V koliko časa zaslužite en evro?

Šest videov – obiranje in predelava bombaža, gradnja ceste, delo tesarja, delo v oglaševanju in delo direktorja pred mikrofonom – je različno dolgih. V projektu z naslovom En evro Oliverja Walkerja tako delavca na plantaži pri njegovem delu spremljamo eno uro in 13 minut, predelavo bombaža v tovarni 29 minut, cestnega delavca 9 minut in 30 sekund, mizarja 3 minute in 17 sekund, oblikovalko 49 sekund in direktorja 1 sekundo.

To je čas, v katerem vsaka izmed predstavljenih oseb z različnih področij dela in območij sveta, zasluži en evro. Umetnik v svoji videoinstalaciji ne posreduje dodatnih informacij od opisanega, nič več konteksta od navedenega. "To je bila zavestna odločitev, zato da se gledalec bolj angažira in v gledano projicira svojo vednost, izkušnje in razmišljanja," pravi avtor projekta. Skozi anonimnost protagonistov tako ne izpostavlja osebnih zgodb, teh ne pooseblja, temveč na zelo preprost način v prvi plan postavlja razmerja med časom in vrednostjo dela, različne plačne neenakosti.

Stoječi pred ekrani pa tako lahko razmišlja, kje v tej časovni lestvici bi se znašel sam. Posnetek Oliverja Walkerja, angleškega umetnika, ki živi in dela v Berlinu, bi bil na primer dolg okoli pet minut. To vsekakor ne bi veljalo za velik del slovenskih umetnikov in umetnic, njihova minutaža bi bila občutno daljša.

Video v projektu En evro predstavljenega direktorja znamke, ki med drugim proizvaja tudi higienske pripomočke, traja eno sekundo. Toliko časa ta oseba potrebuje, da zasluži en evro. Več informacij in okoliščin umetnik v svojem projektu ne podaja. To pa zato, da je delo odprto za gledalčeve asociacije, razmišljanja, projeciranja izkušenj in vednosti.

Neenakosti med področji dela in konci sveta

Kot pravi Walker, so v vrednosti dela vedno obstajale velike neenakosti, ki pa so se v zadnjih desetletjih z globalizacijo, informacijsko revolucijo in sodobnim kapitalizmom še močno povečale. Priseljevanje "delavcev iz revnih držav je priskrbelo poceni delovno silo za poljedelstvo in industrijo, zaradi konkurence držav v razvoju so podjetja začela proizvajati cenejše blago in zniževati plačo delavcem, najemati priložnostne delavce in seliti proizvodnjo v države tretjega sveta. /…/ Številni visoko izobraženi ljudje s področja kulture, informacijske tehnologije itd. pa so morali sprejeti začasne zaposlitve, v katerih zaslužijo manj kot kmetje."

Prav tako se povečuje brezposelnost mladih. In če osemurni delovnik na nekaterih področjih še obstaja, je za določene to zgolj privid, umetnik v splošnem povzema današnji trg dela. To so razmišljanja avtorja, ki spremljajo njegovo delo, čeprav poudarja, da projekta ne razume kot poučnega. Gledalci naj se nanj navežejo. S tem, ko spremljajo različno dolge posnetke, pa ti lahko v navzkrižnih primerjavah med kmetijskim in tovarniškim delom na globalnem jugu ali med dobro plačanimi direktorji na globalnem severu v svoja razmišljanja prav tako investirajo svoj čas.

Kot pravi Oliver Walker, so v vrednosti dela vedno obstajale velike neenakosti, ki pa so se v zadnjih desetletjih z globalizacijo, informacijsko revolucijo in sodobnim kapitalizmom še močno povečale

Idealni delavec ne ločuje med zasebnim in profesionalnim časom

Z izbiro časa kot poligona in kategorije za razmišljanje o ekonomskih in socialnih nepravičnosti pa je Walker razprl tudi to spremenljivko. Kako vrednotiti različna dela oz. zaslužek v času, kot na primer tistega na področju investicij, kako intelektualno in ustvarjalno, kako fizično? Projekt tako odpira tudi to vrednostno dvoumnost.

Ob ekonomski vrednosti časa pa se avtor sprašuje tudi o njegovi socialni. Koliko zasebnega časa imajo resnično tisti, katerih čas je drag? K vprašanju časovnosti v razmerju do dela pa je mogoče v času neoliberalizma, zaznamovanega tudi s fleksibilnostjo, prehodnostjo in hiperprodukcijo, dodati prav to. Idealen delavec dandanes je ta, ki ne ločuje med zasebnim in profesionalnim časom.

V projektu En evro je mogoče ob posnetkih navzkrižno primerjati med kmetijskih in tovarniškim delom na globalnem jugu ali med dobro plačanimi direktorji na globalnem severu. Vendar pa med drugim to delo ob razpiranju vprašanja ekonomske in socialne neenakosti odpira tudi vprašanje časa kot valute v razmerju do plačila.

Zgodba o jutranjem prhanju

Kako je Walker izbral protagoniste svojega projekta? Izhodišče je bilo njegovo jutranje prhanje, od tam naprej pa navezovanje na vsakdanje aktivnosti. Iz bombaža nastane brisača, gradnja cest je potrebna za prevoz surovin in izdelkov, čemur sledi izdelava arhitekturnih elementov v kopalnici, oglaševanje in prodaja higienskih izdelkov. Tako se ni osredotočil le na eno panogo.

Čeprav projekt na pravi vtis morda nima mobilizacijskega učinka in za katerega se zdi, da v enačbeno razmerje, sicer skozi razpiranje vprašanja o plačnih neenakostih, neposredno postavlja dejstva med vloženim časom v delo in zaslužkom, pa posnetki lahko sprožijo zavedanje. In sicer, kako je naš vsakdan na različnih ravneh prepleten s tem, da vzdržujemo stanje, ki ga gledamo. Temu nato sledi vprašanje, kako se odzvati na to, kar spremljamo, in kako pri tem izbirati, ravnati. Kot na primer odločitev za to, da po prhanju uporabimo na primer brisačo iz sistema pravične trgovine.

Področja dela, ki so predstavljena v projektu En evro, so panoge v ozadju avtorjevega umetnikovega prhanja – bombažna industrija za izdelavo brisače, ceste za prevoz izdelkov, tesarstvo za izdelavo kopalniških elementov, oglaševanje in prodaja mila.