Naj ljubezenska zgodba: Mila in Vanja

Pisalo se je leto 1987. Imel sem šest let. Deček živahnih las, sramežljivega pogleda in velikega srca. Pri sosedovih so ravno dobili prvorojenko. Bilo je vroče poletje in ljubezen je očitno cvetela. Ko so jo prinesli domov, smo sosedovi otroci tekali za ponosnima staršema, ki sta se iz ljubljanske porodnišnice pripeljala s taksijem. Mlada družinica je šibala v blok, ponosna starša sta nam otročajem zaupala le, da je dojenček punčka. Mila so ji dali ime. Čez nekaj tednov smo se s starši odzvali na prijazno povabilo in odšli na ogled drobnega bitjeca. Ko sem prišel bližje, je v hipu prenehala jokati. Mamica je ostala brez besed, očka se je presenečeno nasmehnil in dejal: "Ta dva bosta še dobra prijatelja."

Minevala so leta, postal sem razbojniški najstnik in kljub mojemu aknastemu obrazu, ki je pogosto spominjal na razrito iransko cesto, je bila Mila venomer blizu. Razumela sva se.

A leta so naju razdvojila. Mnogo kasneje, jaz pri 27, Mila pri 21, sva nekega poznopoletnega večera na klopci začutila tisti znani nemir. Nisva se upirala. Z rokami sem zaplul skozi njene valove in vrnila mi je nasmeh, lepši od Julijinega. Nisem se bal! Ukradel sem ji prvi poljub.

Danes sva mlad par.