SiolNET. Trendi Kultura
1

termometer

  • Messenger
  • Messenger

Tjaša Koprivec: S Kosovelom v srcu kličem k pravici

1

termometer

Pokončna snovalka stihov in misli, urednica Sanj in nenasitna bralka, pijoča iz čaš nesmrtnih književnikov, čarna pravljičarka in najmilejši, a ostroumen glas Radia Študent kliče k srčni akciji.

Knjige, močne zaradi nepreklicne resnice, literarne izurjenosti ali načitanosti pisca

"Ta trenutek sem prvenstveno raziskovalka, ki preizkuša lastno potrpežljivost in se vznemirja zaradi mestoma bengalično kričečih nespametnosti tega sveta. Številni oblastniki vse naokoli zasramujejo človeka, ga zanikujejo, in to me zadnje čase vznemirja, boli in trga. Tako sem v prvi vrsti človek, ki tudi s Srečkom Kosovelom v srcu kliče k pravici in tvornemu upiranju," se zaiskrijo besede Koprivčeve, ki je na odprtju Festivala Sanje na Prešernovem trgu v Ljubljani z vražje aktualnimi verzi vizionarskega pesnika omrežila Prešernov trg, trenutno pa je – upoštevaje osredotočenost, ki jo namenja knjigam – najintenzivneje v uredniških čevljih, čeprav je njena zbirka "čevljev" osupljiva.

Kot glavno urednico založbe Sanje in kot bralko jo nagovarjajo iste knjige – knjige, "ki naj bodo močne zaradi resnice, ki jo strgajo s sten tega sveta, naj bodo impozantne zavoljo literarne izurjenosti ali načitanosti pisca". Navdušuje se nad vrhunskimi romani, očarana je nad deli stvarne literature, ki jim je mar za resnicoljubnost in Resnico, posebno mesto pri njej pa zavzemajo še "drhteče vrstice, ki se bodisi rimajo bodisi ne".

"Tone Pavček – prekipevanje, razkošje, najboljše, kar lahko vznika v človeku"

"Literatura me je povabila v svoj naročaj že zelo rano. S svojimi prsti so me gnetli številni. Med pesniki gotovo Kosovel, Kosovel, Kosovel, poljska pesnica Wisława Szymborska, njeno pošumevanje mi je nadvse blizu, Czesław Miłosz, moj veliki zaveznik, pa izjemno čist švedski lirik Tomas Tranströmer, ki riše svet tako, kot bi ga jaz želela. Lirika Mile Kačič me velikokrat nosi na mehkih dlaneh, Edvard Kocbek je kot žerjavica, tako v poeziji kot v prozi. Ne smem pozabiti na Gregorja Strnišo, Orhana Pamuka, Thomasa Bernharda, Elif Shafak, Zoyo Pirzad, Heleno Cestnik in še mnogo jih je, ki so vstopali v moje svetove in pretresali moje vesolje, ga krpali pa spet trgali in vanj vsajali najrazličnejše zeli, iz katerih čaš sem potlej pila, včasih zelo neučakano in morda pretirano ješče," svoj vrtiljak književnega navdiha zavrti iskriva sogovornica, ki kar zadrhti ob omembi Toneta Pavčka: "Njegova prisotnost mi je vzela dih. Tone Pavček je bil in ostaja prekipevanje, razkošje, najboljše, kar lahko vznika v človeku."

Sicer pa pisce, ki jih najgloblje občuduje, strahoma srečuje, saj se potihoma boji srečanja, ki bi bilo ujeto v površnost, morebiti ponarejenost. Zato tiste, ki so jo sposobni s svojim pisanjem tako pretresti, da obstane nema, raje ohranja na razdalji in do njih gradi navidezne, a zelo ponotranjene bližine kot bralka, kot uživalka njihovih umetniških izdelkov.

Pesnica, ki s pogorišča sodobne družbe zre v sonce

V knjigi pesmi Ostanejo naj le konci prstov in zrna rose spoznamo Tjašo kot pokončno in angažirano snovalko stihov, ki s pogorišča sodobne družbe zre v sonce in spodbuja k srčni akciji. "Največ poezije sem napisala takrat, ko sem bila globoko v sebi, predvsem takrat, ko se mi je zdelo, da so nad menoj raztrgani oblaki, jaz pa sem sama samcata, kakor da sem brez dna," v zaodrje svoje poezije, stkane iz poezije v prozi in razmetanih pesniških drobižkov, popelje pesnica, ki "bi se želela ostriti v rahločutnosti, zajemanju razumevanja, rada bi si dovolila več časa za večerne meditacije v poletni travi, ker tega časa ni in se zato stihi ne napišejo tako zlahka in pesmi ne pojejo s toliko mehkobe, kot bi se morale".

Slavček in granatno jabolko – poklon sleherniku

Iz prav posebej žlahtnega prediva je njena povedka v verzih Slavček in granatno jabolko, ki je nastala iz udušenih solza in jo – prebujeno iz sna – pognala v pisanje vse do končne pike. To je nekaj tednov pozneje zamenjal vprašaj, avtoričin zaščitni znak, saj se veliko sprašuje, preizprašuje, veliko tuhta in brska po notranjih duplinah. "Ta pesem je namenjena vsem tistim, ki se sprašujejo o napačnem in zato ne ujamejo koraka s samim seboj. Človek namreč zelo težko ohranja bližino, tako do drugega kot do samega sebe, in tako vse prehitro postane tujec sebi in lastnim sanjam ali lastni sanji, če je ena in edina sanja uresničiti se. Slavček in granatno jabolko je tako poklon sleherniku, ki je pod tem nebesnim svodom obdarjen z lepim, in verjamem, da je lépo kal, ki živi v mnogih," se razgovori Koprivčeva, še danes omamljena od slikarskega valčka z ilustratorko Polono Lovšin, ki je s čarobnimi podobami slavčka in granatnega jabolka pristavila piko na i slikanici za majhne in velike.

Najmilejši, a izjemno ostroumen glas Radia Študent

Tjaša Koprivec se je v marsikatero uho – in prav gotovo tudi domišljijo – zasidrala kot najmilejši, a izjemno ostroumen glas Radia Študent, kamor je pobegnila iz sveta, ki jo je grozljivo utesnjeval in izčrpaval. "Radijski eter je posebno psihično stanje, na nek način je povabilo na divjo, avanturistično vožnjo, po drugi strani pa izjemno mil, tih prostor, ki vabi k meditaciji. Hkrati ima posebno moč, da iz človeka izdolbe tisto, kar bi ostalo neizrečeno, neizpovedano. Pogosto sem bila presenečena, da me je radijska magija pripeljala do določenega premisleka, ki sem ga potem prešerno podelila s poslušalci, tisti hip ne zavedajoč se, da sem se morda povsem razgalila," na glas razmišlja kultna radijka, ki jo je danes le še redko slišati na radijskih valovih izpod Rožnika: "Zelo pogrešam radijski eter, pogrešam to čarno pokrajino, ki mi ostaja uganka in poligon, na katerem bi rada še mnogokrat raziskovala."

"Brkljalka" po malhi ljudskega glasu in jezikovnih žepkih

Popotnica z Radia Študent – kot radijska voditeljica je namreč sedla tudi na pripovedovalski voz Za 2 groša fantazije – pa ostaja. "Ker so bile pravljice moj prvi stik z literarnimi svetovji, se mi zdi, da sem že v maternici nosila željo, da bi bila nekoč drevo na samem in bi povsem natanko poslušala bržčas nadvse šepetajoče izročilo stvarstva. Pravljice so zelo prvobiten stik s človeško stvarnostjo, ker jih je največ najti v beri ljudskega izročila, kar pomeni, da so bile že neskončnokrat povedane, a vsakokrat drugače. Te pokrajine, svetli stebri otroštva, so me od nekdaj dražile," zlahka verjamemo Tjašinim besedam vsi, ki smo že kdaj v živo doživeli njeno pravljičarsko čarovnijo in skupaj z njo popestovali iskreno željo, "da bi še pogosteje brkljala po malhi ljudskega glasu in da bi še pogosteje pripovedovala".

O, da, da bi le pripovedovala – pa naj bodo to pravljice, oplemenitene z milim petjem, razžarjene misli, presunljivi stihi ali vsakdanje žgolenje, kajti poslušati Tjašo je prava rapsodija za ušesa, željna prekipevajoče govorice ene od zastavonoš slovenskega knjižnega jezika. "Jojmene, jedetana, šmentana majolika, to je pa pretirana pohvala," se prikupno, v maniri svoje pretirane skromnosti, upre sogovornica, ki govorico – kot je njena ljuba prijateljica Kristina Brenkova raje govorila o govorici kot o jeziku – vidi kot tisti svetilnik, ki nam najprej omogoča biti.

Pa ne le materni jezik, ampak tudi tuji jeziki, ki "so še en žepek v širjavi kozmosa, v katerega rada smuknem in se pustim voditi, ko sem dovolj osamosvojena, pa se rada potepam po jezikovnih krajinah, sledeč lastnemu vohalu. Jeziki so bili od nekdaj moja ljubezen … ta jezikovna enigma, kod, ki ti je v prvi fazi neznanka, ki jo moraš razrešiti, potlej začneš graditi s posameznimi besedami in iznenada sestaviš mozaik, ki ti približa svetove, ki morejo biti v resnici kulturno še in še oddaljeni."

Komentarji

Pridružite se razpravi!
Za komentar se prijavite tukaj. Strinjam se s pogoji uporabe.

Delite na:
Delite na: Facebook Twitter Viber Pinterest Messenger E-mail Linkedin