Neža Mrevlje

Četrtek,
19. 9. 2013,
10.56

Osveženo pred

6 let, 8 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Natisni članek

Natisni članek

razstava ženske ženske

Četrtek, 19. 9. 2013, 10.56

6 let, 8 mesecev

Ženske na avtobusih, ki ne prodajajo idealne podobe

Neža Mrevlje

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue 2

Italijanska skupina članic fotografskega združenja Fotografaredoona je oglaševalski prostor na avtobusih prekrila z resničnimi ženskami iz vsakdanjega življenja.

Lani je italijanska skupina aktivistk, članic fotografskega združenja Fotografaredonna, pripravila projekt z naslovom Femminilereale. Fotografinje so s projektom kritično nagovorile podobo ženske, ki jo prikazuje oglaševalska industrija, stereotipne in idealizirane podobe ženske, ki z namenom, da bi ugajale in tako prodajale oglaševane izdelke, polnijo javni prostor. Zasedajo kolektivno zavest, ženskost oddaljujejo od njene resničnosti, jo izkoriščajo v interesu kapitala in s tem, ko kažejo nedosegljive ideale, vzbujajo tudi nelagodje.

Italijanske feministke iz Trsta so se kritike manipuliranih ženskih teles in iskanja načinov ter možnosti za alternativne poglede, ki opozarjajo na raznolikost podob in življenj, lotile na treh ravneh. Najprej so analizirale fotografije ženske na reklamnih površinah v urbanem prostoru, nato so fotografirale ženske različnih starosti, socialnega ozadja in izvora, ki živijo v istem urbanem prostoru, torej v Trstu.

 

Temu je sledil izbor deset fotografij, s katerimi so aktivistke zapolnile zunanje oglaševalske površine tržaških mestnih avtobusov. Namesto popolnih, predelanih, manipuliranih ženskih teles so v javni prostor tako vstopile podobe resničnih žensk, različnih starosti, občutij in družbenih kontekstov. Oglaševalski prostor, ki na avtobusu kroži po urbanem prostoru, so tako za dva meseca zasedle okoliščine vsakdanjika, ki kažejo nepopolnosti resničnega življenja in njegove heterogenosti, ki niso v interesu prodaje.

Podobe žensk vsakdanjika, ki so v obliki umetnosti v javnem prostoru intervenirale v urbano okolje, je imelo kar nekaj odziva, pripoveduje fotografinja in predsednica društva Fotografaredonna, Marisa Ulcigari. Ljudje so njihove fotografije dodelovali in iznakazili na različne načine, kar pa je, kot pojasnjuje Ulcigarijeva, feministkam odprlo prostor v medije. Razvila se je javna diskusija o projektu, s tem pa o vprašanjih, ki jih ta odpira.

Alternativni pogledi kot izhodišče za razpravo Dokument projekta je v organizaciji znanstvenice, raziskovalke in predavateljice Nine Vodopivec z Inštituta za novejšo zgodovino zdaj na ogled tudi v Slovenskem etnografskem muzeju, kjer so ob včerajšnjem odprtju, 18. septembra, organizirali tudi okroglo mizo. Na njej so sodelovale Marisa Ucigara, profesorica sociologije s filozoske fakultete Ksenija Vidmar Horvat in docentka za antropologijo ter samostojna raziskovalka Renata Šribar. Okroglo mizo je moderirala Nina Vodopivec.

Projekt italijanskih feministk, ki se je skozi Femminilereale tvorno zavzela za zastopanje dostojanstva žensk, je tako spodbudil pogovor o podobi ženske v javnem prostor. Izhodišče, ki ga je poudarila Nina Vodopivec, pri projektu je, da so ustvarjalke različnost podob ženskosti vrnile nazaj v javni prostor, z alternativnim pogledom in podobo, ki je stopala z oglaševalskega prostora, pa odprle možnost za dialog, za priznavanje in zaznavanje drugačnih pogledov in utelešenj žensk. Vsaka alternativa sicer še ne pomeni, da prikazujemo nekaj realnega, je še poudarek Nine Vodopivec, razpira pa možnosti za premislek, vstop drugačnega in zaznavanje obstoječega.

 

Da je vrednost italijanskega projekta v tem, da so ustvarjalke oglaševalski prostor namesto z idealzirano podobo ženske, ki prodaja izdelke, napolnile s podobo vsakdana, sta poudarili tudi Renata Šribar in Ksenija Vidmar Horvat. Femminilereale je javni prostor nagovoril ne le s tem, da je pokazal drugačne podobe, temveč tudi z ozaveščanjem, da lahko posamezniki in posameznice aktivno vstopimo v organizacijo javnega prostora, ne pa da ga zasedajo le institucionalne geste in poti kapitala, temveč naj se ta odpre in napolni z vsebinami in pobudami tistih, ki tega vsakodnevno živijo.