Ko veter resnice razpiha sanje, obstaja pot v Katmandu

Ko vsa srca postanejo gluha, / in z njimi tvoje lastno – / obstaja pot v Katmandu. // Ko se vse poti zaprejo, izgubiš prijatelja / in te zapustijo vsi, ki si jih ljubil – / obstaja pot v Katmandu. // Ko vse mine, izgine, / ko veter resnice razpiha sanje, / in ko pomisliš, da ni več upanja – / obstaja pot v Katmandu. // Ko sonce postane hladno / in začnejo zvezde nad tvojim nebom ugašati – / obstaja pot v Katmandu. Srbski pesnik Stevan Pešić je že slaba tri desetletja prej spoznal čarobno moč Katmanduja, ki me je domala spravil v solze, ko sem se po vseh zapletih znašla na njegovem socialističnem letališču. Tam se je v množici čakajočih pojavil še en napis »Marjana Slovenia«, ki je zvenel tako mamljivo, da sem se kar javila. In res je bil namenjen meni … čakal me je brat nepalskega konzula v Sloveniji, ki sem mu prinašala pošiljko izpod sončnih Alp. Naravnost v kaos nepalskih ulic, kjer ob neutrudnem hupanju vse hiti v vse smeri – od avtomobilov, kombijev in rikš do motoristov, kolesarjev in pešcev, vmes se znajde še kak potepuški kuža ali sveta krava in seveda moja zmedena malenkost med zbiranjem poguma za prečkanje ceste.

Po dveh nočeh na letališču in eni na letalu me je končno dočakala postelja v Thorong Peaku, zatočišču slovenskih odpravarjev in popotnikov v Katmanduju, kjer te pozdravijo z dober dan, nad recepcijo visi posebno priznanje Planinske zveze Slovenije, ne manjka pa niti slovenska zastava. Dodaten občutek domačnosti mi je pričaral še Santa, suhljat vratar z olimpijskim ognjem v očeh, ki mi je kavalirsko nesel nahrbtnik do moje sobice v tretjem nadstropju in mi zjutraj prišel prijazno potrkat, da ne bi zamudila avtobusa. Avtobusa, ki me je v nekaj urah vožnje, med katero sem z dremanjem uspešno pregnala »jet lag«, dostavil v Pokharo, tretje največje nepalsko mesto in odskočno desko za številne trekinge pod streho sveta, kamor sem se namenila pospravljati svoje podstrešje. Še prej je bila na vrsti vsa papirologija. Upam, da se dovolj prisrčno smehljam iz njihovih arhivov, saj sem za urejanje dovoljenj potrebovala štiri fotografije in 2000 nepalskih rupij (slabih 20 evrov), ki so mi odprle vrata v zavarovano območje Anapurne. Najvišji vrh veličastnega 55-kilometrskega gorskega masiva, Anapurna I (8091 m), brani čast desetega najvišjega osemtisočaka na svetu in prvega osvojenega osemtisočaka nasploh. Leta 1950 sta po boju z goro in s samim seboj magičnih 8000 metrov prebila francoska alpinista Maurice Herzog in Louis Lachenal.

Le s katerega planeta so nosači?

Še en dan cijazenja po nepalskih avtobusih se konča na nadmorski višini 840 metrov v vasici Bhulbule, ki ponudi večerni pogled na Manaslu. Za dobro jutro pa skodelica ovsene kaše z bananami – odlična popotnica za prvi dan hoje. Z Angležinjo Jane in Nizozemko Pamelo, še dvema popotniškima dušama, ki sta se v Himalajo odpravili na lastno pest, jo ubiramo po poletni vročini, ki puhti med živozelenimi riževimi polji. Amfiteater terasastih polj je le del nepalske žitnice, saj je kmetijstvo najpomembnejša gospodarska panoga dežele pod Himalajo, ob bok kateri se postavlja turizem, predvsem v obliki alpinizma. Manjši zemeljski plazovi in podori kamenja, na katere se sčasoma navadiš, nas preusmerjajo na stranske poti ali pa nas prisilijo k prečkanju reke čez kakšen majav mostiček, ki ne daje vtisa, da te varno pripelje na drugo stran deroče gorske razpenjenosti. Pomisleki se kopičijo, ko pa skupina lokalnih žensk meni nič tebi nič prav galantno prehodi bambusovo brv, zberemo pogum še me. Mostiček se res izkaže za zaupanja vrednega! Zaupanja te naučijo kilometri ob nepalskih rekah, ki ti vsake toliko na pot postavijo nov izziv v obliki neugledne brvi, ki se dokaže kot relativno trden most. Vsekakor so adrenalinsko najmanjši izziv mogočni viseči mostovi, ki so sad udarniškega dela domačinov in nosačev, ki so morali na svojih plečih jekleno konstrukcijo v delih prinesti iz doline do mesta, kjer je most povezal rečna bregova, kar lahko nanese nekaj dni hoje po razgibanem terenu.

Za nosače se sploh sprašujem, s katerega planeta so. Ne le nosači, ki so spremljevalci pohodnikov, ampak tudi tisti, ki najbrž oskrbujejo pol doline, če laično sklepam iz velikosti in teže njihovih bremen. Drobni, a žilavi možici so čvrsti kot hrast in imajo zagotovo kot skala trdne vratove, saj na njih nosijo bremena, precej večja od njih samih, po teži pa najbrž precej podobna njihovemu skromnemu telesnemu skupku. Teža tovora naj bi bila sicer omejena na 30 kilogramov, vendar si za boljši zaslužek – plačani so namreč po kilogramu – vse preradi oprtajo še kak dodaten kilogram. Ko se s svojim »komaj« 12-kilogramskim nahrbtnikom postavim ob bok enemu od nosačev, ki mi sega do ramen, sem videti prava amaterka. Nič več ne bo tarnanja o pretežkem nahrbtniku, je nauk tega dne. In še eno spoznanje me pozdravi med potjo: božična zvezda ni zgolj lončnica, ki zaradi kratke dobe cvetenje v obup spravlja svoje lastnike, ampak je pravo malo drevesce, ki se rdečecvetno razrašča proti nepalskemu nebu, in to tudi oktobra.

Proti vasem s tibetanskim pridihom

Malce zdelane oznake še vedno usmerjajo proti Manangu, pot pa popestrijo zvedavi otroški pogledi, angleško proseči za sladkarije in kemične svinčnike. Tudi praznično okrašene mule večkrat zarigajo v pozdrav, že ob prvem bližnjem srečanju z njihovim okornim tovorom pa spoznam pravilo močnejšega in se jim nato vestno umikam s poti. Naslednja vasica, ki me očara, je Tal, prijetno razmetana gruča pisanih stavb ob reki Marsyangdi, tukaj tako deltasto pohlevni, da le težko verjameš, kako silovito dere v dolino nekaj kilometrov nižje, kjer jo napajajo številni slapovi, ki prepredajo porasla pobočja. Svetla modrina si utira pot po belem pesku … ne, ne, nismo na Karibih, ampak v Nepalu, ki namesto karibskih sveže stisnjenih sadnih sokov ponuja prijetno ohlajeno pitno vodo, še dragocenejšo od doze vitaminov. Tal je le ena izmed 16 vasi, raztresenih okrog Anapurne, kjer domujejo polnilnice pitne vode, zgrajene z novozelandsko pomočjo, da bi zmanjšali količino plastičnih odpadkov. Cene so približno polovico nižje od cen ustekleničene vode v trgovini, prihodek od prodaje pa ostaja vasi, kar je še dodaten argument za polnjenje čutare.

Urno naprej proti vasem, ki vedno intenzivneje dihajo s tibetansko tradicijo. V vsako vas vstopiš skozi veličasten kamnit obok, ki oznanja tudi ime naselja, nad njim pa se dvigujejo še pomanjšani primerki čortenov, nekakšnih tibetanskih kapelic. Piš z okoliških vrhov vrtinči molilne zastavice, mantra Om mani padme hum pa se preplete z zrakom tudi med vrtenjem – obvezno z desno roko in v smeri urinega kazalca! – molilnih mlinčkov. Včasih vrteče mlinčke kot obliko molitve zamenjajo črke sanskrta, vklesane v kamne mani. Tibetanska budistična tradicija je v gorskih vaseh blizu meje s Kitajsko še kako živa, čeprav je večinska, kar tričetrtinska, religija v Nepalu hinduizem. A prebivalci živijo v sožitju, ne ozirajoč se na versko pripadnost, celo hindujske templje, budistične stupe in še kakšen verski objekt si velikodušno delijo. V nenavadni kombinaciji hinduizma, budizma, muslimanstva, krščanstva in tantričnih verovanj lahko prav vsakdo najde verovanje po svojem okusu. Ali kot je svojo versko pripadnost označil eden izmed Nepalcev, ki sem jih spoznala – ne ubija živali, meso (a ne govedine!) pa je. Tujec pa lahko kaj kmalu ponotranji religijo prijaznosti gorjancev ob poti, ki svoj pozdrav namaste – bog je v tebi – tako milozvočno zategnejo, da blagodejno poboža še tako razdraženo dušo.