"V pisanju prvega romana ni prav nič romantike"

Dino Bauk je odvetnik, kolumnist tednika Mladina in nagrajeni pisatelj Slovenskega knjižnega sejma za romaneskni prvenec Konec. Znova. Roman, ki je izšel pri založbi Beletrina, se skozi spomine štirih junakov Denisa, Petra, Gorana in Mary vrača v nemirna politična leta konec osemdesetih in na začetku devetdesetih let preteklega stoletja, ko se je zgodil tudi izbris 25 tisoč ljudi v Sloveniji. "Izgon iz države je dramatična točka preloma za Denisa, v resnici pa gre v samem bistvu za precej preprosto zgodbo o odhajanjih, nekončanih zgodbah, hrepenenju po mladosti, ki sem jo sam postavil v zgodovinski kontekst preloma osemdesetih v devetdeseta leta. Ta tudi meni osebno predstavlja tisto, v formativnem smislu, najpomembnejše obdobje življenja." A če je pisanje njegov hobi, njegov način podajanja svojih mnenj, je odvetništvo njegovo poslanstvo. "Ljudem je zanimivo, da se pojavljam v dveh vlogah, odvetnika in pisatelja. Ampak saj večina ljudi ni samo tisto, kar je njihov poklic. Vsak ima še nekaj drugega v sebi. Odvetništvo imam rad, to je moje življenje, poslanstvo in služba, to rad delam. Kot odvetnik vedno nastopaš v nasprotnem položaju do nekoga: države, drugega podjetja ali drugega zakonca, vedno v pomoč nekomu, ki te potrebuje. To mi je pomembno, ob pojmu odvetnik bi morali biti prvi asociaciji svoboda in neodvisnost."

Na Slovenskem knjižnem sejmu ste v četrtek dobili nagrado za knjižni prvenec. Kakšni so vaši prvi občutki? To je velika stvar zame kot novinca v literaturi in seveda mi to godi. Malce se še lovim, ker je to teren, ki ga ne poznam. Lepo je spoznavati ljudi, ki sem jih prej le bral, in dobivati pohvale od tistih, ki se na pisanje spoznajo. Vse pozitivne kritike so res pobožale moj ego.

To jemljem kot nagrado za trud in pogum, da sem se na ta način javno izpostavil na zame do zdaj popolnoma neznanem področju delovanja. Mislim, da mi je vse skupaj dobro uspelo tudi zato, ker sem upošteval dobronamerne kritike ter si pustil svetovati in se podučiti od tistih, ki so v teh stvareh že dlje časa.

A če se vrneva na začetek zgodbe. Za nastanek vaše knjige je pravzaprav kriv naš medij, Siol.net. Da, res je. Siol je nekako kriv za vse. Pred petimi leti sem se prijavil na vaš razpis za kratko zgodbo. Zdelo se mi je res zabavno, da je bila moja zgodba izbrana med dvajset najboljših, ki so bile objavljene v manjši knjižici kratkih zgodb. Ta dober občutek je spodbudil željo, da bi napisal še kaj, ta pa je sčasoma samo rasla v ambicijo napisati roman.

Zgodba vašega romana se začne prav z zgodbo, ki ste jo objavili na Siol.net. Tako je, to je ta zgodba, seveda na koncu kar precej predelana, izboljšana, razširjena v primerjavi s tisto z natečaja, ampak v svojem bistvu je enaka. Iz nje je v treh letih vzhajal in se na koncu zapekel ta roman.

Razumem, da imaš idejo za kratko zgodbo, samo kako potem razviješ idejo, da bi iz tega nastala še knjiga? Kot sem že rekel, ambicija napisati roman je zorela postopoma, med pisanjem novih delov zgodbe, za katere sem najprej mislil, da bodo morda samostojne kratke zgodbe, le nežno povezane med seboj, pa so se vedno bolj združevale v neko samostojno celoto. Vmes je veliko truda, trdega dela, neprespanih noči, ni veliko romantike.

Razmišljaš o zgodbi, o likih, poskušaš se vživeti vanje, po mojem mnenju jih moraš imeti tudi rad, z vsemi njihovimi napakami in slabostmi. Poleg tega poskušaš zgodbi in dogodkom ustvariti čim primernejšo scenografijo, tudi z glasbenimi referencami, primerno glasbeno podlago, da potem vse to skupaj čim bolj učinkovito udari na bralčeva čustva.

Ali ste imeli ob tem kakšnega mentorja? Prav ob pisanju ga nisem imel. Knjigo oziroma neko osnovno surovo besedilo, ki sem ga pisal dve leti, sem dal še med pisanjem v branje nekaj prijateljem, da bi dobil tisti prvi odziv. Ker so bili odzivi teh, reciva jim testnih bralcev, precej dobri, sem pisal naprej.

Potem ste knjigo poslali na založbo. Na slepo pošiljaš raznim založbam v branje, a dolgo nisem dobil nobenega odgovora, v smislu, da je zadeva dovolj dobra za objavo, a kljub temu sem dobil nekaj spodbudnih pozitivnih mnenj in dobronamernih kritik. Prvi strokovnjak, ki je šel resno skozi tekst, je bil Gašper Troha, s katerim sva se spoznala v čisto drugačnem kontekstu. Dal mi je res dobre nasvete in usmeritve.

Preboj se je zgodil, ko je tekst prebral Mitja Čander z Beletrine in presodil, da ga je vredno objaviti v njihovi zbirki. Na Beletrini je nato rokave zavihala urednica Špela Pavlič ter naredila res veliko in dobro uredniško delo. Ni mi dovolila, da bi se zadovoljil z opravljenim, popravljati in dodatno brusiti sem moral dele teksta, ko je bil ta praktično že v tiskarni, kar je zame najnapornejši del pisateljskega dela.

Tista zadnja faza, ko že nekajkrat misliš, da si napravil zadnje korekture, pa se tekst vedno znova od urednice vrača z dodatnimi idejami, je resno frustrirajoča. Trenutek, ko pridejo knjige iz tiskarne, je že samo zaradi tega pravo olajšanje.

Kaj pomeni to, da pri pisanju ni veliko romantike? Ali to pomeni, da si niste vzeli en mesec časa nekje v hiši na samem s pogledom na morje in pisali? Ko pravim, da ni veliko romantike, želim poudariti, da gre predvsem za trdo delo, če seveda želiš na koncu spraviti skupaj spodoben izdelek.

Ne vem, kako to točno počnejo resni pisatelji, ki od tega živijo. Poznam samo zgodbo Murakamija, ki je povedal, da pred pisanjem teksta vsako jutro odteče nekaj kilometrov, potem ves dopoldan piše, nato spet malo plava. To je slišati resnično dobro, a tudi on je verjetno prvo knjigo napisal podobno kot jaz, tako da se zbujal zgodaj zjutraj, pisal dve uri pred službo, morda še kako uro vmes in potem še ponoči.

V knjigi omenjate precej knjig. Imajo te v vašem življenju posebno vlogo? Nisem prebral res velikega števila knjig, nisem tak knjižni molj oziroma obsesivni bralec, da bi požiral knjige drugo za drugo. Pri izbiri knjig sem preprosto tudi zelo izbirčen. Dolgo časa sploh nisem veliko bral. Imel sem načelno pozitiven odnos do knjig, rad sem jih jemal s polic knjigarn, a nekako mi dolgo niso pot prekrižale takšne, ki bi me zares pritegnile oziroma navdušile.

Tam okrog tridesetega leta je z rojstvom najstarejšega sina Urbana sovpadlo moje srečanje najprej z Murakamijem, Austerjem, nato pa še usodnejše z Aleksandrom Hemonom in za njim še z drugimi sodobnimi avtorji z območja nekdanje Jugoslavije: Albaharijem, Štiksom, Jergovićem, da ne naštevam vseh.

V knjigi se dotaknete tudi izbrisanih, tega, kako so lahko za posameznike usodne posledice delovanja birokratskih mehanizmov. Junak Denis, naveličan čakanja v vrsti pred okencem, da bi si uredil državljanstvo, stopi iz gneče in si s tem usodno zaznamuje potek svojega življenja. To bi se lahko zgodilo skoraj vsakemu izmed nas. Med 25 tisoč izbrisanimi je polno takšnih zgodb, ki so v resnici videti kot še mnogo bolj domišljena fikcije od zgodbe, ki sem jo napisal.

Zgodba izbrisanih me je pritegnila zato, ker bi se v resnici lahko zgodila tudi meni, saj sem si moral tudi sam na Mačkovi ulici, kjer je bila včasih upravna enota, administrativno urejati status, le da sem v nasprotju z Denisom v vrsti pred okencem vztrajal.

Drugo, kar me v tej zgodbi fascinira, je to, kako dolgo je bila zame popolnoma neopazna, čeprav je zajela tako veliko ljudi. Dokler nista prišli odločbi ustavnega sodišča, zgodba o izbrisanih sploh ni bila videti tako velika. Nevidnost tako eksistencialnega problema, ki zajema 25 tisoč ljudi, je v resnici zastrašujoča.

Hrvaška aktivistka Aleksandra Hampamer, ki je bila žrtev nasilja, je prav s knjigo želela poudariti, kako napačno je, da gledamo stran, namesto da bi pomagali. Res je, ne vem, zakaj, a takšni smo. A roko na srce, ne z mojo ne z njeno knjigo vsega tega ne bomo premaknili. Če bi se o tej temi govorilo v enem od resničnostnih šovov, bi bilo morda kaj več možnosti (nasmeh). Knjige niso ravno pravi medij za prenašanje pomembnih družbeno-političnih sporočil, ker jih preprosto premalo ljudi prebere.

Na to opozorite v knjigi, kjer poudarite, da tudi ljudje, ki so veliko brali, v vojnem času prav tako nosijo orožje in ga naperijo proti drugim ljudem. Podobno je z rokenrolom. Vsi so peli besedila in razmišljali, kako živeti nevtralno rokenrol življenje, ko je pozvonil naborniški zvonec, pa so se odločili za eno stran in šli v boj. Tega si nisem jaz izmislil, tako je (smeh). Aleksanadar Hemon nam na primer pripoveduje zgodbo svojega profesorja s fakultete Nikole Koljevića, eruditskega poznavalca literature, ki je Hemona uvedel v ta čarobni svet, enega najbolj načitanih in razgledanih ljudi, ki pa se je kljub temu ob začetku vojne priklonil Radovanu Karadžiću, enemu izmed njenih gospodarjev, in mu zvesto služil kot svetovalec.

Branje knjig torej ni kakršnokoli zagotovilo za boljši svet ali, recimo, za spremembo družbe na bolje. Te stvari se dosegajo z družbenim angažmajem, akcijo, povezovanjem ljudi … Branje je precej bolj introvertirano opravilo in posamezniku kvečjemu pomaga pri njegovem osebnem spoprijemanju s svetom, ki ga obkroža, in življenjem, ki ga živi.

Ampak kako spraviti sporočilo do ljudi, če ne prek knjig? Ne vem. Namen moje knjige tudi ni bil ozaveščati ljudi o težavi izbrisanih, saj je knjiga ne nazadnje izšla, ko je slovenska družba to zgodbo, po nekaj klofutah Evropskega sodišča za človekove pravice, že bolj ali manj predelala. Zdaj večinoma že prevladuje mnenje, da je šlo za administrativni zločin države oziroma njene administracije zoper ne tako majhen in zanemarljiv delež njenih prebivalcev.

Knjiga preprosto predolgo nastaja, da bi bila na aktualni družbeno-politični ravni primeren medij za podajanje sporočil in celo nekih sodb o aktualnih dogodkih. Saj to ni edina tema vaše knjige. Imamo tudi moškega, ki krade v podjetju, in moškega, ki v službo hodi zgolj zato, da nekje preživi osem ur. To so brezčasne težave. Da, ampak lika, o katerih govorite, Goran in Peter, sta tudi veliko več od teh dveh svojih osnovnih potez, ki sta nekoliko stereotipizirani. Tudi vsak izmed nas je veliko več od nekega svojega posameznega, lahko tudi zelo negativnega in zavržnega ravnanja. Bralec lahko, tudi če ni brezvoljni zapiti uradnik v krizi srednjih let, nekaj sebe najde v Petru. Prav tako lahko, tudi če ni brezčutni menedžerski plenilec, nekaj sebe najde v Goranu.

Ko se na koncu knjige sprašujejo o sebi in svojih dejanjih, se lahko prepoznamo tudi v tem izpraševanju. Upam, da se vsi na koncu dneva sprašujemo o tem. Pri petindvajsetih se verjetno ne, v mojih letih (štiridesetih, op. a.) pa malce pogledaš na pretekla dejanja in na križišča, na katerih si zavil v eno smer. Občasno se vprašaš tudi, kaj je na koncu tistih poti, na katere nisi zavil. Tam so naša alternativna življenja, alternativne biografije, ki se pač niso zgodile, ker smo v določenih trenutkih izbirali druge smeri.

Ali ste med pisanjem knjige vedeli, kakšen bo njen konec? Ne, niti najmanj. Zgodba se mi je pred očmi razpirala počasi in postopoma. Po vsakem napisanem delu sem naprej videl le začetni delček naslednjega. Podobno kot pri tistih avanturističnih računalniških igricah, ko svojo figurico vodiš po nekem ozemlju, ki je zatemnjeno, in se ti sproti razsvetljuje le košček za koščkom ozemlja pred figurico …

So se vam s knjigo odprle nove teme za drugo knjigo? Ne vem, v glavi nimam nešteto idej za knjigo, nekih izhodišč. Ne razmišljam, katerega izmed njih uporabiti za naslednjo knjigo, če bi se ta sploh zgodila.

redvidevam, da se mi bo, tako kot pri tej zgodbi, pred očmi najprej izrisala neka podoba, prizor, kot je bilo srečanje Denisa in Mary na mestnem avtobusu ali pozneje Denisovo tavanje po knjižnici brez strehe. Iz te podobe bo potem rasla neka nova zgodba.

V knjigi je sanjski prizor, ko Denis s kalašnikovko v roki v uničenem mestu v Bosni v knjižnici brez strehe prebira Camusa in Hesseja. Ne vem, kako sem dobil idejo za ta prizor. V misli mi je prišla precej zgodaj v fazi pisanja romana. V mislih nisem imel nobene konkretne porušene knjižnice, nisem prepričan, da mi je kakšna taka zgodba sploh prišla na pot pred tem domišljijskim prizorom.

Potem ko sem to poglavje že napisal, sem nekoliko raziskoval, in ker seveda Google najde vse, sem našel črno-belo fotografijo iz druge svetovne vojne. Na njej angleški gospod s cilindrom na glavi brska po knjižni polici knjižnice brez strehe, očitno žrtve nemških zračnih napadov. A čez dan, ne ponoči kot v mojem sanjskem prizoru.

Omenili ste, da Google najde vse. Sama sem odkrila, da na Hrvaškem živi Arsen Bauk, s katerim naj bi imela po pisanju hrvaškega časnika kar nekaj skupnega. On je moj bratranec, oba sva rojena februarja 1973, je minister za upravo v aktualni hrvaški vladi, sicer pa matematik, tako da se ne ukvarjava ravno z istimi stvarmi. V zvezi s člankom, ki ga omenjate: ta je nastal lani ob sprejetju spremembe zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki je izenačila pravice istospolnih in heterospolnih parov pri sklepanju zakonske zveze. V podporo tej spremembi sem v Mladini napisal članek Sodni dan.

Ker je Arsen kot minister skozi zakonsko proceduro pred tem na Hrvaškem spravil zakon, ki ureja pravice istospolnih parov, je bila novinarki zanimiva ta najina sorodstvena zveza. Mojo vlogo pri sprejemanju zakona v Sloveniji je precej napihnila in me razglasila za "borca za pravice istospolnih", čeprav sem ji povedal, da so ta boj takrat dobili poslanci ZL pod vodstvom Mateja Tašnerja Vatovca s podporo koalicije in seveda vsa tista civilnodružbena gibanja, ki se za to kontinuirano borijo že od osemdesetih let.

Moj prispevek z enim člankom podpore je s tega vidika seveda minoren, ampak za hrvaški časopis je bilo pomembno, da sem bratranec njihovega ministra. Takšno je vreme v medijih danes: pretežno rumeno z občasnimi nevihtami.

No, z bratrancem imata še nekaj skupnega, oba navijata za Hajduk. Za koga drugega pa bi lahko? To je v genskem zapisu.

Zame je Hajduk sicer velika, a kljub vsemu nekdanja ljubezen. Nasploh mislim, da smo hajdukovci moje generacije, če v kaj, bolj zaljubljeni v koncept Hajduka, v idejo, v to, kar je bil Hajduk nekoč in bi morda moral biti danes, kot pa v bolj kot ne provincialni klub, ki danes nosi njegovo ime. O tem sem ravno napisal tekst za monografijo Made in Yu, ki jo ureja Tanja Petrović in naj bi izšla v kratkem.

Čutite nostalgijo po starih časih? Seveda gledaš z nostalgijo na čas svoje mladosti, to je tipično za ljudi v mojih letih (smeh), ne čutim pa nostalgije po nekdanjih časih v smislu, da je bilo nekoč vse bolje. Takšne debate so nesmiselne.

Družina Bauk prihaja z Brača. Kolikokrat greste še na ta otok? Moji starši imajo na Braču hišo in poleti so veliko tam, z njimi pa tudi moji otroci. Sam sem v mladosti vse počitnice preživljal tam, imam velik krog prijateljev in sorodnikov, ki jih vsako leto res rad vidim.