Najbolj pravljična dežela

O, ja, Joulupukki, kot ga kličejo finski otroci, živi daleč daleč, na hribu Korvatunturi oziroma po slovensko na Ušesni gori, od koder vse vidi in vse sliši ter kamor ne vodi cesta. Pravzaprav pot tja najdejo le Božičku najbližji. Da lahko razveseljuje otroke po vsem svetu, pa Joulupukki vsak dan pripotuje iz svojega doma v Božičkovo pisarno, ki je v bližini Rovaniemija, glavnega mesta Laponske. Tam opravlja svoje delo, usklajuje logistične zadeve, sprejema obiskovalce, poklepeta po telefonu in še in še. Da ne bo pomote, svoje delo v pisarni opravlja čisto vsak dan v letu, vse do 23. decembra, ko se zvečer s svojimi jeleni odpravi na pot, da obdari otroke.

Lansko leto sem decembra Božička v njegovi pisarni obiskala tudi jaz. Z letalom iz Ljubljane sem en petek v zgodnjih jutranjih urah poletela direktno na obisk k Božičku. Niti sanjalo se mi ni, kaj vse bom doživela in v kaj vse bom ponovno verjela. Če sem iskrena, me je že med poletom prevzel en tak prijeten, a nenavaden občutek. Na to, da bi lahko šlo za zametke božične mrzlice, sem pomislila, ko sem se ujela, da skozi okno opazujem, kje nam bo nasproti pripeljal Božiček na saneh z jelenjo vprego. Bila sem na trnih, da je že odšel na pot okoli sveta in ga ne bom srečala. Pa seveda ni bilo tako; zaradi izjemne učinkovitosti svoje ekipe, hitrosti vožnje ter s pomočjo vetra in časovnih pasov obdarovanje otrok po vsem svetu opravi v dveh dneh, tik pred božičem.

Neverjetno, vem! Poleg tega mora opraviti še selekcijo pridnih in tistih, ki niso bili pridni. Ha ha, seveda ne! Naj vam povem, da je to najbolj smešna in neverjetna urbana legenda. Božiček obdari čisto vse otroke, saj so čisto vsi otroci dobri! Takoj po pristanku na letališču v Rovaniemiju se je vzdušje vklopilo na polno, od takrat dalje sem bila obdana z božički, jeleni, haskiji, palčki ter vsemi drugimi klasičnimi liki, ki so mi z vseh strani sporočali 'Santa believes in me! (Božiček verjame vame, op. a.)'

Časa za zapravljanje ni bilo. Po pravljično zasneženi gozdnati pokrajini sem se skupaj s skupino odpravila v živalski vrt RanuaZOO. Eno uro vožnje po najbolj idilični zasneženi pokrajini, kar sem jih v življenju videla, sem namenila razmišljanju in sanjarjenju. V tistem trenutku se mi je že dozdevalo, da sem v najbolj pravljični deželi na svetu. Nisem pa še imela pojma, da te v tej isti deželi zagrabi prav nerealna nakupovalna mrzlica. No, pa saj je kar logično, božič je pred vrati (dobesedno).

Torej, da pojasnim, v živalski vrt je možno vstopiti le skozi trgovino s spominki in mimo maskote polarnega medveda, s katero se, skladno z navdušenjem, ki te je prevzelo že po pristanku, obvezno fotografiraš. Ob tem si rečeš, da ti fotografije tako ni treba kupiti, vendar na izhodu že držiš v rokah ne le fotografije, temveč tudi sneženo kroglo s to fotografijo v njej. Postane mi jasno, da sem na Laponskem, najbolj pravljični deželi, Božičkovi domovini, kjer denar zapraviš, ne da bi se sploh zavedal – severna božična nakupovalna mrzlica je mnogo močnejša kot navadna!

V lepo urejenem in zasneženem živalskem vrtu sem srečala vse pomembnejše predstavnike lokalnih živalskih vrst: bobra, rakuna, več vrst lisic, volka, losa, severnega jelena in sorodne pasme, več vrst sovic, jastreba in orla, severnega medveda pa kultno vrsto kune z imenu gulo gulo (ali rosomah, kakor mu pravimo pri nas) … Obiskala sem čisto pravi Ice bar (ledeni bar) in dve uri sta minili, kot bi mignil. Na izhodu sem zapravila svoje prve evre za spominke in fotografije, potem pa sem si, tako rekoč za drobiž, privoščila še super kosilo (kruh z maslom, lososovo juho in solato iz solatnega bara). Ob prihodu v mestece Rovaniemi me je čakalo naslednje kičasto presenečenje, naša skupina je bila nastanjena v Hotelu Santa Claus (A lahko obstaja še bolj idealno ime za hotel?), ki je v središču mesta (kot pravzaprav vse v Rovaniemiju, če smo čisto iskreni).

Hotel je klasično korekten in po vseh 'severnih' standardih. Res se ne da najti prav nobene pomanjkljivosti. Tudi več trgovinic s spominki je v pritličju hotela. Naj na tem mestu omenim, da vse to velja tudi za preostale hotele v mestu, v katerih so sicer tudi nastanjene naše skupine, kot so denimo City Hotel, Scandic, Arctic Light … Vsi ti hoteli imajo poleg brezhibne storitve tudi odlično lokacijo nekaj deset metrov od osrednjega mestnega trga, vseh restavracij, barov, trgovinic … Po prijavi v hotel je seveda sledilo javljanje prek Facebooka, nato pa kava in nakupovanje, moji osrednji aktivnosti v naslednjih treh dneh, poleg fakultativnih izletov.

Oziroma ne, bom čisto iskrena, moje misli so bile ves čas obremenjene z lovom na severni sij, seveda. Vsakih nekaj minut sem preverjala vremensko sliko, odkrila celo aplikacijo, ki kaže na možnost pojava severnega sija na določenem mestu. Resnično velik del mojih možganskih aktivnosti sem namenila temu, da vidim severni sij. No, pa ga nisem, ne prvi, ne drugi in ne zadnji dan. Prvi dan je bila možnost odstotna, drugi dan ničodstotna, tretji dan smo zvečer že poleteli proti domu. Po mojih zanesljivih informacijah pa se je ravno približno od trenutka, ko sem zapustila Laponsko, severni sij čisto vsako noč, skoraj vso zimo, pojavljal v vsej svoji lepoti. Skušala sem dešifrirati to ''sporočilo'', kar mi je tudi uspelo. Vrniti se moram na Laponsko, samo to je, zelo preprosto!

Vesna Barbalić

Naročnik oglasnega sporočila je Kompas.