Tina Deu: Danes družba starševstvo jemlje preveč resno

Tina Deu je dvajset let delala za revije. Začela je v najstniških revijah, kariero novinarke pa končala pri reviji Cosmopolitan. Zadnji dve leti je piarovka založbe Beletrina, istočasno pa je začela pisati blog o življenju svoje družine, o tem, kako se edina punca znajde med štirimi moškimi in kako je vzgajati otroke. Njen blog Tina in fantje je v teh dveh letih postal zelo bran in objave na njem so velikokrat deljene na družbenih omrežjih. Čeprav vedno znova poudarja, da ni strokovnjakinja, ki bi komu lahko solila pamet, je s svojim zdravim pogledom na vzgojo otrok vzgled marsikateri slovenski družini. "Vsakič sproti me preseneti, da je, kar napišem, tako brano. Všeč mi je dati misli na papir pa tudi sprožiti kakšno debato."

Preberite kolumne Tine Deu na Siol.net

Omenili ste, da ste bili včeraj z družino na pohodu. Kako so videti vaši družinski izleti? Veliko staršev za kaj takega otroke težko motivira oziroma so njihovi izleti skupek otroških pritoževanj in starševskih prigovarjanj.

Še vedno se spominjam, kako sem se, ko sem bila majhna, spraševala, zakaj odrasli kar naprej rinejo v hribe. Čim smo imeli par prostih ur, je bilo treba nekam iti. Po možnosti v hrib ali pa celo nabirat gobe, kar mi je šlo še bolj na živce.

S svojimi otroki zdaj počnem podobno in verjetno jim grem podobno na živce, kot so šli meni moji starši. Tako to je. Namesto da visimo doma ali pa v trgovskih središčih, gremo včasih v hribe. Najstarejši potem reče, da gremo spet 'v brez zveze'.

Naši družinski izleti spadajo v kategorijo 'ni debate'. Pol poti tečnarijo, ostale pol pa na to pozabijo. Ker se v resnici tudi zabavajo. Ampak to potem prav tako pozabijo, tako kot sem na ta del zgodbe iz svojega otroštva pozabila jaz. Zagotovo jim ne bo padla krona z glave, če morajo včasih narediti kaj, česar nočejo. Tudi v življenju bo včasih tako, bodo vsaj vedeli.

Nazadnje smo šli res visoko – na 2.300 metrov – in pri takšnem podvigu vseeno pomisliš, da je zanje mogoče preveč. Ampak ni bilo. Zvečer so potem še dve uri noreli po Kranjski Gori. Pa tudi veseli so bili, da so osvojili svojega prvega dvatisočaka. No, srednji sin je potem vseeno rekel, da ne gre nikoli več. To je en tak začaran krog.

Kako je Tina Deu, ki se je večina spominja kot urednico lifestyle revij, postala avtorica zelo branega družinskega bloga?

"Z željo, da bi bilo otrokom čim lepše in lažje, jih prikrajšamo za samostojnost in iznajdljivost, ki ju bodo pozneje v življenju zelo potrebovali." Urejanje revij je bila dolga leta moja služba. Že od študentskih let sem bila ves čas malo starejša od ciljne skupine revij, za katere sem pisala ali pa sem jih urejala. Rasti z revijo, za katero pišeš – to je bil dober recept. Začela sem z najstniško Smrkljo, potem je šlo pa naprej. Pomagala sem ustvariti revijo Eva, bila sem pri Elle, ko je ta začela izhajati v Sloveniji, in na koncu skoraj osem let pri Cosmopolitanu. To delo sem imela rada, vse dokler tiskanih medijev ni pretresla kriza. Oglasne vsebine so začele posegati v uredniške, v člankih je bilo vedno več oglaševanja in prava umetnost je bilo revijo narediti tako, da se to ni preveč opazilo. Pa za nič več ni bilo denarja.

Poleg tega je pri štiridesetih in s tremi otroki težko urejati takšno revijo. Pa ne zato, ker bi bilo prenaporno, ampak zato, ker se ti v tej fazi življenja ne sanja več o tem, kaj imajo v glavi deset, dvajset let mlajši od tebe. Preprosto ni šlo več in smo se razšli.

Mislim, da je imela vaša najbolj brana objava naslov Rada imava svoje otroke, ampak drug drugega imava še rajši. V njej razmišljate o tem, da sodobna družba postavlja otroke v središče sveta, starši pa med sabo postajajo vedno bolj odtujeni in pozabljajo nase.

Starševstvo ene zadane bolj kot druge. Nekateri ga jemljejo kot obdobje v življenju in ohranjajo svojo osnovno naravnanost. Otroke pač priključijo svojemu načinu življenja. So pa tudi takšni, ki jih starševstvo tako pretrese in spremeni, da preprosto pozabijo na vse ostalo. Vse lepo in prav, vsak naj počne, kar hoče.

Pri vzgoji se je danes zgodil en tak obraten učinek. Z željo, da bi bilo otrokom čim lepše in lažje, jih prikrajšamo za samostojnost in iznajdljivost, ki ju bodo pozneje v življenju zelo potrebovali. Za današnji čas se to sliši že skoraj bogokletno, ampak malo več brezbrižnosti nam včasih ne bi škodilo. Poleg tega se otroci zgledujejo po nas – če starša funkcionirata, je to zanje lahko samo dobra popotnica.

Kot piše Irena Štaudohar v Magiji za realiste, živimo v terapevtski družbi. Terapevta imamo lahko za vsak problem. Ni čudno, da tudi za vzgojo otrok.

Včasih pri starših pogrešam odločnost in samozavest. Je pa res, da v svetu, kjer te vsak dan zasipavajo z neverjetno količino informacij, zlahka podvomiš, ali delaš prav. Težko je biti trden in se kljub okolici, ki ti ves čas nekaj svetuje, odločiti po svoje.

Intuicija je pomembna in premalo jo poslušamo. Raje vprašamo koga drugega, za katerega pa sploh ni rečeno, da bo vedel bolje od nas. Ali pa se lotimo neskončnih polic priročnikov o vzgoji. Preveč se razmišlja, kako ravnati, včasih je treba samo narediti. Lahko se tudi zmotimo in s tem otrokom pokažemo, da svet pač ni popoln.

"Premalo je spontanih dejanj, vse je nadzorovano in postavljeno v urnik. Današnji otroci se redko znajdejo v situaciji, ko ne vedo, kaj bi počeli. Potem se pa čudimo, da nimajo svojih idej, da so zdolgočaseni in nemotivirani."

V enem od blogov razmišljate o popoldanskih aktivnostih otrok. Otroci imajo danes popoldneve napolnjene z dejavnostmi, starši pa smo postali njihovi taksisti. Vaši otroci hodijo na tiste dejavnosti, na katere gredo lahko sami.

Res je, sinov ne vozim na dejavnosti. V prvi vrsti zato ne, ker se mi to zdi prenaporno za vse nas. Trije so in ne predstavljam si, da bi jih prevažala na tri različne konce, usklajevala njihove urnike, jih čakala pred učilnicami in telovadnicami, ob tem pa še hodila v službo in skrbela za gospodinjstvo. Mislim, da ne bodo veliko zamudili, poleg tega pa se mi zdi čisto v redu, če imajo popoldne prosti čas, ki ga morajo nekako zapolniti. Čas za obveznosti bo že še prišel, brez skrbi. Za zdaj so šola in krožki, ki jih imajo v šoli, čisto dovolj.

Meni osebno je bilo pri vaših objavah všeč, da kljub temu da imate svoje otroke seveda radi, se sami zaradi tega niste drastično spremenili. Zapišete, da tudi če si mama, ni treba ves čas početi tistega, kar od tebe pričakujejo drugi.

Lažje je, če imaš ob sebi partnerja, ki je prisoten in se ukvarja z vsemi vidiki družinskega življenja. Včasih se kakšnim očetom res ne ljubi, velikokrat pa gre tudi za to, da mame mislijo, da morajo vse same in da nihče drug ne zmore tako dobro kot one. Fante potem kar mine. Moje bi tudi. Pri nas pospravljamo vsi, jaz pa nisem inšpektorica, ki preverja, kako je pospravljeno. Včasih je precej razmetano pa zato ni konec sveta.

Opažam, da so pričakovanja danes visoka tudi, ko gre za šolo. Pa ne pričakovanja otrok, ampak njihovih staršev. Če jih otroci ne zmorejo izpolniti, to starši vzamejo nase in dolge ure presedijo z njimi za knjigo. Saj ne, da nikoli ne preverim, če so domače naloge narejene, ampak vseeno poskušam doseči, da vedo, da so njihova stvar. Pa velikokrat me bolj moti, kadar na prelahek način pridejo do dobre ocene, kot pa da dobijo slabo.

Slaba ocena torej ne pomeni konca sveta.

Saj pravim, dostikrat je boljša od dobre. Sploh če je dobra rezultat starševskih prizadevanj in ne otrokovih.

Ambiciozna odločitev neambiciozne mame.

Kaj pa vem? Saj ne da bi o tem veliko premišljevala. Preprosto čutim, da morajo otroci priti do nekih drugih izkušenj, tudi slabih. Starši si prizadevajo zaščititi otroke pred frustracijami, neprijetnostmi in konflikti, ampak to prizadevanje se lahko sprevrže v svoje nasprotje.

Otrok se mora po mojem mnenju naučiti živeti s tem, da ga tudi kaj muči in potem to tudi sam rešiti. Če ga vedno, ko se spotakne, mama pobere, se ne bo nikoli naučil pobrati sam. Potem je pa tako, da otroci ambicioznih staršev svojih ambicij pogosto sploh nimajo.

"Otrok se mora po mojem mnenju naučiti živeti s tem, da ga tudi kaj muči in potem to tudi sam rešiti. Če ga vedno, ko se spotakne, mama pobere, se ne bo nikoli naučil pobrati sam."

Ali šola zna razvijati znanje za življenje?

Veliko poslušamo o tem, da je naša šola slaba. Tudi jaz verjamem, da bi bila lahko boljša. Ampak s tem se je treba ukvarjati na neki drugi ravni, ne na starševski.

Na šolo gledam podobno kot na vse ostalo. Ima dobre pa tudi slabe strani in nekako se bo treba prebiti skozi. Starši velikokrat pravijo, da je prezahtevna. Ampak to je spet v duhu zaščitniške drže, ki jo mnogi tako radi zavzamejo. Nimam občutka, da moji otroci do zdaj česa niso zmogli pa smo že krepko čez dve tretjini devetletke. Je pa res, da niso odličnjaki.

Kakšen pa je vaš odnos do družbenih omrežij? Jih vaši otroci uporabljajo? Jim sledite? Se vam zdijo past za sodobne otroke, da želijo biti podobnim ljudem, ki jih sploh ne poznajo?

A veste, da tega pa sploh ne vem. Starejšemu smo razložili par stvari o varnosti na internetu, v šoli jim pa o tem tudi ves čas trobijo. Mislim, da ga Facebook ne zanima preveč – kadar ni v šoli, je na treningu košarke, kadar ni na treningu pa skejta po bližnji okolici. Za kaj drugega mu skoraj ne ostane časa. Mogoče nas to še čaka.

Imate pa eno stalnico, namreč da svojim otrokom berete knjige.

Ja, beremo pa res, odkar so bili čisto majhni. Zame je to ena lepših stvari, ki jih počnem s svojimi otroki. Morda zato, ker so takrat, ko beremo, tiho in dajo mir. To je res en tak blažen občutek, ker pri nas je večino dneva kar precej hrupno.

Jim berete tudi zdaj, ko že znajo sami brati?

Starejši veliko bere sam, ampak z veseljem tudi prisluhne. Mislim, da je napaka, če z branjem na glas prekinemo, ko otroci enkrat znajo sami brati. V času pubertete se po mojem mnenju prelomi, ali nekdo bo bralec ali ne. Sploh pri fantih. In če mu prideš malce nasproti in kaj na glas prebereš, lahko zelo vplivaš na to, kakšen bo njegov odnos do knjig. Midva včasih goljufava celo pri domačem branju.

Berete na glas tudi vašemu partnerju? Brala sem, kako nam je odraslim veliko bolj nerodno na glas brati partnerjem, brez problema pa to lahko počnemo otrokom.

Ne, tega pa ne počnem, je pa zanimiva ideja za preživljanje časa v dvoje. V zadnjih dvanajstih letih sem na glas prebrala toliko knjig, da mi verjetno ne bi bilo prav nič nerodno.