"Ločitev si štejemo kot poraz. Pa je res?" #OsebnaZgodba

Specialistka za direktno trženje in podjetnica Polona Kisovec in njen partner sta se ločila po treh letih zakona. Njuna hči je takrat štela leto in pol. Ker Polona ni želela, da bi jo ločitev staršev trajno zaznamovala, ji je razvezo skušala pojasniti skozi zgodbo o Lunini vili in Sončnem princu, ki kljub ljubezni nista več zmogla skupnega življenja. Zgodbo, ki jo je s svojo avtoriteto podprl tudi specialni pedagog Marko Juhant, zlahka preslikamo na zakonski odnos.

Kako je vaše življenje zaznamovala ločitev vaših staršev? Kako ste se kot otrok spoprijemali s tem?

Starša sta se ločila, ko sva bili s sestro v zgodnjih najstniških letih. Njuno ločitev sem si močno gnala k srcu. Kot otrok sem jo razumela kot dejstvo, da je oče zapustil vse nas. Šele čez mnogo let sem doumela, da se je ločil od mame, in ne od naju s sestro.

Sčasoma sem ugotovila tudi to, da ločitev ni samo dokončen proces, ampak za seboj potegne še marsikaj drugega.

Nekoč mi je nekdo dejal, da se tisti, ki prihajamo iz ločenih družin, nikoli ne bomo čutili enako vredne kot nekdo, ki je odraščal v družini, kjer sta starša živela v harmoničnem zakonu. Češ da tega občutka nikoli ne bom mogla nadomestiti, zato da se ženem za kariero, ker da nimam občutka, da sem dovolj. O tem sem veliko razmišljala. To je sicer zelo grobo rečeno, a v bistvu drži. Začneš se spraševati, kdaj boš sam sebi dovolj.

Kako vama je mama razložila ločitev?

Zanjo je bilo to zelo težko obdobje in ločitve nama ni znala pojasniti na pravi način. Razumem jo, bila je žalostna. Živela je za družino, za mojega očeta in za naju s sestro. Bila je levinja v pravem pomenu besede. Kot otrok pa reagiraš tako, da solze in žalost starša nehote prevzameš na svoja pleča. Na neki način postaneš bojevnik čustev svojih staršev. Partnerski odnosi se ti zamerijo in težko zaupaš. Tudi sama sem bila dolgo prepričana, da bom ostala samska, hkrati pa sem se zavedala, da tega občutka in načina razmišljanja ne želim prenašati v naslednji rod.

Preberite še:

• Damjana Bakarič: Za svoje življenje moramo prevzeti odgovornost #intervju
• Miha Kos: Otrok ni okras svojih staršev, je naložba, v katero vlagamo vse življenje #intervju
• Mlada mamica po raku dojk svoje želje uresničuje sproti #intervju

Polona Kisovec se je v procesu ločevanja naučila dragocenih lekcij. Otrok se mora zavedati, da ni kriv za ločitev svojih staršev. Vedeti mora, da ga imata oba starša rada, starša pa se morata zavedati, da starševstvo ni tekmovanje. Foto: Thinkstock

Kakšne odnose sta ohranila vaša starša?

Najprej je med njima vladala zamera, a sta jo sčasoma uspela na zelo kultiviran način zgladiti. Danes so naši odnosi odlični. Očetu se je pozneje rodila še ena hčerka, ki jo imam danes za sestro in ne polsestro, in se z njo odlično razumem. Enako velja za mojo mamo in naš odnos z mačeho. Moj oče je že pokojni, med nama pa je žal ostalo veliko neizrečenega.

Podobna zgodba z ločitvijo se je potem zgodila tudi vam.

Da, verjetno s strahom, da se ti nekaj ne bi zgodilo, ravno to privabljaš k sebi. Mislim, da se ti tisto, česar sam pri sebi nisi predelal, mora zgoditi.

Kako ste sami sprejeli svojo ločitev? Kako je vplivala na vašo hčer?

Na podlagi lastnih izkušenj sem se zavedala, da lahko kljub ločitvi s partnerjem vzpostavim dobre odnose. Vedela sem, da se kot starš že nekako pobereš. Lahko obiščeš terapevta, se pogovoriš s prijatelji, najdeš način, da nadaljuješ svojo pot, gre pač za spodletel partnerski odnos, nekaj povsem drugega pa so otroci.

Otroku ločitev v glavi ostane za vedno. Preden se s partnerjem dogovoriš o odnosih, o skrbništvu, o pravilih, mine precej dolgo časa, tudi leto dni, to obdobje pa lahko otroka močno zaznamuje. Tega sem se najbolj bala.

"Ne tekmujte s partnerjem, kdo je boljši starš. Ni boljšega starša. Sta samo oči in mami in oba delata napake, a se hkrati trudita po svojih najboljših močeh." Foto: Thinkstock

Kaj je po vašem najbolj zdrava pot?

Da s partnerjem dosežeš kompromis v dobro otroka, tudi če se v določenih stvareh ne strinjaš. Do otroka imaš odgovornost.

Seveda je to precej težko. Moj največji strah je bil, da bom zdaj samo polovična mama. Sem slaba mama, če ne bom neprestano ob svoji hčerki?

Prvo leto, ko sva se ločevala, je bilo zelo težko. S partnerjem sva si grozila s tožbami. Ko poslušaš nasvete odvetnikov, se hraniš s strahom, kar pa seveda nikoli ni dobro. Čustveno si ranjen in ne znaš se postaviti v kožo drugega. Zdaj vem, da sva takrat oba s partnerjem doživljala enako. Najbolj sva se bala tega, da bi ostala brez hčerke.

Kaj so najbolj dragocene lekcije, ki ste se jih naučili v procesu ločitve?

Prvič, da se mora otrok zavedati, da ni kriv za ločitev svojih staršev.

Drugič, da mora vedeti, da ga imata oba starša rada. Čeprav si po ločitvi močno zaznamovan s svojim čustvenim svetom, se morata oba starša zadržati, se zavedati, da nihče od njiju ni ogrožen kot starš. Tudi če ti otrok razlaga, kako super je z očetovo novo partnerko, moraš reagirati pozitivno, kar pa je lahko zelo težko, če nimaš zaupanja sam vase. Prestopiti moraš lasten ego. Bolj moraš ljubiti in se manj bati.

In tretjič, med staršema ne sme prihajati do tekmovanja. Nikoli ne tekmujte v tem, kdo je boljši starš! Ni boljšega starša. Sta samo oči in mami in oba delata napake, a se hkrati trudita po svojih najboljših močeh. S tem mislim na zrele odrasle, alkoholizem in druge težave v družini so druga stvar.

"Zavedati se moramo, da starševstvo tudi po ločitvi ostane. Edina razlika je, da med partnerjema ni več ljubezenskega odnosa." Foto: Thinkstock

Ste sami prišli do teh sklepov?

Da, sama sem si zelo razjasnjevala misli. Morala sem pomiriti svoj notranji nemir. Zato, da sem bila takrat, ko je bila hči pri meni, kot oseba srečna.

Zavedati se namreč moramo, da s partnerjem kljub ločitvi še vedno vzgajamo otroka, edina razlika je, da med partnerjema ni več ljubezenskega odnosa, starševstvo pa ostane.

Koliko je hči takrat sploh lahko razumela, kaj se dogaja v njeni družini?

Takrat je bila še premlada, da bi zastavljala vprašanja v zvezi z ločitvijo. S partnerjem sva se dogovorila, da bo enako obdobje živela pri obeh. S tem nismo imeli nobenih težav.

Vprašanja so se začela pozneje. Pri šestih, sedmih letih jo je začelo zanimati, zakaj ne živimo skupaj. Najprej sem se izmikala, nisem želela preveč podrobno pojasnjevati razlogov. Težko je, ne veš, kako bi se odzval. Nikjer namreč ne piše, kaj moraš reči otroku v taki situaciji.

Otrok si misli, če se imata starša rada, potem morata ostati skupaj. To različnost je težko prikazati.

Foto: Thinkstock

Vprašanj pa verjetno nikoli ne zmanjka.

Ne, otrokovih zakajčkov ne smeš nikoli podcenjevati. Biti moraš zelo pozoren na to kaj in kako odgovarjaš, da otroka ne zaznamuješ. Vsaka beseda je lahko usodna in pri otroku lahko sproži razmišljanje, da je on kriv. Tudi sama sem se kot otrok obremenjevala s tem, da sem bila preveč trmasta in poredna in da je to razlog, da je oče odšel. Kar pa seveda ne drži.

Kako je nastajala zgodba o Lunini vili in Sončnem princu?

Postopoma. S pomočjo burne domišljije. Osnovna pravljična lika sem povezala s simboliko sonca in lune ter žarečo zvezdo.  Vsako jutro znova, kadar sem se kot študentka iz Zagorja vozila na Brnik, kjer sem delala kot stevardesa, sem opazovala nebo ob prvem svitu. To je namreč edini del dneva, ko za trenutek na nebu uzreš tako sonce kot luno in najsvetlejšo zvezdo. V mraku se zgodba ponovi. Spet lahko opazuješ najsvetlejšo zvezdo, sonce in luno. Fascinantno!

Iz tega sem začela sestavljati zgodbo. Sonce in luna predstavljata nasprotna pola, ki ponazarjata moško in žensko energijo, po vzhodnjaški kulturi pa energijo jing – jang, uravnoteženost.

Povezala sem ju s princem in vilo. Skupno jima je to, da oba želita delati dobro, da sta oba mlada, lahkotna in igriva. Simboliko lune in sonca sem vdihnila tema dvema pravljičnima bitjema, zvezda pa je samostojna svetloba, ki stalno žari, neodvisno od sonca in lune. Ta zvezda je otrok. Lahko je tudi naš notranji otrok.

Osnovna pravljična lika v zgodbi o Lunini vili in Sončnem kralju je povezala s simboliko sonca in lune ter žarečo zvezdo.

Sonce in luna lahko predstavljata dva pola v vseh nas in če ta dva nista uravnotežena, ne moremo žareti. Zakaj bi živeli samo srečno do konca svojih dni, tako se namreč konča vsaka pravljica, ko pa lahko ŽARIMO do konca svojih dni? To je bistvo te pravljice. Ne samo živeti, ampak žareti, to nam je vsem namenjeno.

Če nisi uresničen in nimaš uravnotežene lunine in sončeve energije, potem ne moreš žareti. Tudi sonce in luna sta v pravljici ugotovila, da skupaj ne moreta več žareti, ker eden drugemu zastirata svetlobo. Zato sta se odločila, da zaživita ločeno in svetita vsak posebej.

In tisto, kar se tako zelo vtisne v srce, ostane tam za vedno, piše v knjigi. Občutek, da si ljubljen, je za vedno odtisnjen globoko v tebi. Tega bi se morali otroci ločenih staršev še bolj zavedati.

V ozadju knjige je iskanje mojega ravnovesja in sporočilo za hčerko: ti si samostojno bitje, ti žariš v svoji svetlobi. To sem dopovedala tudi sebi.

Ste zgodbo najprej pripovedovali hčerki in jo šele potem zapisali?

Da, skupaj sva jo oblikovali. Zanjo je bila to igra. Pomagala mi je z nasveti, kako naj oblikujem in narišem like in podobno. Vili je ona dodala krila.

Pravljica je zahtevna in večplastna. To pomeni, da jo odrasli razumejo drugače, z večjo težo, saj se dotakne njihove bolečine, otrok pa tako kot jo mora, na igriv način. Razume, da je zvezdica on sam in na podlagi opisovanja odhajanja lune in sonca lažje sprejme odhajanje in prihajanje staršev. Lažje sprejme to, da ima dva doma ali pa da je eden od staršev odsoten.

Pri nastajanju zgodbe je sodelovala tudi Polonina hči, ki je predlagala, da Lunini vili narišeta krila. .

Luna in sonce se namreč ob prvem svitu in ob mraku vedno srečata, vsak zase pa žarita podnevi ali ponoči. Tudi otrok vedno ve, da ima oba starša, ne glede na to, da ne živi z obema staršema skupaj. To je sporočilo knjige. Videla sem, kako dobro jo je moja hči sprejela in verjela sem, da bi lahko pomagala še komu.

Na predstavitvi vaše knjige je sodeloval tudi znani specialni pedagog Marko Juhant, ki je s tem javno podprl vašo zgodbo. Kako je prišlo do vajinega sodelovanja?

Poslala sem mu zgodbo in bil je navdušen. Priznam, da bi njegovo mentorstvo zelo veliko pomenilo. Tudi sam namreč že pripravlja strokovno knjigo za enostarševske družine.

Pri delu mi je pomagala tudi urednica Jolanda Vidic, ki me je opozorila na dele knjige, kjer sem bila preveč čustvena in je bilo treba zgodbo uravnotežiti. Obe z lektorico Natašo Detič sta mi pomagali tudi pri piljenju jezika. Noah Charney je pravljico prevedel v angleški jezik, ilustrator Mark Jordan pa je prispeval ilustracije, ki niso ravno značilne za otroško ilustracijo. Tudi barvno je knjiga prilagojena, barve se spreminjajo glede na razpoloženje.

Vsaka ilustracija je nastajala vsaj mesec dni, tekst smo pilili tri mesece. Vsako besedo posebej. Zgodbo sem v PDF-ju poslala Juhantu in rekel je, da je to zgodba, ki mora na knjižne police.

Kakšen je namen knjige?

Namen knjige je pomagati staršem pri pojasnjevanju ločitve otrokom. Treba se je zavedati, da tudi če sta partnerja sprta, se sovražita in ne komunicirata eden z drugim, to nima nobene zveze z otrokom.

Knjiga lahko tudi pomaga oživiti ljubezen med partnerjema, kjer je še upanje; če pa to ni mogoče, bralca spodbuja, da ločitev izpelje tako, da otrok ne bo zaznamovan in da bo vsem lažje. Knjiga je primerna tudi za odrasle in otroke, ki te izkušnje nimajo, ampak so bodisi posvojeni, zapuščeni, stigmatizirani bodisi čutijo, da se razlikujejo od povprečja ... mnogi se najdejo v njej.

Kot je napisala Manca Košir, si želi, da bi knjigo brali veliki in majhni, sami sebi in drug drugemu. Ne le starši, ki so se že ali se še nameravajo ločiti, svojemu otroku, ampak tudi drugi, ki zaupamo, da vsaka človeška zvezda žari s svojo enkratno svetlobo. V ednini, dvojini ali množini.

Strokovne literature s tega področja je dovolj, zgodbe, ki bi se na tak način lotila ločitve, pa še ni bilo.

Oblikovali ste tudi platformo Woustar, kjer pišete blog na temo ločitev.

Da na strani Woustar.si – World of Uniqueness – Svet edinstvenosti – kot otrok ločenih staršev in kot ločena ženska pišem blog o svojih občutkih v zvezi z ločitvijo, povzemam tudi nasvete strokovnjakov ter razmišljanja drug staršev. Na ta način skušam ljudem, ki so se znašli v prelomnih trenutkih, ki prestajajo ločitev ali razmišljajo o njej, ponuditi informacije, ki sem si jih pred leti tudi sama želela. Od osebnih zapisov do nasvetov strokovnjakov na temo vzgoje otrok, medsebojnih odnosov in vzpostavljanja ravnovesja.

Prek Woustarja pa ostajam tudi v stiku z ljudmi, ki so kupili mojo pravljico in se mi oglašajo s svojimi vtisi.

S prijateljem Alenom Kobilico na predstavitvi knjige. Foto: Mediaspeed

Kaj ste razbrali iz odzivov?

Da smo danes preveč obremenjeni s popolnostjo, se bojimo svojih napak in mislimo, da nismo dovolj. Na primer, da nisem dovolj dobra mama, žena, poslovna ženska, prijateljica ... Taki, kot smo, smo v redu, smo povsem dovolj.

S tem se navezujem na japonski koncept Wabi - sabi, ki zajema preprosto estetiko, ki izpostavlja napake. To pomeni, da napak pri umetninah ne zabrišejo, ampak jo še bolj izpostavijo. To jo dela močnejšo, unikatno. Naše napake in pomanjkljivosti niso naša grožnja, ampak dodaten ščepec naše osebnosti, ki nas dela tako edinstvene.

Sprejmimo svoje napake in nepopolnost, šele takrat lahko žarimo.

O ločitvi ljudje javno neradi govorijo, z njo je še vedno povezanih precej tabujev. Se je bilo težko izpostaviti?

Da, zelo, ravno zato mi je podpora Marka Juhanta tako veliko pomenila. Še prej sem se o tem pogovorila s svojo mamo in z očetom najine hčere.

Želim si, da se ljudje zavedajo, da pri procesu ločitve niso sami. Ko se tega zaveš, je precej lažje.

Zdi se mi, da se ljudje, potem ko slišijo zgodbo koga drugega, lažje odprejo. Prej smo o tem raje molčali. Tudi jaz se nisem želela izpostavljati, vendar mislim, da sem dozorela tudi v tem smislu.

Ločitev si štejemo kot poraz. Pa je res? Kako to lahko obrnemo? Napake delamo, ker tako bolje vemo, kaj si želimo. In ko veš, kaj si želiš, takrat ne delaš napak.

Ste bili deležni tudi negativnih odzivov?

Zelo malo, pozitivnih je neprimerljivo več.