Petek, 20. 9. 2013, 15.06
8 let, 7 mesecev
Tomi Janežič prihaja v Slovenijo z Utvo
Posebnost predstave je med drugim tudi njeno trajanje, saj je dolga sedem ur, a dozdajšnje srbske in hrvaške kritike so navdušujoče. Sicer pa, kaj je sedem ur proti večnosti Čehova?
Pri pogovoru s Tomijem Janežičem beseda – z njim ni težko spregovoriti o čemerkoli – slej ko prej nanese na Čehova. Avtorja, za katerega ne samo slovenski kritiki pravijo, da ga je Janežič najbolj zadel. Na novo odkril.
"Za določene stvari, ki jih ljudje vidijo v predstavah Čehova, sem tudi sam slep. V bistvu nisem počel nič drugega kot to, da sem – tako kot takrat, ko mi kdo pove neko zgodbo in jo potem povem dalje – prenesel to, kar sem slišal. Iz njega nisem hotel delati teze. Preprosto. Pri Čehovu je zanimivo, v katerih okoliščinah in kaj kdo govori. Pri njem mi je lepo tudi to, da se ne postavlja na nobeno stran. Bistvo je v življenju – in kot veš, življenja ni mogoče zapisati. So pa določene stvari, ki ti lahko govorijo o njem. Zato zdaj vem, da je Čehova treba gledati z nasmeškom. Podobno, kot je sam druge s strani opazoval z naklonjenostjo. V nasprotju z Dostojevskim, ki se je v bistvu ukvarjal s seboj. Če dobro pogledaš, so vsi njegovi liki njegovi principi," pravi o njem.
Uprizoritev tematizira ustvarjalnost samo in poskuša teme drame obravnavati ne le na ravni vsebine, temveč tudi v uprizoritvenem, oblikovnem smislu, z različnimi gledališkimi sredstvi. Skozi proces se je tako za vsako dejanje izkristalizirala tema, ki jo predstava obravnava skozi specifične uprizoritvene postopke, strategije in fokus. Utva je obsežen umetniški projekt, sestavljen iz štirih predstav – dejanja so vsebinsko, tematsko in uprizoritveno sklenjene celote –, ki vključuje in prehaja skozi različna umetniška polja.
Janežič pravi, da Čehov beleži življenje. In več kot to. "Pri njem gre za neverjeten spoj medicinske objektivnosti, ker je bil pač zdravnik, beležil je simptome, kaj človek počne in reče – po drugi strani pa je imel neverjetno človeškost in občutljivost. Spoj distance in pogleda s strani, hkrati pa sposobnost empatije in čutenja z ljudmi, o katerem seveda ni govoril. Je pa to počel. Čehov ne mistificira. Zanimivo, kako je bil pred psihologijo svojega časa. Z neverjetno psihološko točnostjo je zapisal neke fenomene, ki jih njegov čas še ni znal artikulirati. To so lastnosti genija in avtentične ustvarjalnosti."