Gwyneth Paltrow zaradi lepote pusti, da jo pikajo čebele

Gwyneth Paltrow je bila tista, ki je začela revolucijo z glutenom, češ da je ta slab in da se ga je treba izogibati na vse načine, čeprav ne trpite za celiakijo (bolezen, pri kateri pri osebah z dednim nagnjenem uživanje glutena povzroči avtoimunsko vnetje, op. a.). Je tudi zagreta veganka in privrženka naravnih lepotnih tretmajev.

Nazadnje je šokirala z izjavo, da hodi na tako imenovano apiterapijo, terapijo s čebeljimi piki. "Gre za starodavno metodo, staro več tisoč let. Ljudje se odločajo zanjo, da krepijo zdravje, se znebijo vnetij in brazgotin," je pred kratkim povedala za New York Times. Dodala je, da je terapija neverjetna, a zelo boleča.

Kaj sploh je apiterapija?

Igralka ima sicer prav, a raziskave še niso potrdile ali ovrgle koristi tovrstne terapije, zato za zdaj spada pod vejo zdravilstva. Terapijo je treba zaradi nevarnosti alergij in anafilaktičnega šoka izvajati pod strogim zdravniškim nadzorom. Takšen način najverjetneje zagovarja tudi Gwyneth.

Apiterapija s čebeljimi piki je pravzaprav terapija s čebeljim strupom, ki ga lahko v organizem vnašamo na različne načine: s piki čebel, v obliki mazila, injekcij, z masiranjem s posebnimi kremami in mazili, z elektro-galvanskimi aplikacijami, z inhalacijami, z oralnim uživanjem ali z akupunkturo.

Zdravilni učinki čebeljega strupa:

- deluje analgetično in protivnetno: zdravi kronične bolečine, vnetja, sklepna obolenja (revmatoidni artritis), poškodbe,
- znižuje krvni tlak,
- zmanjšuje količino holesterola v krvi,
- povišuje splošno napetost mišičnega tkiva,
- povišuje delovno sposobnost organizma,
- desenzibilizira paciente, ki so občutljivi na čebelji pik,
- zdravi bakterijske diareje.

Čebele imajo zdravilno moč. Foto: Thinkstock

Poznala so jo že antična ljudstva

Začetki apiterapije segajo do egipčanske, grške, kitajske, babilonske in drugih civilizacij. Trditve o zdravilnih učinkih apiterapije so večinoma znanstveno nedokazane ter temeljijo predvsem na dejanskih izkušnjah posameznikov in tradicionalni uporabi, ki je del zdravilstva.

Omenjene antične kulture so čebelje pike najprej uporabljale za zdravljenje revmatoidnega artritisa, v moderni dobi (leta 1888) pa je o tem prvi spregovoril češki zdravnik Filip Terč, ki je živel tudi v Sloveniji. Izdal je knjigo, v kateri je ugotavljal povezavo med čebeljimi piki in ravmatoidnim artritisom. Terč je bil verjetno prvi zdravnik, ki je artritis zdravil s čebeljimi piki.

Na koncu 20. in v začetku 21. stoletja so sledile številne študije, ki so preučevale delovanje čebeljega strupa na različne bolezni, le da niso uporabljali čebeljih pikov, temveč izolirane komponente čebeljega strupa. Ena takih je bila tudi kitajsko-ameriška študija, ki je svoje raziskave izvajala na živalih, ne na ljudeh. Študije na ljudeh bi bile v tem primeru sporne, saj obstaja tveganje alergij, ki se v hudih primerih lahko končajo z anafilaktičnim šokom, ta pa je smrtno nevaren. Študija je nedvomno potrdila zaviranje vnetnih učinkov in prenos bolečinskih dražljajev, pri ljudeh pa bodo potrebne še nadaljnje raziskave, ki bi potrdile ali ovrgle koristi tovrstne terapije.