Meta in Rudi Tavčar: Partnerja učimo, da si najprej povesta, za kaj sta si hvaležna

Njuno delo je razdeljeno tako, da se Meta, ki je imago terapevtka in supervizorka, ukvarja z individualno in partnersko terapijo, Rudi se je specializiral za treninge komunikacij v podjetjih, mediacijo v razvezah, skupaj pa vodita delavnice za pare in posameznike. Skupaj sta prehodila tudi marsikatero težko pot in prebrodila marsikatero zakonsko krizo, iz katere sta izšla modrejša, predvsem pa znata svoje težave reševati hitreje in bolje kot prej, kar je dobra popotnica za partnersko terapijo.

Kako deluje partnerska imago terapija?

Meta: Partnerska imago terapija je stara okrog 30 let in temelji na psihoanalizi, hkrati pa vsebuje elemente drugih terapij: kognitivne terapije, gestalta ... Vsebuje tudi zadnje izsledke nevroznanosti in jih vključuje v svoje delovanje. Njena temeljna paradigma je, da partnerski odnosi obstajajo zato, da se bomo v njih zacelili (mislimo na travme iz otroštva) in osebnostno zrasli, kajti travme so nastale v odnosih in samo v odnosih jih lahko zacelimo. Druga paradigma pa je, da so odnos in njegove potrebe nad potrebami posameznika, saj lahko samo v dobrem odnosu posameznik poteši svoje potrebe. V imago terapiji imamo več komunikacijskih orodij, temelj vseh je zavestni partnerski dialog, to je umeten dialog, ni spontan.

In vi ste moderator tega dialoga?

Meta: Da, dialog vodi terapevt, temelji pa na aktivnem poslušanju, validaciji in empatiji. Skozi to lahko speljemo pogovore o sporih, se vrnemo v otroštvo, delamo vizije, obnavljamo romantiko, predelujemo spolnost, izražamo hvaležnosti. To je ves spekter orodij, ki pomaga paru, da se začenja res poskušati razumeti in da partnerja preideta iz stanja simbioze – midva sva eno, eno sem jaz – v stanje diferenciacije: jaz sem jaz, ti si ti. To je velika pot, ki jo mora par prehoditi. Druga nujna pot posameznika pa je, da prepozna, kateri deli v njem so bili zaradi procesa socializacije izgubljeni, in da v terapiji vključi nazaj izgubljene dele, ki jih je moral zatajiti, potlačiti v procesu vzgoje, da je preživel in zadovoljil pričakovanja svojih staršev.

Kdaj se pari odločijo za partnersko terapijo?

Meta: V grobem sta dva načina: rečejo, da so zašli tako daleč, da se samo še prepirajo, da so se odtujili, da ne čutijo več ljubezni ... Sicer je to past, ker samo čutiti, da se imava rada, rada, rada, ni vedno potovanje zrele ljubezni. So pa še hujše stvari, ki sprožijo odločitev za terapijo: ko je par res že tako daleč, da se eden izmed partnerjev umakne iz odnosa in izbere vzorce vedenja, kot so depresija, varanje, odvisnosti ...

Kdo je pobudnik tega, da partnerja prideta? So ženske tiste, ki storijo prvi korak?

Meta: Mene kličejo zelo enakovredno, ampak kadar kliče žena, kliče zato, ker ve, da je nekaj narobe, in dobiva od moža odgovore v slogu: "Zame je v redu, sama pojdi, s tabo je nekaj narobe ..." To je zelo nevarno stanje, ker mož ženi odkloni pomoč ali ker misli, da je v redu, če je v redu zanj. Te ženske, ali pa če je položaj obraten, moški, se potem upravičeno zatečejo na individualne terapije, kjer se potem zgodi samorazvoj, ki je sicer lahko pozitiven, ampak je za odnos lahko destruktiven.

Rudi: Dodal bi, da je, ko ženska reče, da je nekaj narobe, nekaj narobe. Moški bi ji moral takrat prisluhniti. In obratno, seveda. Tudi če moški nič ne dela, je to dejanje, pasivnost je dejanje.

Meta: Raziskave so pokazale, da ženska lahko dolgo upa, prosi in vztraja, ko pa enkrat obupa, je odnos pravzaprav mrtev. Takrat bi lahko mož naredil karkoli, pa ona ne zaupa več, in moški me velikokrat pokličejo prav v tej fazi. Po treh stavkih običajno jočejo kot otroci in zdi se mi, da je skesan moški pripravljen narediti vse, zato jim je treba dati še eno priložnost.

Kakšne so razlike med moškimi in ženskami pri terapiji?

Meta: Zelo različno je, običajno pa v imagu govorimo, da je večina žensk tako imenovanih "maksimajzerjev", to pomeni, da takrat, ko čutimo strah, svojo energijo širimo navzven. Več govorimo, kritiziramo, tarnamo, ker tako iščemo stik. Večina moških v odnosu je "minimajzerjev" – takrat ko čutijo, da je stik prekinjen, umaknejo svojo energijo, so tiho, ne govorijo o svojih težavah ... Delo terapevta je, da paru pomaga, da se poveže s seboj in občutkom varnosti. Takoj ko je varno, se lahko tisti, ki širi energijo, zdaj tudi malo zadrži, tisti, ki jo zadržuje, pa jo malce razkrije.

Ampak tisti, ki molči, je lahko dolgo časa tiho ...

Meta: Na terapiji gre mogoče za dve, tri minute tišine, a ko daš tihemu čas in ne vskočiš, pustiš, da spregovori. Potem veš, da je ta stavek vreden toliko kot vsa ploha besed z druge strani. Do nikogar ne moreš prodreti na silo.

Terapevt najprej začne delati s tistim, ki se umika, ker če začneš delati s tistim, ki hlepi po stiku, je to lahko enaka scena, kot jo imata doma. On ali pa ona bo zlila dušo pred drugega, za katerega bo to tako nevarno, da se bo samo zaprl, nikogar ne bo spustil k sebi. Če pa počasi začneš delati s tistim, ki se umika, se bo lahko odprl, se olajšal in dobil občutek, da je varno govoriti, ne da bi grom in strela padla nanj, če kaj pove. Postal bo varen, "maksimajzer" se bo pomiril in bo tudi manj rinil vanj, "minimajzer" pa bo sposoben sprejeti to, kar mu drugi že leta ponavlja. Če na terapiji začneš delati s tistim, ki več govori, si terapijo izgubil.

Kako se terapija začne?

Meta: Najprej se z meditacijo naučimo, kako se umirimo, sicer nemir prenesemo v pogovor in hitro lahko izbruhne spor. Vedno, tudi na prvem srečanju, partnerja učimo, da si najprej povesta, za kaj sta si hvaležna. Hvaležnost je čudovita stvar, ker ljudem pomaga, da svoje možgane usmerijo k tistemu, kar partner dela dobro, in ne k tistemu, kar dela narobe.

Rudi: Gottmannove raziskave so pokazale, da je med pari, ki so skupaj, petkrat več pozitivnega kot negativnega. Če partnerja prideta, je torej neprimerno več dobrega kot slabega, in moramo začeti najprej odkrivati to dobro. Ko si povesta, kaj je dobro, sta oba velikokrat zelo presenečena, olajšana, lažje vidita, kaj vse je med njima dobrega. Če bi takoj začeli pri težavah, bi bil občutek med njima težak in boleč, to pa lahko preplavi dobro.

Potem na prvem srečanju vsak zase pove tri načine svojega vedenja, za katere misli, da partnerja bolijo, in se o tem pogovarjata drugače kot doma. Na terapiji par dobi izkušnjo, da se lahko pogovarja na nov način. Partnerja se učita govoriti, kaj čutita, namesto da se tako vedeta.

Koliko obiskov pri vas je potrebnih, da se zgodi takšen premik pri paru?

Meta: Res težke stvari, kot so varanje in odvisnosti, lahko potrebujejo do štiri leta dela, a še pozneje bolečina lahko včasih pride na plan. Za običajne spore, kjer si ljudje "zgolj" želijo popraviti odnos, ker so z njim nezadovoljni, kot terapevt potrebujem od 15 do 20 srečanj, da par naučim komunikacije, o kateri smo govorili.

Cilj terapije je, da sta partnerja sama sebi terapevta, da pregledamo otroške zgodbe, da naredimo vizijo, da se naučimo, kako razreševati spore, da smo usmerjeni k pozitivnemu. Ne moreva obljubiti, da ne bo bolelo, lahko pa obljubiva, da bo.

Če se torej partnerja drug do drugega doma še vedno vedeta po starem, nismo naredili ničesar?

Meta: Poglejte, če gresta partnerja na terapijo in do tega nista spoštljiva, potem je lahko terapija kot mesarski nož! Na terapiji se začenjaš odpirati in če v prepiru zatem zmečeš ven vse, kar si na terapiji izvedel o partnerju, je to lahko zanj najbolj ranljivo, to je, kot da bi ga zaklal, in to je zelo težko spet popraviti. Sama vedno povem, da bomo, če sta resna, delali kar nekaj časa, da bomo odprti in ranljivi, drug do drugega se bosta morala vesti kot do mehko kuhanega jajčka. Po starem ne bo šlo več, novo še ni zgrajeno. To je terapija, zdravljenje, treba se bo držati vsega, sicer ne bo pomagalo.

In ko nič ne pomaga, takrat nastopite vi, Rudi?

Rudi: Res je, jaz se ukvarjam z mediacijo, s tem, kako narediti ločitev čim bolj znosno, manj bolečo za oba. Tudi ločitev je za par zelo zapletena in naporna, še zlasti, če ima otroke. Partnersko vez lahko pretrgaš, starševske nikoli. Če ne prepoznaš, kaj je privedlo odnos v tako nočno moro, da naj bi se z nekom razšel, če ne prepoznaš svojega deleža, se ti to lahko ponavlja v drugih odnosih.

Najprej se je pomembno zavedati, kaj se je zgodilo, zakaj se je zgodilo, kaj je vsak od partnerjev k temu prispeval. Drugo je, da se človek vpraša, ali je naredil vse, da bi ohranil ta odnos, ker bo treba otrokom, če jih ima, povedati, zakaj je družina razpadla. Kakšno pismo bi napisal otrokom, zakaj sta šla narazen? Tretje pa je, da partnerja, če ne znata komunicirati kot partnerja, ne bosta znala komunicirati kot oče in mati, to pa je treba obvladati v dobro otrok. Če znajo komunicirati kot starši, bodo znali tudi kot partnerji. Veste, kolikokrat slišim od partnerjev, ki pridejo na terapijo z drugim, novim partnerjem: "Joj, če bi jaz vse to vedel prej, bi naredil drugače."

Ali si na mediaciji pari kdaj skočijo v lase?

Rudi: Pravzaprav ne, le enkrat sem doživel, da je žena skočila možu za vrat.

So pari, ki pridejo tik pred ločitvijo, pa vseeno rešijo zakon?

Meta: Pridejo tudi pari, ki ne vedo, ali bi se ločili ali ne. Takrat v imagu uporabimo proces poslavljanja, med katerim si partnerja predstavljata, kakor da bosta zares odšla, zares končala in pokopala, kar je živega, to je ljubezen. To so precej težki procesi, ker si začneta pripovedovati, od česa vsega se poslavljata, tudi od tega, kar je bilo lepo, kajti v vsaki zvezi je bilo (tudi) lepo. Na primer poslovita se od tega, da bosta šla kot družina z otroki na počitnice in da se bodo imeli lepo. Adijo rečeta vsemu lepemu. Potem vse to ponavlja tudi druga stran. Tako zato tega ne doživljata več samo kot mentalno rešitev, ampak začutita srce, kako se trga, kako bo, če tega ne bo.

Lažje se je seveda posloviti od težkih stvari: adijo rečeta sporom, adijo temu, da ga je vedno čakala, da jo je prosil za spolnost, to običajno prinaša neko olajšanje.

Najtežje pa je, ko se par poslovi od svojih sanj in upanj, ki jih je imel za odnos: adijo temu, da bo gledal svoje otroke, kako odraščajo, adijo temu, da se bosta partnerja skupaj starala in si bila v oporo, adijo temu, da bi imela še kakšnega otroka ...

Če se na tej točki eden izmed partnerjev res zmore iz srca posloviti od svojih upov in sanj, potem je to znamenje, da ni več energije za to, da se bo odnos pozdravil, ker morata kakovosten odnos graditi oba, samo eden tega ne more. Če pa ne zmoreta opraviti tega procesa poslavljanja, se lahko začnemo ukvarjati z zdravljenjem.