Nedelja, 25. 2. 2018, 4.21
6 let, 9 mesecev
Vse več je družin, kjer starši delajo, vendar to za preživetje ni dovolj #intervju
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
4,55
21
Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje, ki prek različnih socialno podpornih projektov ponuja pomoč ljudem v stiski, poudarja, da je za vsako še tako brezizhodno situacijo rešitev.
Anita Ogulin, predsednica Zveze prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje, je tudi sama živela v posebni družini. Oče in mati sta bila namreč slepa oz. slabovidna.
Sama že vrsto let pomaga socialno ogroženim družinam. Za svoje delo pravi, da je poslanstvo. Je način življenja in odnos do sveta. V pogovoru o problematiki revščine poziva in spodbuja k družbi, ki ceni sočutje, solidarnost in spoštovanje. Ob tem osvetljuje zavedanje, da zaradi različnih dejavnikov kot posamezniki zmoremo različno in na drugih ravneh. Ob tem je kritična tudi do perspektive, ki na posameznika prelaga krivdo za njegovo socialno situacijo.
Koliko ljudi na dan se po pomoč obrne na vas?
Za botrstvo dnevno dobimo od 30 do 40 prošenj, ob tem pa zaradi stisk družin še od 10 do 15 telefonskih klicev ali obiskov. Skupno se tako na nas na dan obrne do 50 ljudi ali več. Kar je zelo veliko, toliko, da vseh niti ne moremo hkrati obravnavati.
Otroke v sistem botrstva, ker je na botra treba čakati, vključujemo po prioritetah, medtem ko stiske družin rešujemo takoj, sploh v tistih primerih, ko je v ozadju mogoče prepoznati nevarnost, da si bi kdo od staršev kaj storil. Takšni primeri se pojavljajo vsak dan. Trudimo se, da smo ljudem v podporo.
Mama dveh otrok je hudo zbolela za rakom. Ker ni imela pogodbe za nedoločen čas, čeprav minimalni prihodek, je delo izgubila. Družino z dvema otrokoma - eden v vrtcu, drugi v osnovni šoli - je začel preživljati očka. Njegova minimalna plača pa ni bila dovolj za vse mesečne obveznosti. Leto in pol se je mati borila z boleznijo, medtem pa očka ni več zdržal strahovite revščine in pomanjkanja. Postal je nasilen do partnerice in do otrok in ko je ozavestil, da v danih razmerah ni več sposoben skrbeti za družino, je družino z dvema otrokoma zapustil ter odšel neznano kam. Agonija, ki je materi krčila še tisto malo možnosti preživetja, se nadaljuje ... Živijo v nevzdržnih stanovanjskih razmerah, nimajo sistema ogrevanja, zmanjkuje jim kurjave.
Je kdaj težko pridobiti botre?
Seveda. So obdobja, ko morajo otroci čakati na svoje botre. Vendar se trudimo, da jim zagotovimo pomoč. Veliko je dobrih ljudi, ki radi pomagajo. Pogosto so to tisti, ki tudi sami nimajo na pretek, ali imajo iz preteklosti izkušnjo, da jim je nekdo pomagal v stiski. Zgodi se tudi, da kdo želi pomagati kot boter, vendar po nekaj mesecih ugotovi, da ne zmore. Takrat za njihove varovance poskrbimo s pomočjo sklada Botrstva. Kar nekaj pa je tudi tistih, ki smo jim pomagali v težkem obdobju in zdaj vračajo družbi, tudi skozi botrovanje otrokom v stiski.
Kaj je pri vsem skupaj največja težava?
Vse več je družin, ki sicer imajo neko obliko dela, vendar to za preživetje ni dovolj. To so lahko prekarni delavci, zaposleni za krajši delovni čas ali pa zaposleni z minimalno plačo, lahko tudi posamezniki, ki so neko obliko dela izgubili.
Tovrstne ranljive situacije pogosto spremljajo še težke bolezni. Ne gre samo za duševne stiske in kasneje tudi motnje, ki lahko nastanejo pri ljudeh, ki so več časa potopljeni v problem, temveč tudi za srčne, žilne, onkološke in druge bolezni.
"Vse več je družin, ki sicer imajo neko obliko dela, vendar to za preživetje ni dovolj. To so lahko prekarni delavci, zaposleni za krajši delovni čas ali pa zaposleni z minimalno plačo, lahko tudi posamezniki, ki so neko obliko dela izgubili."
Že bolezen enega člana lahko družino pahne v revščino, opozarjate. To je torej med pogostimi razlogi za revščino, ob izgubi službe in smrti?
Vse je povezano. Dolgotrajna preživetvena stiska človeka peha ne samo v duševne težave, temveč tudi v fizične bolezni. Skoraj ne morem verjeti, koliko je lokomotornih (gibalnih) bolezni.
Srečujemo se z mnogo ljudmi, ki živijo pod pragom revščine, vendar se ne morem strinjati s tezo, da gre za ljudi, ki ne želijo delati. Marsikdo dela, tudi ko je bolan, seveda z manjšo zmogljivostjo, saj si ne more privoščiti izpada dohodka, zato svoje težave pred delodajalci tudi skriva.
Razširjeno prekerno delo ustvarja socialno ranljive posameznike. Že poškodba, ki zahteva daljšo rehabilitacijo, lahko ogroža človekovo eksistenco.
Družina ali posameznik z nizkimi dohodki ne zmore delati finančne rezerve za nenadne dogodke. Gre za življenje iz rok v usta, pogosto še to ne, saj s prihodkom ne morejo poravnati vseh mesečnih obveznosti.
Pa si ob tem zamislite še neki izpad, kot je to na primer lahko prenehanje delovanja pralnega stroja ali povečanje stroškov za elektriko ali pa nuja po alternativnih oblikah zdravljenja. Da o izpadu dohodkov niti ne govorimo. Pri prekarnih delavcih ali obrtnikih lahko spremljamo tudi neredna plačila naročnikov. Ljudje lahko tudi po pol leta čakajo na plačilo za svoje delo. Veliko je primerov, tudi visoko izobraženih ljudi, ki opravljajo slabo plačana dela ali so brezposelni. So celo ujetniki sistema, ker so nezaposljivi zaradi svoje akademske izobrazbe. Kot družba smo resnično zašli.
V zadnjih letih sledite povečanju …
"Naša odgovornost je, da poskrbimo za šibkejšega. To je odgovornost politike in družbe, saj ta ni samo za bogate. Vsi tvorimo ta svet."
… prošenj za pomoč zaposlenih, seveda tudi prekarnih delavcev in obrtnikov. Vsekakor pa tudi tistih, ki so obteženi s hudimi boleznimi, smrtmi in drugimi družinskimi tragedijami.
Težava je, ker ljudje zelo dolgo kolebajo, preden pridejo po pomoč.
Je to povezano s sramom?
Revščina je še vedno močno stigmatizirana, v družbenem sprejemanju pojava je ta velikokrat enačena z lenobo, ljudi pa se označuje za zgube. Tako ljudje ne glede na to, da za svojo situacijo niso sami krivi, to doživljajo kot sramoto.
Smo obsojajoča družba?
Zelo. Kako lahko nekomu, ki ga ne poznamo in ne vemo, kakšna je njegova zgodba, rečemo zguba? Kako je mogoče, da ko damo družino v medij, ker zbiramo sredstva zanjo, naslednji dan prejmemo telefonski klic z vprašanjem, kako ste jim mogli pomagati?
Nevarno je to, kar se dogaja. Vendar ko pozorno poslušaš, vidiš, da kliče nekdo, ki je ravno tako v stiski, vendar zanjo ni nikomur povedal.
"Vsak ima pravico do dostojnega življenja, vendar kot družba tega ne zagotavljamo. Ko je človek v stiski, se pogosto več ne znajde."
Kako je z občutki krivde?
Veliko je tudi teh občutkov, kar pa se zažre v partnerske odnose. Če družina pade pod rob preživetja, se ob tem pogosto pojavijo tudi strahovite partnerske težave. Redka je družina, ki zmore reševati nastalo težavo, ne da ob tem pade v obsojanja med odraslima, razpad in rojstvo nasilja.
Zelo redko se zgodi, da k nam pride družina, ki je pripravljena skupaj reševati stisko. Praviloma pride za rešitev prosit le eden od partnerjev, ki je zdržal vse pritiske, medtem ko je drugi postal nasilen ali pa je odšel, ker ni več zmogel. A v nobeni od okoliščin ni prostora za naša obsojanja, nekateri se preprosto niso sposobni soočati s stisko, v kateri so se znašli.
Ne zmoremo enako, naše psihološke in socialne kapacitete ter izkušnje so različne.
Zato pa izvajamo programe, prek katerih ljudi opolnomočamo. Pri posameznikih, ki se znajdejo v preživitveni stiski, lahko močno pade tudi funkcionalnost. Niso več sposobni izpolnjevati obrazcev, nimajo energije, da bi po te dokumente sploh šli, niti ne vedo več, kje jih lahko dobijo. Vse skupaj jih lahko pripelje od očitnega padca razsodnosti.
Zato organiziramo tudi delavnice Znajdi se, na katerih krepimo funkcionalno in finančno pismenost. Na določene stvari je udeležence treba spomniti, da jih v bistvu znajo in zmorejo. Pri reševanju revščine ni pomembna le materialne podpora, temveč tudi psihološka in socialna. Da posamezniku ob vsem vračamo tudi pogum.
Oče samohranilec, delavec z minimalno plačo in sinom osnovnošolcem. Fantek je bil rojen v popolno družino, vendar je pri skoraj drugem letu starosti onkološko zbolel. Njegovo življenje je bilo zares močno ogroženo. V tistem času pa mama otroka ni več zmogla boja z boleznijo in je otroka prepustila v vzgojo in skrb očetu. Živita v nemogočih razmerah - brez kopalnice, pogosto na mrzlem, saj očetova plača ne zadostuje za osnovno preživetje.
Pri tem je pomembno tudi zmanjševanje njihove socialne izključenosti?
Vsekakor, delavnice so pomembne tudi zaradi ustvarjanja socialne mreže. Osnovna težava revščine je namreč socialna izključenost, izločenost, čeprav se posamezniki, ki so v stiski, pogosto tudi sami izolirajo.
Zato je izjemno pomembno, da jim pomagamo znova najti socialno podporno okolje. Programi projekta Volja vselej najde pot so zasnovani na način, da na enem mestu rešujemo celotno problematiko revščine. To pomeni, da posameznik oz. družina dobi finančno, materialno in psihosocialno podporo ter brezplačno pravno pomoč, če so jim kršene pravice, kot na primer pri reševanju stanovanjske problematike ali socialnih transferjev. Ob tem ponujamo tudi izobraževalne programe in možnosti za ustvarjanje socialne mreže.
Revščina človeka zajame na vseh ravneh, od materialnega do psihološkega in socialnega.
Zažre se v vse pore in človeku posrka energijo.
Kot poudarjate, je ena od osnovnih človekovih pravic tudi dostojno življenje, kar mora biti odgovornost družbe.
Vsak ima pravico do dostojnega življenja, vendar kot družba tega ne zagotavljamo. Ko je človek v stiski, se pogosto ne znajde več. Njegove funkcionalne sposobnosti tako usahnejo, da ne vidi niti naslednjega dne. Zato je treba vsako zgodbo jemati zelo resno.
Vedno moramo prepoznati, za kaj gre, kakšne so posameznikove veščine in kje mu je treba pomagati, da se lahko izkoplje iz nastalih okoliščin. Seveda je vedno prvi korak finančna in materialna podpora, ki daje posamezniku občutek varnosti. Torej, da je z nekom, ki mu bo lahko pomagal, nato pa se usmerimo h krepitvi oz. povrnitvi njegovega samozaupanja. Obravnava, da človek zmore naprej, traja približno dve leti.
Projekta Botrstvo in Volja vedno najde pot
"Projekt Botrstvo v Sloveniji je zaživel leta 2010. Do zdaj je bilo vključenih že skoraj devet tisoč otrok, trenutno pomagamo več kot pet tisoč otrokom. Vseh botrov do zdaj je bilo 7.300, trenutno jih je 4.500."
"Socialnovarstveni program Volja vselej najde pot je verificirala socialna zbornica, v tej obliki prav tako poteka od leta 2010, s humanitarnostjo pa se sicer na ZPM Ljubljana Moste – Polje ukvarjamo že več kot 20 let. Volja vselej najde pot je projekt celostne pomoči družinam v stiski – materialna, finančna, psihosocialna pomoč –, ki ga podpirata ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Mestna občina Ljubljana."Kaj to vključuje?
Da se nekako pobere iz težke socialne situacije, da najde in zmore novo pot, da ima socialno mrežo in da so otroci vključeni v vse dejavnosti, ki jih izpopolnjujejo ter nadgrajujejo njihova močna področja, in da se družinski člani znova povežejo.
Sledite večinoma prehodni revščini?
Dolgotrajna je, preden ljudje odprejo naša vrata. Največkrat pridemo v stik z njimi, ko se jim je svet že popolnoma zrušil in nimajo več nobenega oprimka.
Ko ljudje v stiski stopijo do nas, se zelo trudimo preseči to stanje in odkriti posamezne potenciale posameznika ter jih razviti do te mere, da ta ponovno lahko zaživi kot starš, partner, delavec … Seveda če ne gre za težje bolezni. V tem primeru poiščemo vzvod, da jih podpremo do te mere, da se lahko brezskrbno zdravijo naprej.
Kako revščina vpliva na otroke?
Izjemno jih stigmatizira. Počutijo se nevredni in izločeni, vrstniki pa jih resnično izključujejo.
Vsak otrok ima svoje močno področje. Kljub odraščanju v pomanjkanju intenzivno išče priložnost, da se nekje izrazi. Ne more se materialno, z dobrinami, ki so samoumevne za družine z visokimi dohodki, išče pa pozornost, in to na vse mogoče načine, tudi nepravilne. Ko ni uslišan in ko je v šoli hendikepiran, ker ni prilagojen, se nad njegovo glavo pojavi stekleni strop. Otrok v stiski ne more razviti niti svojih učnih potencialov, kaj šele drugih.
V tej izključenosti in izločenosti se otrok zapre v svoj svet, v katerem se opremi z občutkom nevrednosti. Ob tem, ko se vrti v začaranem krogu, pa išče rešitve za svoje starše. Namesto da bi iskal svoje poti, se začne ukvarjati s preživetjem družine, za kar pa seveda nima opreme. Pred letom in pol smo začeli intenzivno ugotavljati pojavnosti skrbi in prevzemanja odgovornosti otrok za materialno pomanjkanje družine nase.
"Največja dragocenost je človek. Materialna dobrina nikoli ne more dosegati odnosov. Vedno govorim, da moramo biti pristni in da smo odgovorni za tiste, ki so manj sposobni preživeti ali so se znašli v stiski. Če sami imamo to opremo, jo moramo deliti."
Ob tem pa se lahko pri otroku pojavljajo tudi občutki krivde, da so strošek za starše v stiski?
Prav zato se trudimo, da čim prej postanejo del botrstva in jim s tem omogočimo razvoj njihovega močnega področja ter jih tako vključimo v prostočasne dejavnosti. Omogočimo jim športne in druge štipendije in izjemno lepo je videti, kako v letu in pol ti otroci, ki imajo izjemen naboj motivacije, s čiste ničle pridejo skoraj do svetovnega prvenstva. Njihova želja, da se nekje izrazijo in dokažejo, je izjemna.
Ganljivo je, kako se aktivirajo, ko jim daš priložnost.
Zanje je to psihološko zelo pomembno?
Izredno. Pomembno je, da se otroci vključujejo v prostočasne ali obšolske dejavnosti, saj se tam družijo z vrstniki, med katerimi se učijo tudi sobivanja. Otroci iz socialno ogroženih družin so lahko prikrajšani za takšne izkušnje.
Ko govorimo o prevzemanju otrok odgovornosti za preživetje družine na svoje rame, se ti zato pogosto odločijo za poklicno šolo, saj je to najhitrejša pot do prispevanja k družinskemu proračunu, vendar pa ob tem utišajo vse svoje želje in potenciale. Vse svoje ambicije podredijo osnovnemu preživetju. Ker je to velika težava, ponujamo tudi možnost plačevanja dijaškega doma, s čimer mladi pridobijo priložnost, da lahko bolj sledijo svojim ciljem.
Revščina je v širšem družbenem okolju zelo nevidna.
Ko slišim odzive na pojav revščine, v smislu, da naj gredo ti ljudje delat, sem jezna. Ali pa to, naj pač dodatno dela, ali da je reven človek zguba. Zakaj nimamo jasne in glasne predstave o tem, da posamezniki, ki se borijo za preživetje, niso sami krivi, da so se znašli v tej situaciji?
Vzrok je v družbenih okoliščinah, ki v spodbujanju razslojevanja, niso omogočile preživetja za vse. Komu je lepo živeti v brezdelju? Komu je lepo garati 12 ur na dan in na koncu s tem tudi ne preživeti? Ne gre za stvari, ki bi jih lahko naprtiti posamezniku, temveč bi jih morali sistemsko urediti.
Primer, ki ga rešujejo na Zvezi prijateljev mladine Ljubljana Moste – Polje
Mama samohranilka in srednješolec, onkološko neozdravljivo bolan. Bila je zaposlena, vendar jo je huda bolezen otroka prepogosto zadržala v bolniškem staležu, zato so jo odpustili. Ostala je sama s sinom, le s socialno podporo. Ne zmore plačila obveznosti, njen boj za sinovo ozdravitev pa ju je povsem osamil in socialno izključil. Ker ima sin tudi presnovne motnje, mati nima dovolj sredstev za mesečno poplačilo stroškov, kje je šele sinovo dietno prehrano.
Živimo v času številnih navideznih možnosti, izbir … Ob tem pa se prav skozi ta pogled posamezniku nalaga še večje breme in krivdo tudi ob njegovi ranljivi situaciji.
Ravno ta krivda hromi, saj se človek počuti nevrednega in nesposobnega. To je težko preseči in spet zaživeti, zato to, kar je v tebi, zamrzne. To opažamo pri prekarnih delavcih, ki kljub bolezni delajo, plačujejo prispevke. V resnici imajo le navidezno izbiro. S prenehanjem dela bi se nabrali dolgovi.
Ponujate veliko možnih rešitev za socialno sistemsko reševanje?
Neprestano dajemo predloge sistemskih rešitev, saj resnično poznamo situacijo. Naša prednost je, da smo med ljudmi v socialno ogrožajočih okoliščinah, zaradi česar imamo dober vpogled v problem, a vidimo tudi rešitve. Državi ponujamo roko v smislu, kaj in kako naj spremenijo.
Družine z nepreskrbljenimi otroki ne bi nikoli smeli metati na cesto. Nikomur ne bi dopustila deložacije, saj človek z izgubo strehe nad glavo izgubi varnost. Veste, kaj za otroka pomeni izguba varnost? Bili so tudi predlogi za otroško prehrano, to, da se otroški dodatek ne bi štel v prihodek, in še marsikaj, vendar se spremembe dogajajo prepočasi. Potrebne je več družbene in politične volje.
Imate s tistimi, ki so bili kot otroci del vaših podpornih programov, stike, ko odrastejo? Vam povedo, kaj jim je bilo takrat še posebej pomembno?
Otroci, ki jih spremljamo in uresničijo svoje sanje, velikokrat pridejo nazaj k nam kot mentorji, vzgojitelji, animatorji in donatorji. S podpornimi projekti spreminjaš družbo, naši uporabniki pa tako postanejo ljudje, ki v različnih oblikah vračajo družbi. Nekdo, ki smo ga podprli v času njegove stiske, te okoliščine razume, je empatičen … Gre za vzgojo vrednot sočutja, solidarnosti in spoštovanja, ki so tako pomembne.
V naših programih je pomembno, da otroci pridobijo pozitivne izkušnje, kar se odvija skozi neposredna srečevanja. Posebne so tudi izkušnje, ki jih dobijo v naših počitniških programih: tam prepletamo svetove in združujemo otroke iz socialno ogroženih družin s tistimi, ki so del plačljivega programa. Naše izkušnje kažejo, da vsi pridobijo.
"V dobi egoizma, individualizma, pohlepa, materializma smo resnično zašli. Potrebujemo pozitivne vrednote, ki jih bomo prenašali tudi na mlajše generacije. Spoštovanje, solidarnost in sodelovanje."
Je v še tako težki situaciji mogoče videti tudi kaj pozitivnega, kot na primer prek izkušnje solidarnosti?
To je zelo pomembno. Tudi sami svojega poslanstva nikoli ne dojemamo kot nekakšnega žrtvovanja, saj to vedno poteka dvosmerno. Občutka, da je nekomu lažje, ker je prejel pomoč, se ne da poplačati.
Kaj so vas naučile vse te zgodbe, ki ste jih spoznali?
Da je največja dragocenost človek. Da materialna dobrina nikoli ne more dosegati odnosov. Vedno govorim, da moramo biti pristni in da smo odgovorni za tiste, ki so manj sposobni preživeti ali so se znašli v stiski. Če sami imamo to opremo, jo moramo deliti.
Verjetno pa je težko, da ob vseh teh zgodbah ne bi bil prizadet.
Pred dnevi sem izvedela za samomor matere, ki je za seboj pustila 11-letno punčko. Najtežje mi je, zakaj smo to dopustili in nismo njene stiske pravočasno prestregli. Zato poudarjam, da smo pozorni že na ton glasu, ko nas nekdo pokliče, in na pogled osebe, ki nas obišče.
Mene to prizadene, ker vem, da je čisto za vsako zgodbo rešitev, razen za neozdravljivo bolezen. Vse druge težave je mogoče preseči, a je pomembno, da imaš nekoga ob sebi. Vrednost stika je neprecenljiva, naša odgovornost pa, da poskrbimo za šibkejšega. To je odgovornost politike in družbe, saj ta ni samo za bogate. Vsi tvorimo ta svet.
V dobi egoizma, individualizma, pohlepa, materializma smo resnično zašli. Potrebujemo pozitivne vrednote, ki jih bomo prenašali tudi na mlajše generacije. Spoštovanje, solidarnost in sodelovanje.
Socialno ogrožena družina
Šestčlanska družina – zaposlen je bil le oče. Štirje nepreskrbljeni otroci in mama. Še pred dvema letoma so živeli povsem normalno, vendar skromno življenje. Pa je mamo, ki je bila zaposlena za določen čas, napadla neozdravljiva bolezen. Izgubila je delo in s tem tudi bolniško nadomestilo. Januarja letos je povsem ohromela, odvisna je od nege in pomoči moža in otrok. Zadnji dve leti živijo manj kot iz rok v usta. Da je zgodba še težja, je v tem mesecu delo izgubil še oče. Ostali so brez prihodka, pogreznjeni v revščino in s hromo mamo.
Vaše sporočilo je torej, da ne glede na to, kako brezizhodno je videti situacija, vedno obstaja rešitev.
Vedno je pot. Vse je mogoče, če se hoče. Ljudem, ki se vrtijo v krogu, je treba pomagati najti njihovo notranjo moč, da se poberejo in gredo naprej. Jim s tem, da jim enkrat na mesec ali na tri mesece podarimo košaro hrane, resnično pomagamo? To je ponižanje.
Seveda mu podariš hrano, vendar ob tem še vse drugo, kar potrebuje. Prvo je spoštovanje, pomembno je tudi, da je oseba slišana. Vse to pa dobijo pri nas in to na enem mestu, kar je zelo pomembno, saj v takšni situaciji človek ne more hoditi od vrat do vrat, saj še svoja vrata komaj odpre.
Kako torej pojmujete dobrodelnost?
Ta bi morala pomeniti učinkoviti pristop do človeka v stiski. Ne bi smela biti ponižanje, temveč celostni načrt za pomoč osebi, da v prihodnje ne bo več potrebovala humanitarnega paketa hrane.
Zelo bi si želela, da bi bile civilnodružbene organizacije večji sogovornik države, ki bi bila bolj odprta za takšno sodelovanje. Le skozi neposredno povezovanje teh sfer družbe bomo lahko učinkovito reševali stiske ljudi.
Ob tem pa je pomembno, da povemo o svoji težki situaciji?
Izjemno in to takoj, ko nastopi težava. Stiska se lahko pripeti komurkoli. Zato vedno tudi poudarjamo, da se vsi ozrimo okoli sebe. Če smo pozorni, bomo opazili stiske ljudi – sodelavcev, prijateljev, sošolcev ali sosedov.
Starše spodbujamo, naj na rojstne dneve povabijo tudi tiste otroke, ki so izključeni. Naj bodo praznovanja brez daril in naj jih raje povabijo na doživetja. Če peljejo svoje otroke v kino in vedo, da sosedov še nikoli ni bil, naj povabijo še njega. To je odgovornost do šibkejših.
"Izjemno je pomembno, da povemo o svoji težki situaciji, in to takoj, ko nastopi težava. Stiska se lahko pripeti komurkoli. Zato vedno tudi poudarjamo, da se vsi ozrimo okoli sebe. Če smo pozorni, bomo opazili stiske ljudi – sodelavcev, prijateljev, sošolcev ali sosedov."
Kot posamezniki lahko s takšnimi gestami veliko naredimo.
Pomembno je odpreti vrata svojega doma.
Bom na to odgovorila še z zgodbo. V družini s štirimi otroki, ko sta bila starša še zaposlena, je Marjana (ime je izmišljeno, op. a.) za rojstne dneve in ob drugih priložnostih za cel blok pekla sladice. A potem ko sta oba izgubila službo, tega ni več zmogla. Ko ni imela več surovin, njenih otrok ni nihče več povabil k sebi, kar je ona prej počela. Njo pa je bilo sram, skrivala je, da ne zmore. Otroci so bili takoj izločeni.
Je zaradi večje povezanosti in možnosti samooskrbe soočanje z revščino v mestih in na podeželju drugačno?
Mesto je večja past. Mesto nima samooskrbe. Mesto so ljudje, ki se ne poznajo, se ne družijo in se izločajo. Na vasi je to precej drugače, čeprav v zadnjem času tudi od tam dobivamo težke zgodbe, ki pa jih ljudje v svojem okolju ne razkrivajo. To, da jim ne gre, želijo doma prikriti.
Ljudje tako skrivajo svoje stiske, da nihče ne more opaziti, če ni pozoren. Lahko se zgodi, da je na primer hiša na zunaj popolnoma urejena, v notranjosti pa so gole stene, neurejene higienske razmere, vsa družina pa spi v skupni sobi brez ogrevanja, brez urejene kopalnice in brez elektrike.
Del problematike revščine je tudi pasivnost?
Ko je nekdo vpet v socialni transfer, svoje potrebe skrči do te mere, da se te sicer s podporo izidejo, vendar pa je takšnega človeka težko ponovno aktivirati. Oddaljuje se od trga delovne sile, kar se lahko prenaša na naslednjo generacijo in še na naslednjo …
Na ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti smo zato že nekajkrat dali pobudo za to, da bi vse, ki so izgubili delo in so zdravi, takoj aktivirali, kar pa bi na začetku pokrivali na primer iz socialnih transferjev. Vsak človek se mora počutiti koristnega. Če tega ni, se to zelo kmalu odraža tudi na psihičnem počutju in dojemanju samega sebe.
Pomembno pa je tudi, da tiste, ki zaradi bolezenskih stanj, ne zmorejo delati, ne silimo v dolga vmesna obdobja, ko obiskujejo razgovore za delovna mesta, ki jih ne morejo opravljati. Mnogokrat ljudje predolgo čakajo na presojanje o invalidskih pokojninah in v vmesnem obdobju se nabirajo dolgovi. Ko se borijo z boleznijo, potrebujejo podporo.
21