Deja Crnović

Torek,
5. 5. 2015,
10.01

Osveženo pred

2 meseca, 1 teden

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4

Natisni članek

Natisni članek

predavanje

Torek, 5. 5. 2015, 10.01

2 meseca, 1 teden

Tito: od ključavničarja do snoba

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 4
Kako lahko iz strojnega ključavničarja zraste svetovljanski voditelj, ki obožuje diamantne prstane, operne dive in lov na tigre, se je v predavanju Neznani Tito spraševal Jože Pirjevec.

"Če je ta človek mehanik, potem jaz nisem kraljica," naj bi bile besede kraljice Elizabete II., ko je leta 1972 obiskala Beograd in spoznala Josipa Broza Tita. S to izjavo je včerajšnje predavanje Neznani Tito, ki so ga v Cankarjevem domu organizirali ob razstavi Titovih amaterskih fotografij, začel zgodovinar Jože Pirjevec, ki se je ob tem vprašal, kako je mogoče, da se je nek fantič iz Kumrovca lahko povzpel tako visoko, kot se je Tito.

Po Pirjevčevem mnenju je šlo za kombinacijo njegove notranje narave, nadarjenosti, pa tudi častihlepnosti. Tito je namreč kljub idejam o bratstvu in edinstvu veljal za snoba, po Pirjevčevem mnenju je bil zanj vrhunec družabnega življenja prav valček s kraljico Elizabeto.

Svoje prve korake v svet visoke družbe je naredil še v času, ko je bil v habsburški vojski. Tam se je, tako Pirjevec, udeležil tečaja za podoficirje, ki je mlade vojake naučil življenjskih veščin, med drugim tudi vedenja za mizo.

Dunajska šola vedenja za strojnega ključavničarja V tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil v ilegali na Dunaju, je svojo avstrijsko vzgojo lahko nadaljeval pri graški grofici, ki je "imela rada mlade revolucionarje" in ki je na svoje mlade prijatelje prenesla kar nekaj znanja o oliki, medtem ko so bile za njegovo znanje igranja klavirja prav tako zaslužne ženske, in sicer dve dekleti, ki sta zanj skrbeli v ruskem ujetništvu.

Čeprav je bil Tito strojni ključavničar, svojega poklica ni imel priložnosti opravljati, saj se je po vojni in času, preživetem v ujetništvu, zelo hitro politično angažiral. Kot je na včerajšnjem predavanju povedal Pirjevec, je že leta 1928 postal tajnik partijske organizacije in od takrat naprej ni praktično nikoli stopil v nobeno delavnico. Ob fotografiji iz tistega časa je zato Pirjevec retorično vprašal: "Vam on izgleda kot delavec? Prej kot kakšen univerzitetni asistent."

Zaradi obljube o boljšem življenju zanetil spor s Stalinom V kominterni oziroma v Komunistični internacionali je bil najbolj razširjen jezik nemščina, v debatah o vseh koncih sveta in ne samo o Zahodu pa se je Titu širil svet. Leta 1935, ko je prišel v Moskvo, so Tita po uradnih biografijah za 14 dni poslali v sanatorij na Krimu, za kar pa je Pirjevec prepričan, da je šlo v resnici za to, da so preverili, ali je Tito primeren za opravljanje tajne službe. Od takrat naprej je očitno sodeloval z ruskimi tajnimi službami, leta 1937 pa je bil med državljansko vojno v Španiji, o čemer pa sam nikoli ni pripovedoval, o tem obdobju pa obstajajo samo namigi.

Po Pirjevčevih besedah se je Tito zavedal, da države ne bo mogel zgraditi na jugoslovanskem patriotizmu, temveč bo ljudem moral obljubiti tudi boljše življenje. Ker je narodnoosvobodilni boj povezal s socialno komunistično idejo, se je s tem začel spor s Stalinom, ki se je vlekel skozi celotno drugo svetovno vojno.

Chruchill: Pri Titu je kot pri pariški kurtizani Avgusta 1944, ko se je Winston Churchill v Neaplju srečal s Titom, je bila posneta fotografija, ki naj bi se je Tito sramoval. Na njej je oblečen v maršalsko uniformo, ki naj bi mu jo poslal Stalin, medtem ko je Churchill oblečen v belo obleko, ki je precej bolj primerna za neapeljsko avgustovsko vreme. Tito naj bi za fotografijo dejal, da je na njej videti, kot da je ravno včeraj prišel iz gozda, razočaranje nad Titom pa je nastalo tudi na Churchillovi strani.

Zanimiv je bil tudi obisk Churchillovega sina Randolpha pri Titu, ki je med vojno pogosto živel po votlinah. A ker so bile te okrašene s svilo padal, je takrat mladi Churchill očetu poročal, da je Titov sedež bolj podoben ljubezenskemu gnezdu pariške kurtizane kot pa sedežu partizanskega vodje.

Rusi: Bolj kot politika ga zanimajo restavracije Da je rad živel dobro, je po Pirjevčevem mnenju pokazal tudi po vojni, ko se je sprva naselil v palači kneza Pavla v Dedinju, a ker je med praznovanjem novega leta 1945 med voščili prejel zapisan tudi stavek: "kako se človek počuti v tuji hiši", je imel v tej palači pozneje zgolj urade, ne pa tudi zasebnih bivanjskih prostorov. "Takoj po vojni je začel živeti na veliki nogi, Rusi pa so mu očitali, da ga bolj kot razplet vojne zanimajo restavracije," je povedal Pirjevec.

"Vživel se je v kraljevski slog življenja, razumel pa je tudi psiho jugoslovanskih narodov, ki so po njegovem mnenju potrebovali vodjo, ki ga bodo lahko oboževali," meni Pirjevec, ki je Titovo nošenje uniforme obrazložil s parafraziranjem Tita: Če bi bili vsi Jugoslovani intelektualci, uniforma ne bi bila potrebna. A kaj si najbolj želi povprečen Srb? Da bi svojega sina imel v vojski in da bi ta nosil uniformo.

Ženske je ljubil bolj kot Sulejman Veličastni Del predavanja je Jože Pirjevec posvetil tudi Titovim ženskam, pri čemer je citiral Jovanko Broz iz njenega zadnjega intervjuja pred smrtjo. "Tito je ljubil ženske bolj kot Sulejman Veličastni." Poročen je bil dvakrat, ni pa bil vzoren oče, saj ni pretirano skrbel niti za Žarka niti za Miša, zato je Pirjevec ocenil, da Tito ni bil nepotist. Je pa zato prepričan, da bi bila zgodovina Jugoslavije precej drugačna, in to v pozitivnem smislu, če bi ostal s Herto Haas, ki mu je rodila Miša. Pirjevčevo mnenje o prvi dami Jugoslavije, Jovanki, je namreč precej slabo, saj jo je na predavanju opisal kot zmaja, ki ni bil dorasel vlogi, ki ji je bila dodeljena ob poroki s Titom.

Ker je bila skromno dekle, se je morala udeležiti 14-dnevnega tečaja vedenja, saj ni znala jesti ribe, stalno naj bi med jedjo oblizovala tudi nož. A po Pirjevčevem mnenju to ni zadostovalo, po poroki naj bi postala agresivna, hkrati pa je svojo izgubljenost v mednarodnem svetu politike kompenzirala s prenajedanjem. Pirjevec je kot dokaz Jovankine agresivnosti navedel epizodo, ki se je zgodila pred obiskom nizozemske kraljice Julijane. Takrat naj bi za kraljico pripravili obloženo mizo, ki pa Jovanki ni bila všeč, zato naj bi zagrabila za prt in vse skupaj razbila.

Največji Titov šov je bil njegov pogreb Pirjevec je predavanje sklenil s Titovim pogrebom, ki je bil po njegovih besedah njegov največji šov; tako velik, da bi v njem zagotovo užival tudi sam Tito. Tita so pokopali z diamantnim prstanom, ki ga je leta 1947, ko je še zadnjič za časa Stalinovega življenja obiskal Moskvo, dobil v dar od sovjetske vlade. Prstani mu tudi sicer niso bili tuji, eden njegovih ljubših prstanov z diamantom si je Tito po Pirjevčevih besedah kupil leta 1938 z denarjem, ki ga je dobil za pregled prevoda Stalinove knjige. Prstan je izgubil med bitko, ko je tako shujšal, da mu je ta zdrsnil z roke.

Zgodbo o Titovi slavi, pa tudi o njegovih slabostih, po Pirjevčevih besedah še vedno obkroža veliko dvomov o tem, kdo je v resnici bil Josip Broz. Po ocenah ameriškega filologa, ki je analiziral njegov govor, naj bi šlo za Rusa ali Poljaka, po prepričanju Radia Moskva pa za Juda iz Odese. Draža Mihajlović je bil ves čas prepričan, da je Tito ruski vohun, medtem ko je Pirjevec prepričan, da je bil res le Josip iz Kumrovca.