Otroška risba pove več, kot si mislite

V prvih osmih letih življenja se razvijamo najbolj intenzivno, tako kot se v naslednjih (upajmo) petih ali šestih desetletjih ne bomo nikoli več. Otroške risbe so dober pokazatelj, kako poteka otroški psihični razvoj.

Od prvega leta do leta in pol je povprečen otrok sposoben spontano čečkati po papirju. Prve neurejene čačke pričajo o veselju nad samo aktivnostjo risanja, nad prijetnim občutkom, ki ga otroku daje gibanje rok in telesa. Prve risbe niso poskusi upodabljanja vidnega sveta. Opazimo, da otroci na začetku čečkajo s krožnimi gibi, saj je to anatomsko najbolj naravno. Faza spontanega čečkanja traja od starosti leto in pol do treh let.

Po približno šestih mesecih risanja postanejo sledi na papirju bolj urejene, saj se otroci poglobijo v risanje. Kmalu nastopi pomemben mejnik v otrokovem razvoju, ko začnejo poimenovati podobe na papirju.

Najprej nastane človek

Otrok začne prve zavestne oblike ustvarjati pri približno treh letih. Te slike so že lahko prvi oprijemljivi zapis otrokovega miselnega procesa. Prvi upodobitveni poskus je človek, navadno otrok nariše krog za glavo in dve vertikalni črti za noge, t. i. "glavonožca". Rad riše tudi rastline oziroma drevesa in stavbe oziroma hiše. Pozneje se razvijejo še druge oblike, ki postajajo vedno bolj razpoznavne in dokaj kompleksne. Otroci stalno iščejo nove koncepte, zato se simboli stalno spreminjajo. Po nekaj tednih čečkanja v tej predshematski fazi otroci odkrijejo umetnost – narisan simbol lahko ponazarja resnično stvar v okolici. Krog lahko postane univerzalni simbol skoraj česarkoli. Pozneje simboli postanejo bolj kompleksni in odsevajo otroške zaznave sveta.

Pri štirih ali petih letih otrok ob risbicah pripoveduje tudi zgodbe ali pa z njimi razrešuje težave, tako da osnovne oblike spreminja glede na to, kaj mora ta risba izraziti. S tem ko otrok izrazi neko težavo, se bo tudi lažje z njo spopadel.

Pri šestih letih otrok prispe do prve "sheme", nastopi shematska faza, ko otrok povsem jasno nariše neko stvar, ki pa jo lahko sproti spreminja, če je treba narisati nekaj drugega, pomembnejšega. V tej fazi so tudi razmerja v prostoru preprosta – vse stoji na ravni črti. Otrok bo počasi začel razvijati celo zbirko simbolov, s katerimi bo upodobil pokrajino, ki na koncu postane edina različica, ki se neskončno pojavlja. Modra črta in sonce na zgornji strani risbe ter zelena črta na dnu postanejo simbolne upodobitve neba in tal.

Pojavljanje podrobnosti Pri osmih letih otrok odkrije, da shematsko posploševanje ne zadošča več za izražanje realnosti. To zavedanje o resnični podobi stvari se izkazuje v vedno več podrobnostih, ne govorimo pa še o naturalizmu v risanju. Otrok odkriva prostor, predmeti se začenjajo prekrivati, dogajanje pa je postavljeno v prostor in ne samo na osnovno črto. Otroci vedno bolj primerjajo slike med seboj in postajajo tudi kritični. S tem ko se osamosvajajo od odraslih, se želijo vedno bolj prilagajati vrstnikom. Fantje rišejo tanke, dinozavre in superjunake, dekleta pa princeske, konje in pokrajine.

Pri dvanajstih letih se konča spontano risanje, saj so otroci vedno bolj kritični do svojih risb. Vedno bolj so osredotočeni na končni izdelek, želijo si ustvariti "odraslo" naturalistično sliko, pojavlja se tudi že poskus tridimenzionalnega slikanja. Začetek adolescence zaznamuje konec umetniškega razvoja pri večini otrok, razlog je v neuspehih, ker jim ne uspe ustvariti (po njihovih ocenah) res pravega izdelka. Tisti, ki jim uspe preseči to krizo in odkrijejo skrivnost dobrega risanja, pa bo risanje potegnilo vase. Prave metode učenja slikanja otrokom pomagajo prebroditi to krizo.

Pri od štirinajstih do šestnajstih letih se otrok za risanje odloči zavestno ali pa vse skupaj pusti pri miru. Naravni razvoj te dejavnosti se ustavi, razen če se otrok zavestno ne odloči, da bo izpopolnil svojo risarsko tehniko. Učenci risanja so samokritični in lahko hitro zgubijo veselje nad risanjem. Rešitev je v tem, da razširimo njihova obzorja, da jih seznanimo z različnimi abstraktnimi umetniškimi smermi in drugimi umetniškimi poklici, ne le s slikarstvom. Sem spadajo tudi arhitektura, notranje oblikovanje ter ročna dela in obrt.

Kaj nam govorijo otroške slike? Projekcijska tehnika specialistom, ki se ukvarjajo z razlaganjem otroških risb, ponudja vpogled v otrokova čustva. Najpogostejše pojavne oblike v otroških risbah in čustva, ki so povezana z njimi (kot jih je definirala nevropsihologinja Elizabeth M. Kopitz):

Znaki impulzivnosti: - oseba na sliki nima narisanih delov telesa. - velike oblike, - oseba na sliki nima vratu.

Znaki negotovosti in občutki manjvrednosti: - nagnjena drža oseb, - majhna glava, - roke so odrezane, - pošastna ali groteskna pojava, - na sliki ni rok, nog in/ali stopal.

Znaki tesnobe: - senčenje obraza, telesa, okončin ali vratu (ali kombinacija tega), - noge so stisnjene skupaj, - ni oči, - oblaki, dež ali ptice v letu.

Znaki plahosti in neodločnosti: - drobcena postava, - kratke roke, - roke se držijo telesa, - ni nosa in/ali ust.

Znaki jeze: - škileče oči, - zobje, - dolge roke, - velike dlani, - goli ljudje, izražene genitalije ali spolna vsebina.