Zapis slovenske učiteljice: Srečna sem, ker sem vaša učiteljica

Osnovnošolska učiteljica Nina Jelen je svojim učencem naročila, naj dokončajo stavek Želim si, da bi moj učitelj vedel ... Kaj jo je v njihovih zapisih najbolj presenetilo? "Presenetilo me je, kako zelo si otroci želijo, da bi učitelji poznali njihove navade, najljubšo risanko, prijatelja, barvo, knjige … Skoraj vsi si želijo, da bi učiteljica vedela, kaj jim je všeč."

Ideja, da svoje učence povpraša po njihovih najbolj skrivnih mislih, ki bi ji lahko pomagale do učinkovitejšega dela, se je porodila mladi ameriški učiteljici Kyle Schwartz, ki v Denverju v ameriški zvezni državi Kolorado poučuje tretješolce. Učencem je naročila, naj napišejo spis, ki se začne z besedami Želim si, da bi moj učitelj vedel …

Schwartzovi, ki je bila takrat še na začetku svoje učiteljske poti, se je namreč zdelo, da svojih učencev ne razume in ne pozna dovolj dobro, zato jim ne more pomagati v tolikšni meri, kot bi si želela. S spisom jih je želela spodbuditi, da se ji odprejo.

Ideja, da bi svoje učence povprašala po njihovih občutkih, se je porodila ameriški učiteljici Kyle Schwartz. Njihovi odzivi so jo presenetili. Medtem ko jih je večina tožila zaradi preobilice domačih nalog in jo prosila za več časa, namenjenega igri, so ji drugi namenili precej globlje sporočilo. Nekdo je zapisal, da nima prijateljev, nekdo, da nima barvic, tretji, da že več let ni videl očeta, ker so ga izgnali iz države.

Želim si, da bi moj učitelj vedel … po slovensko

Ker je učiteljica zdaj to vedela, jim je lažje pomagala. Podobna želja je vodila tudi učiteljico Nino Jelen s podružnične šole Podkum v Sloveniji, ki je članek z naslovom Želim si, da bi moj učitelj vedel … opazila v spletnem časopisu Časoris. Svojim učencem je naročila, naj dokončajo stavek, in dobila presenetljive odgovore. Za iskrenost se jim je zahvalila s pismom in v njem zapisala vse, kar bi želela, da bi učenci vedeli o njej.

Presenetili so jo s svojo iskrenostjo

Čeprav se je iz otroških zapisov potrdilo, da svoje učence dokaj dobro pozna, pa so se nekateri razgalili precej bolj, kot je pričakovala. Presenetili so jo predvsem s svojo iskrenostjo.

"Učenec, s katerim se že vse leto prebijava skozi črke in povedi, je zapisal, da se zaveda, da je slabši bralec, da pa si želi, da bi vedela, da doma v resnici veliko bere, ampak mu vseeno ne gre tako dobro. Priznam, da se mi je utrnila solzica ob takšni iskrenosti, in zdaj še bolj cenim njegov trud. Presenetilo me je, kako zelo si otroci želijo, da bi učitelji poznali njihove navade, najljubšo risanko, prijatelja, barvo, knjige … Skoraj vsi si želijo, da bi učiteljica vedela, kaj jim je všeč," je ugotovila učiteljica iz Podkuma.

Ameriški učenci so v spisu razkrili, kaj jih teži. Od tega, zakaj imajo težave z branjem, da nimajo barvic, da pogrešajo očeta, ki so ga deportirali v Mehiko, in podobno. Ta spoznanja so Schwartzovi pomagala pri njenem delu.

Kako malo potrebujejo ti naši otroci, kajne?

Vesela je, ker se je lotila takšne naloge, zato si je obljubila, da bo občutke in želje svojih učencev večkrat upoštevala pri svojem delu. "To pomeni, da si bomo z učenci večkrat vzeli minutko na prostem in se poigrali. Ko sem otrokom zaupala, da vem zelo veliko o njih, smo porabili celo uro za zasliševanje, kaj res vem o njih. Tudi oni so bili presenečeni, predvsem pa zadovoljni, ker poznam njihove najljubše igrače, barve in igre. Kako malo pravzaprav potrebujejo ti naši otroci, kajne? Svež zrak, igro in to, da jim nekdo prisluhne."

V zameno jim je tudi sama napisala pismo, ki ga lahko v celoti preberete na spletni strani Časoris.si. Učencem je bil najbolj všeč sklepni del pisma, ki ga objavljamo spodaj.

...
Vem, da sem včasih resna, stroga in tečna ter kar naprej nekaj zahtevam od vas. Ves čas vas opominjam, da morate lepše pisati, da pazite na pravopisne napake, kakšnemu revčku se celo zgodi, da mora prepisati čisto ves spis – čeprav je dolg tri strani!

Ampak to je zato, ker vem, da zmorete biti boljši. Ker želim, da ste najboljši!

Na koncu bi vam rada prišepnila še NAJVEČJO učiteljsko skrivnost! Ampak samo, če jo boste obdržali zase! Boste? Torej, pripravite se … tudi učitelji imamo zeeeeeeeeelo radi počitnice! Lahko verjamete? Takole na koncu leta sama komaj čakam, da se bom namakala v morju in zjutraj dolgo spala. Ampak vem, da mi bo po nekaj dneh že malce dolgčas po vas in bom težko pričakovala dan, ko se bomo spet srečali.

Od vsega pa si najbolj želim, da bi vi, moji učenci, vedeli, da vas imam zelo rada. Prav vsak od vas je nekaj posebnega in prav vsakemu od vas želim, da bo v življenju srečen in uspešen. Zelo vesela sem, da ste ravno vi tisti, s katerimi preživim pol dneva, da vas lahko opazujem, kako napredujete, kako uspešni ste, da se lahko z vami resno pogovorim in kdaj tudi pošalim.

Srečna sem, ker sem vaša učiteljica.
...

"Zdelo se mi je nujno potrebno, da obelodanim in zavpijem na glas, da otroci res potrebujejo veliko gibanja, narave in to, da jih poslušamo! "

Kaj pravi učiteljica Nina Jelen o akciji Želim si, da bi moj učitelj vedel …

Kaj vas je v pismih otrok (Želim si, da bi moj učitelj vedel …) najbolj presenetilo?
Najbolj me je presenetilo, kako iskreni so bili in kako odraslo moji mali bučki že razmišljajo! Za drugi razred, no ja, z eno nogo so že v tretjem, so zapisali prava razmišljanja. Prav zares sem ponosna na njih!

Kako so sprejeli vaše pismo, ki so ga objavili na Časorisu?
Priznam, da sem se najprej spraševala, ali bi o tej temi sploh zapisala članek, saj nisem hotela izkoristiti zaupanja otrok. Preden so se lotili naloge, sem jim povedala, da so zapisi namenjeni meni in da mi lahko povedo, kar želijo. Pa sem se potem vseeno odločila, da bom napisala bolj splošen članek – tak, ki ne izdaja nobene velike skrivnosti in v katerem se otroci ne bodo prepoznali.

Da pa bo vseboval stvari, ki so se pojavljale pri večini in ki bi lahko pomagale učiteljem in staršem, da bi otroke bolj razumeli in poznali njihove potrebe. Tisti trenutek se mi je zdelo nujno potrebno, da obelodanim in zavpijem na glas, da otroci res potrebujejo veliko gibanja, narave in to, da jih poslušamo! Mislim, da ima vsak učitelj rad svoje učence in tudi če nas kdaj jezijo in ne pustijo spati, smo v resnici zelo ponosni, ko napredujejo in presežejo svoja in naša pričakovanja.
 

"Mislim, da ima vsak učitelj rad svoje učence in tudi če nas kdaj jezijo in nam ne pustijo spati, smo v resnici zelo ponosni, ko napredujejo in presežejo svoja in naša pričakovanja."

Kako so se odzvali? Kaj jih je ganilo, presenetilo?
Učenci so bili pisma zelo veseli. Oni so me v bistvu izzvali, da naj jim ga tudi jaz napišem, vendar se mi zdi, da niso čisto verjeli, da jim ga bom res. Pozorno so me poslušali, ko sem jim brala. Pismo se jim je zdelo smešno, zraven so se veselo hihitali.

Zdeli so se mi resnično presenečeni, ko sem jim povedala, da se tudi jaz veselim počitnic, saj jim menda pred počitnicami vedno pravim, kako zelo jih bom pogrešala.  Tako da, oprostite, učitelji, ker sem izdala našo največjo skrivnost.

Vsi so zatrdili, da bodo starše povprašali, ali so si kdaj vrtali po nosovih in ali jih je učitelj kdaj okregal zaradi tega. Upam, da starši niso bili preveč hudi.

Potrdili so, da res čutijo, kadar je kdo od nas žalosten ali slabe volje, in da se takrat trudijo, da so do te osebe bolj pozorni in uvidevni.  

Najbolj jim je bil všeč zaključek. Vsak rad sliši, ko mu nekdo prišepne, da ga ima rad. In tudi učenci si zaslužijo, da jim to sem in tja povemo.

Čeprav včasih od njih zahtevamo nemogoče, je to zato, ker verjamemo, da jim bo uspelo izpeljati to nemogočo zadevo. In potem, ko jo dejansko izpeljejo, učitelji naokoli hodimo kot pavi – tako ponosni smo. Mislim, da ima vsak učitelj rad svoje učence, in tudi če nas kdaj jezijo in ne pustijo spati, smo v resnici zelo ponosni, ko napredujejo in presežejo svoja in naša pričakovanja.

• Sedem matematičnih zanimivosti, ki vas jih v šoli niso učili

  "Zdeli so se mi resnično presenečeni, ko sem jim povedala, da se tudi jaz veselim počitnic, saj jim menda pred počitnicami vedno pravim, kako zelo jih bom pogrešala. Tako da, oprostite, učitelji, ker sem izdala našo največjo skrivnost." Foto: Thinkstock
Kakšen odnos naj bi po vašem mnenju vzpostavila učitelj in učenec? Prijateljski ali vendarle odnos z distanco? Zakaj?
Učenci morajo do učitelja gojiti spoštljiv odnos. Želim, da me vikajo in kličejo učiteljica Nina, saj se s tem vzpostavi spoštljivost in avtoriteta.

Kako blizu jih spustiš, pa je stvar vsakega posameznega učitelja. Sama se z njimi veliko pogovarjam, precej časa namenjamo poslušanju drug drugega, kjer si v krogu pripovedujemo dogodivščine in zgodbe iz svojega življenja. Mislim, da se s tem utrdi neka vez med učenci in učiteljem, hkrati pa ob tem spoznavajo širše družine in navade, ki so od družine do družine drugačne.

Včasih se nasmejimo, ko jih pripovedujem, kaj je ušpičila moja hči in kako je mož ponoči smrčal, nekoč pa se je zgodilo, da so malce jokali z mano, ko smo uspavali našega kužka. Zdi se mi, da je prav, da se z njimi pogovarjamo o življenjskih stvareh, in da se zavedajo, da smo tudi učitelji ljudje s čustvi in življenjem zunaj šole.

• Kako ukrepati, da bodo šolske torbe lažje?

Kaj vas je v devetih letih učiteljskega poklica najbolj presenetilo?
Mogoče to, kako zelo otroci odrastejo v enem samem letu. Kako se iz tistih malčkov spremenijo v male, razmišljujoče odrasle in kar naenkrat niso več majhni. Kako zaupljivi so, če jim to pustiš, in to, da včasih potrebujejo samo pet minut telovadbe in popolnega divjanja, pa so otroci spet pripravljeni na trdo delo.

Foto: Ana Kovač

Kaj je povsem drugače, kot ste pričakovali?
Najbrž gora dokumentacije, ki jo moramo vsak dan izpolniti.
 
Bi rekli, da so učitelji danes drugačni kot v časih, ko ste vi obiskovali šolo, ali se po tej poti stvari niso kaj dosti spremenile?
Tako kot nekoč smo tudi učitelji zdaj različni. Spomnim se, da smo se včasih nekaterih učiteljev zelo bali in da so imeli res močno avtoriteto, medtem ko smo bili z drugimi bolj domači. Najbrž je tudi zdaj tako.

Enako velja za aktivnosti in ideje, ki jih izvajamo med poukom. Veliko učiteljev se zelo trudi, iščejo nove poti, ideje, delijo svoje zamisli, sodelujejo drug z drugim, svojo službo res jemljejo z velikim poslanstvom – ki ga učitelji vsekakor imamo. Sama imam srečo, saj imam v kolektivu res pridne, luštne, zagnane učitelje in skupaj lahko ustvarjamo, pomagamo drug drugemu in naredimo vzdušje delovno in prijetno.  

• Samostojni otroci ne padejo z neba #kolumna

"Vsak rad sliši, ko mu nekdo prišepne, da ga ima rad. In tudi učenci si zaslužijo, da jim to sem in tja povemo." Foto: Thinkstock

Na podružnici največ sodelujem z učiteljico, ki ima za sabo že 32 let poučevanja. In ne bi si mogla želeti boljše sodelavke. Večkrat praviva, da sem jaz – kot mlajša učiteljica, čeprav nisem več tako zelo mlada – v šolo privršala z novimi in svežimi idejami, ona pa ima ogromno izkušenj in znanja.