevu. Šerpe oziroma »ljudje z vzhoda«, saj so v Nepal prišli iz vzhodnega Tibeta, so namreč etnična skupina iz najbolj goratega predela Himalaje, ki se je pionirsko začela ukvarjati z visokogorskim nosaštvom, zato se je uveljavilo tudi občo poimenovanje nosačev kot šerp. A danes niso več vsi gorski nosači Šerpe in niso vsi Šerpe nosači; nekateri so tudi gorski vodniki, ali pa se preživljajo s čim drugim.

Še vedno se po zložni stezi počasi vzpenjam. V Letdarju me čaka prva noč nad 4000 metri in razen mraza nimam težav. Posebej pa me navdušijo karirasti prti na mizi lodža, preprostega himalajskega gostišča, ki me v mislih ponesejo v slovenske planinske koče. Pokukam tudi v kuhinjo, preprosto temačno izbo s štedilnikom na drva v sredini, iz katere zadiši po špagetih s tuno. Hja, nič kaj nepalska ni bila tale izbira, a ogljikovi hidrati bodo naslednji dan še kako prav prišli. In res po jutranjem tihožitju ob zamrznjenem curku na vodni pipi mraz že preganjam s hojo. Nadmorska višina in redkejši zrak se že oglašata, čeprav občasno pozabim nanju in pospešim korak, pa me kaj kmalu prizemlji sopenje, konkurenčno kakšni utrujeni lokomotivi. Končno se iztrgam iz objema sence in se vzpnem na sončno stran doline. Pogled boža vrhove Chulu, ko zamaknjenost uniči frčeče kamenje na zemeljskim plazovom izpostavljenem odseku poti, zrelem za uporabo čelade, a seveda mora iti brez nje. Na obzorju pa se že dviga Thorong Phedi, naselje ob vznožju prevala Thorong La, kjer informativne table opozarjajo na simptome višinske bolezni. Ne duha ne sluha o kakšnem glavobolu ali slabosti, kaj šele bruhanju, apetit se povečuje, razmišljanje je še vedno razsodno in spanec primerljiv z dojenčkovim … zato se odločim za nadaljevanje.

Po obveznem cimetovem polžku me čaka še ura in pol grizenja kolen, med katerim bi z malo sreče dosegla še nohte na nogah, če ne bi bili na varnem v planinskih čevljih. Dosežem pa lodž v višinskem taboru Thorong, ki me, ugnezden med peščeno-zasnežene vrhove, spominja na Kredarico z Vrbanovimi špicami in Rjavino v ozadju. Za aklimatizacijo »skočim« še na vrh nad kočo, kjer kraljuje kamniti možic. Slabo uro srkam sončno toploto in višinski mir v objemu Anapurne in celega venca vrhov Chulu. To veličino si izberem za fotografiranje v legendarni popotniški majici z napisom Manca osvaja svet, ki me z duhom prijateljev že od leta 2006 spremlja na vseh mojih potepanjih. Ko sonce odpoje svojo toplo melodijo, jo ucvremo noter, na topleje, a kape še vedno občemijo na glavah, saj na tej višini ni več kuriva. Odštevanje … le še ena mrzla noč!