Kaj se danes dogaja s Titovo ladjo Galeb

Prebral sem, da je v reškem pristanišču zasidrana ladja, ki ima filmsko zgodovino: - za prevoz banan so jo v Genovi izdelali leta 1938, imenovala pa se je RAMB III, - za tem je vozila meso dučejevim vojakom do Libije, - bila preluknjana na premcu, popravljena in spremenjena v polagalko min z imenom Kiebitz, - v Kvarnerju je položila več kot 4.000 nevarnih pasti, da bi jo zavezniki potopili v istem pristanišču, kjer se bo potopila sama od sebe zato, ker sovražimo svojo zgodovino.

Ko so jo spremenili v šolsko ladjo, je dobila današnje ime Po koncu druge svetovne vojne je bil njen dvig z dna pionirsko delo splitskega Brodospasa, za kratek čas so jo prenovili v polagalko min z bondovskim imenom M-11, ko je kriza na meji z Italijo popustila, pa so jo spremenili v šolsko ladjo. Dobila je ime Galeb. Tako se imenuje še danes.

Razpad skupne države jo je doletel v Črni gori, tam jo je kupil Grk in jo pustil na obnovi v Viktor Lencu na Reki. Nič ni plačal, zato je občina Reka ladjo odkupila. Ker je bila v zelo slabem stanju, jo je privezala v pristanišču, da bi ob njej razvijala vrsto idej, ki pa so se vse izjalovile. Na eni strani so velika pričakovanja, češ da je v ladji potencial za turizem, kulturo, zgodovinopisje, na drugi strani odpor, ker je bila to ladja rdečega diktatorja Josipa Broza - Tita.

Interier, ki vse bolj propada, je delo slovenskega oblikovalca Ne ena in ne druga skrajnost nista ne rešitev in ne dokončna poguba zanjo. Pogublja jo zob – zob časa, ki jo načenja. Nekdanji elegantni dostojni blišč, ki ga je zasnoval arhitekt Zorko Lah, doma iz bližine Prosecca, Slovenec torej, izginja iz dneva v dan. Skozi betonske obloge palub pronica voda, ki uničuje vse, kar je še ostalo.

Galeb je kot Plečnikov stadion Ladjo je Hrvaška uvrstila med kulturno dediščino, a je z njo tako kot s Plečnikovim stadionom v Ljubljani: na eni strani velike zamisli, obljube, novopečeni bogataši, ki imajo nekaj pod palcem, ampak nimajo pravih velikih idej, ki bi vključevale drzne oblikovalce, kot je bil Plečnik sam.

Pravzaprav se vsi skupaj igramo balkansko igrico kdo bo koga bolj nate…l. Galeb bi bil lahko plavajoči hotel, razstavni prostor, koncertna dvorana, pivnica, disko, muzej, jahta, a ne bo nič od tega. Je le kup zarjavelega železja.

Mi, Balkanci, imamo čudovite ideje, potem pa naredimo vse, da nastanejo Stožice. Vržemo stran denar, načrte in puščamo za seboj gradbene bastarde. Svojih zgodb, ki bi jih lahko prodajali turistom, ne napišemo.

V svojem času je bil Galeb ena izmed kontrolnih palic v reaktorju hladne vojne. Danes takšnih palic ni. Nekateri bi ga potopili z zgodbami vred, drugi pozlatili in napisali junaške enajsterce. Mera je vmes. Pravzaprav je Galeb ponovno šolska ladja: uči nas, kako ne bi smeli ravnati s svojo dediščino in zgodovino. Fotografije so pričevalci nekdanjega ponosa, ki se kaže le še skozi fragmente. Fotografiranje Galeba je arheologija.