Koliko risank je še zdravo?

Koliko gledanja risank je še v mejah normale ali koliko gledanja risank je še zdravo, smo vprašali Sebastjana Kristoviča, strokovnjaka s področja vzgoje, ki se na svojih predavanjih loteva tudi vprašanj različnih oblik zaslonske odvisnosti.

Njegov odgovor ne pušča dvoma. "Nič!"

Otroci so v preveliki meri izpostavljeni zaslonom, je prepričan dr. Kristovič, "zato je torej moj odgovor na vprašanje, koliko risank je še zdravo, nič," pravi in izjavo še podkrepi: "Risanke niso zdrave v nobenem pogledu. Z gledanjem risank namreč otroci ničesar ne pridobijo. Ne na fizični in ne na duševni ravni. Pravzaprav izgubljajo."

Kompenzacija z gibanjem je malo verjetna

"Zakaj bi otrok sploh moral biti pred zaslonom? Kot da je to nekaj nujnega in obveznega. Zakaj pa ne bi bil raje dve uri na zraku ali se igral tako, da sam kreira in formira igro in je on v vlogi aktivnega udeleženca dejavnosti in ne samo pasivni opazovalec zaslona …" se sprašuje Sebastjan Kristovič. Foto: Osebni arhiv Kristovič se ne strinja niti z blago različico kompenzacije, ki narekuje, naj se otrok toliko časa, kolikor ga je preživel pred televizijo ali računalnikom, ukvarja s športom ali kako drugače giba na prostem.

"Kompenzacija je vedno nevarna," pravi, "malo verjetno je, da se bo otrok, ki bo eno uro čepel pred zaslonom, potem eno uro gibal na prostem," ugovarja.

"Zakaj bi sploh moral biti otrok pred zaslonom? Kot da je to nekaj nujnega in obveznega.

Zakaj pa ne bi bil raje dve uri na zraku ali se igral tako, da sam kreira in formira igro in je on v vlogi aktivnega udeleženca dejavnosti in ne samo pasivni opazovalec zaslona …" še razmišlja Kristovič.

Pridružuje se mnenju nemškega psihiatra in nevroznanstvenika Manfreda Spitzerja, ki trdi, da otroci vse do 12. leta sploh ne bi smeli biti izpostavljeni zaslonom, po tej starosti pa je maksimum izpostavljenosti največ ena ura računalniškega ali televizijskega zaslona na dan.

Kaj smo starši naredili z otrokovim notranjim svetom?

Zaveda se, da se zagovarjanje popolnega zaslonskega posta sliši radikalno, če ne že kar čudaško, še posebej glede na obdobje, v katerem živimo, a svojo trditev tudi utemelji.

"Vedno več otrok je zdolgočasenih in naveličanih, in to že v predšolskem obdobju. Vedno pogosteje se srečujem s primeri, ko petletni otrok reče, da se mu vse zdi brez pomena, da mu je dolgčas, da ne ve, kaj bi počel, ko mu ponudiš pol ure prostega časa, zato mu starši raje v roke potisnejo tablico. Vprašanje, ki se ob tem poraja, je, kaj smo starši naredili z otrokovim notranjim svetom? Svetom igre, domišljije in iskrivosti, nagajivosti?" se sprašuje in podaja skrb vzbujajoč odgovor z novim vprašanjem.

Ne prezrite:

• Saša Einsiedler: Ključni trenutek je, ko sem ostala sama s petimi otroki #intervju
• Miha Kos: Otrok je naložba, ne okras #intervju
• Ločitev si štejemo kot poraz. Pa je res? #OsebnaZgodba

Foto: Thinkstock

"Vprašanje je, kako risanke in zasloni vplivajo na možgane. Dokazano je namreč, da se možgani danes drugače razvijajo kot nekoč, da se celice drugače povezujejo, da ustvarjajo drugačne možganske strukture … Dr. Spitzer celo napoveduje, da bo v prihodnjih desetih letih kar 40 tisoč mladih umrlo zaradi posledic bolezni, ki nastajajo zaradi čezmerne uporabe zaslonov, bolezni, ki jih pred leti sploh nismo poznali."

Prevelika množica impulzov

Kristovič izpostavlja, da so danes malčki že zelo zgodaj deležni prevelike količine impulzov, kar se kaže tudi v obliki pisanih in cvilečih igrač, in s katerimi na ta način zadušimo njihov notranji svet.

Kako pomemben je ta svet, dokazuje izjava znanega fizika in matematika Alberta Einsteina, ki je nekoč izjavil, da je pogoj za genialnost domišljija in ne inteligenčni kvocient. Domišljija pa je obzorje notranjega sveta, kreativnosti in ustvarjalnosti, ki jo z zasloni prej ko slej zadušimo.

Namesto zaslona otroku ponudimo starševsko bližino, prisotnost, delo, igro

Foto: Thinkstock Starši velikokrat priznajo, da imajo v trenutku, ko otroku ponudijo tablico ali ga posadijo pred TV, vsaj nekaj ur miru, takrat se zdi, kot da otrok sploh ni.

"Glavni izziv torej ni v tem, da otrokom prepovemo uporabo zaslonov, temveč, da ugotovimo, kaj jim bomo ponudili namesto zaslona. Tam namreč nekaj manjka. Naša prisotnost, bližina, igra, delo. Kar pa ne pomeni, da se moramo z otrokom kar naprej ukvarjati, početi z njim stvari in namesto njega. Bolj pomembno je, da se otrok zaveda, da smo v njegovi bližini, da otrok čuti navzočnost očeta in mame," pravi dr. Kristovič, ki je prepričan, da je doživljanje, dražljaji in izkušnje, ki smo jih nekoč dobili na prostem, med igro s prijatelji, danes zamenjala tehnika.

"Računalnik in televizija sta za otroke postala nekakšen skrivni svet, svet pobega. Beg pred odnosi, realnim življenjem in edini vir zabave ter sprostitve. In tu pridemo do druge problematike, do odvisnosti, ki se pojavlja že zelo zgodaj," opozarja Sebastjan Kristovič, ki med drugim predava tudi na temo škodljivih vplivov računalnika in televizije.

Pereč problem: zaslonska odvisnost

"Nekatere raziskave namreč kažejo, da so okvare možganov pri otrocih in mladostnikih, ki jih povzroča čezmerna uporaba zaslonov, podobne tistim, ki jih povzroča odvisnost od heroina. Ena izmed raziskav celo ugotavlja, da dve uri računalniških iger na možgane vpliva enako kot ena črtica kokaina," opozarja Kristovič.

V zadnjih letih se je namreč med mladimi bistveno zmanjšala sposobnost daljše koncentracije, samoiniciativnosti, poglobljenega študija, razmišljanja, kreativnosti, ustvarjalnosti in kritične misli.

"Že polovica otrok kaže znake zasvojenosti, kot so: asocialnost, nervoza, razdražljivost, nejevoljnost, nezainteresiranost, naveličanost, dolgočasje, jeza, destruktivnost, konfliktnost, odsotnost v odnosu, laganje, občutek praznine, kadar ob sebi nima zaslona, pojav tikov, fizična krhkost (v Sloveniji so desetletniki pred 20 leti dolžino 600 metrov pretekli 10 sekund hitreje kot danes), izredno slabe in upadajoče motorične sposobnosti in nižja sposobnost samostojnega učenja," našteva. 

Poudarja, da se svet odraslih, torej starši, učitelji, vzgojitelji in strokovnjaki sploh ne zavedajo in ne poznajo dovolj dobro nevarnosti in škodljivih posledic zaslonov ter tovrstne zasvojenosti. In prav to je po njegovem mnenju temeljna težava, "nam pa se vse to še vedno zdi nedolžno oziroma celo koristno."

• Ali za telefon res skrbimo bolje kot za lastnega otroka?
• Glavni junak viralnega videa na BBC: Pozabil sem zakleniti vrata

Kaj lahko storimo?

Svet odraslih se mora zazreti vase in pogledati, kje smo mi, starši, v tej enačbi, svetuje sogovornik. "Postati moramo varuhi otrokovega otroštva, mi pa počnemo ravno obratno. Ukrademo jim otroštvo in jih z zasloni in različnimi obvrtičnimi ter obšolskimi dejavnostmi prehitro potegnemo v svet odraslosti, v svet dokazovanja in tekmovanja. Otroci veliko prezgodaj že vse vidijo in doživijo, nič jim ne ostane skritega, skrivnostnega.

Posledično imamo generacije najstnikov, ki so pri 14. in 15. letih naveličani vsega, iztrošeni in notranje prazni. V njih ni več hrepenenja, radoživosti in veselja do prihodnosti," opozarja.