Ob vsej lepoti še sonce noče zatisniti oči

Dan D: veličina čarobnega trenutka Še v temi se kača lučk vije proti prevalu, a sama ne pretiravam, kajti spanje je zame nekaj najsvetejšega. Vstajanje kmalu po 5. uri, standardni zajtrk – kaša, tokrat energijsko obogatena s suhim ananasom, še zalogo od doma, in velika skodelica čaja, potem misija nemogoče ali umivanje zob z zmrznjeno vodo, pa še lovljenje ravnotežja na drsalnici na stranišču in … akcija! Dan D trka na vrata. Gangapurna se odeva v bled jutranji škrlat, ko zapuščamo višinski tabor in začnemo odisejado proti prevalu. Začetne sipine se kmalu pomešajo s snegom in stonoga pohodnikov nas kot v počasnem posnetku sopiha skozi to čarobno pokrajino. Veter kot britev ostro reže mimo ušes in še stopnjuje peklenski hlad v objemu sence. Čeprav sem nase navlekla prav vsa topla oblačila, mraz še vedno grize v kosti, saj groteskno počasen korak ne zmore ogreti telesa. Okrog sedmih nas nad magično mejo 5000 metrov že poljubi sonce in mlečni čaj iz postojanke na poti se kot toplota iz kamina razleze po mojem premraženem telesu. Korak za korakom puščam za sabo višinski tabor in višinske metre; zdaj večino časa sama, včasih pa v družbi kakšnega nosača, ki odkrito občuduje, da sem se tega podviga lotila sama, brez vodiča in brez nosača. Eden se celo ponudi, da mi nese nahrbtnik – jok, brate, odpade, se bom že sama potrudila! Alternativa za tiste, ki jim je zmanjkalo energije, volje ali moči, so tudi konji, z lastniki gosto posejani ob vsej poti.

A sama se počutim več kot odlično, težave z višino so bile zgolj dolinska bojazen. Don't give up! napis v snegu doda prepotreben zagon za premagovanje dokaj položne poti, ki se pošteno vleče in za vsakim izmed neštetih ovinkov za nos povleče tudi nas, saj prelaza ni in ni videti. Hodiš in tavaš pa ne prideš tja, kamor srce si želi, me v mislih nič kaj spodbudno spremljajo Pop Designi, ko pred očmi zaplapola … pisana gmota molilnih zastavic oznanja zmago. 5416 metrov visoki Thorong La je eden izmed najvišjih prevalov na svetu, ki ga Nepalci seveda tržijo kot najvišjega. Po treh urah mi le uspe in med bičanjem vetra se tudi sama ponosno stisnem k napisu Thorong La. Škljoc za dokaz vnukom, da je bila njihova babica v svojih mladih letih prav vitalna! Zmagi s čajem nazdravim z nosačem starikavega obraza, ki sem mu med vzponom odstopila nekaj požirkov vode. Nepal me je naučil radosti deljenja prešernosti z neznanci, ki ti jih stvarstvo takrat postavi na pot. A kar se zaiskri v kotičkih očes, je le zame.

Divje gore Mustanga se kopajo v jutranjem soncu in takrat me prešine, da ob vsej lepoti, ki me navdihuje zadnje dni, še sonce noče zatisniti oči. Tudi sama se kot uročena opajam z veličino čarobnega trenutka. Žgočemu soncu pa kljub veličini ne uspe pretentati snega in ledu, zato bi si med težavnim sestopom z veseljem nataknila dereze, če bi se le znašle v mojem (pre)težkem nahrbtniku. A tako kot preostala množica sestopajočih iščem otoke kamenja med zaledenelimi platami ali pa vsaj dovolj globoke ledene stopinje za varen korak. Tudi navzdol gre najprej počasi, z vztrajnim vetrom za družbo, ko pa se pot izvije iz snežno-ledenega oklepa, dobim krila, prehitevam vse po vrsti in se po dveh urah »nabijanja« kolen znajdem 1200 metrov nižje v Charabuju, prvem naselju na zahodni strani prevala. Ob čarnem razgledu se predajam omamni sočnosti svežega stoodstotnega jabolčnega soka. Še obliž (prvi na trekingu!) nalepim na sprednji del desne noge, oguljene od sestopa, nato pa jo mahnem do Muktinatha, pomembnega romarskega središča tako za hindujce kot tudi za budiste. Žal me lakota žene mimo mogočnih templjev do Ranipauwe, kjer 1600 metrov pod prelazom napadem krožnik chow meina.

Želja po tem, da bi spet spala na toplem, me kot vol vleče naprej. Pijana od lepot jeseni, v katero se spet potopim, in utrujena od osemdnevne hoje, kot omamljena nadaljujem pot skozi idilični vasici Jharkot in Khinga, kjer idilo brezbrižno zmoti prašna cesta. Tudi pokrajina se prelije v pustinjo, sipine in redko rastje, zasneženi vrhovi, ki bi se jih še zjutraj lahko skoraj dotaknila, pa se v večerne megle ovijajo le še tam daleč na obzorju. Naslednja oaza usklajujočih se požetih žitnih polj in živobarvnih krošenj dreves je Kagbeni, kjer niti večerja ni potrebna, da zadovoljna in izčrpana padem v posteljo. Dovolj sta že toplejše ozračje in prha po štirih dneh, ko je bilo umivanje le pobožna želja.

Poznaš Janeza iz Slovenije?

Kagbeni zapuščam ob delti reke Kali Gandaki, ki je žal ne prečkam, ampak se mučim po prašni cesti, ki vehementno koraka po njenem levem bregu. Grrr, džip za džipom, vmes še kakšen tovornjak … po 28. oblaku prahu in izpušnih plinov, ki me objame na dveurni poti do Jomsoma in velikopotezno ubija moje vohalne čutnice, začne kopneti tudi moja, sicer trdna volja, da pešačim po cesti do Tatopanija. V Jomsomu se mi pogled ustavi na mladem nosaču, ki si je za počitek izbral zid pod maoističnim sporočilom. Podmladek nepalske komunistične stranke te s svojim pisanjem spremlja povsod ob poti. Sicer pa maoisti niso več tako strah zbujajoči kot pred leti, na trekingu ti več ne prekrižajo poti in od tebe zahtevajo plačilo. Razmere so se umirile po desetletni državljanski vojni, ki so jo maja 2008 kronali s preobrazbo Nepala iz kraljevine v demokratično republiko, s čimer je Nepal postal najmlajša republika na svetu.

Od Jomsoma dalje, ko se cesta umakne na rečno desnico, jo udarim po levem rečnem bregu. V pustinji ne najdem ravno obljubljene alternativne poti, mi pa pot prekrižajo rože, ki divje cvetijo, če si sposodim Lainščkove besede. Ko se moj korak že tretjič ujame z dvema popotnicama, s katerima razen vljudnostnega pozdrava nismo izmenjale dodatnih besed, ena izmed njiju kot strela z jasnega ustreli: »Poznaš Janeza iz Slovenije?« Khm, kaj pa ti, poznaš kakšnega Johna iz Amerike, mi malce posmehljivo švigne skozi možgane, preden odgovorim Kalifornijki, da nekaj Janezov pa že poznam. Mozgava, tuhtava, premlevava … in ugotoviva, da je tale Janez dejansko moj prijatelj, z Maureen pa sta junija skupaj potovala po Islandiji. Kakšno naključje, da sem jo srečala sredi te nepalske pustinje, kjer smo kot peške takrat vztrajale le še me tri. Pa naj še kdo reče, da svet ni majhen! In v očeh ameriške popotnice bo Slovenija najbrž res zapisana kot malo večja vas, kjer se vsi poznamo med seboj.

Z avtobusom v nepalske toplice

V vasi Tukche vržem puško v koruzo, pravzaprav nahrbtnik na streho avtobusa, in se prikrajšam za 31 kilometrov hoje in 1400 višinskih metrov sestopa. Doleti me »častni« sedež v prvi vrsti, kjer se ob vozniku drenjamo še trije potniki. Tako se lahko na lastne oči prepričam o sposobnostih našega šoferja. Hladnokrvno zvozi vsak v brezno bežeč ovinek, »preplava« vse rečice, reke in slapove, ne pusti se zmotiti dimni zavesi pred nami vozečih džipov, prav tako pa se uspešno sreča z vso legijo nasproti rohnečih vozil in obvozi vse še vztrajajoče pohodnike in nosače. Vozniki na vseh ovinkih in slabše preglednih odsekih, pa tudi ob srečanju s pešci in z živalmi, hupajo kot nori, da jasno in glasno naznanijo svoj prihod. Sprevodnik pa ima poleg pobiranja voznine še pomembno nalogo udarjanja po ohišju avtobusa, kar naznanja, da lahko škatla na štirih kolesih odpelje ali da bo uspela zvoziti kakšen ožji ali prepaden odsek. Vožnja me še najbolj spominja na plovbo po razburkanem morju, premetavati pa te sploh ne more, ker si zagozden z ostalimi potniki, saj je število sedežev in stojišč skoraj neomejeno. Kljub pločevini pa nisi varen pred vsiljivim prahom, ki vdira v notranjost skozi vsako špranjo, tako da je obrazna maska resnično uporabna pogruntavščina tako za vožnjo kot tudi za hojo, čeprav te ob prvem srečanju prešine, ali si morda srečal nepalsko mafijo.

Po dobrih štirih urah »plovbe« avtobus prisopiha v Tatopani, ki mi na višini skromnih 1200 metrov obljublja pravi raj. Ime Tatopani namreč pomeni vroča voda, ta pa naznanja tople vrelce. Hm, nepalske toplice? Pa pojdimo pogledat. Končno pridejo na vrsto kopalke, ki že ves čas čemijo na dnu nahrbtnika. Odromam do dveh ograjenih bazenčkov, plačam vstopnino 40 rupij (slabih 40 centov) in se skoraj potopim v toplo vodo … aaajs, vroče! Izvir vode ima 70 stopinj, v bazenčkih jo mešajo s hladno, tako da se ohladi na od 50 do 60 stopinj. Takoj mi postane jasno, zakaj se večina bolj »sonči« ob robu bazenčka, kot pa dejansko čepi v njem. »Knajpanje« se prileže tako turistom kot domačinom in tudi mene pregrevanje starih kosti popolnoma prerodi. Energije bo dovolj še za »skok« v bazni tabor pod Anapurno, da tisti osamljeni žulj, ki sem ga pridelala med sestopom, le ne bi prehitro izpuhtel.