Nedelja, 24. 3. 2013, 20.04
2 leti, 7 mesecev
Suzana Švent: Ne moreš se dotakniti, ne da bi bil dotaknjen
Druga samostojna razstava pod naslovom Podobe mrtvega rokava slikarke Suzane Švent, ki končuje študij na ljubljanski likovni akademiji, tematizira strah. Strah pred gledalcem, strah pred kritiko, strah pred samim seboj, strah pred sodobno umetnostjo in strah pred vstopom na samostojno umetniško pot. Pri čemer pa, kot poudarja umetnica sama, strahu ne gre razumeti kot nekaj omejujočega in slabega. "Neprestano se bojujemo z nekaterimi negotovostmi, vprašanje je le, kako se s tem spopadamo. Strah ni nujno slab, saj se skozi to izoblikuješ in sprejemaš odločitve, s katerimi napreduješ. Najslabše je, če te bojazen paralizira," pravi mlada ustvarjalka in dodaja, da je na njenih najnovejših slikah mogoče videti transparentnost strahu, ki se, čeprav je prisoten, razkraja.
Eksistencialni krč mlade avtorice, ki zapušča varno okrilje akademije in se podaja v svet sodobne umetnosti, v katerem si mora svoje mesto še poiskati, je neizbežni del obdobij prehoda, a ta je, kot pravi Suzana, podkrepljen še z ne ravno opogumljajočimi prijemi, ki so jih na likovni akademiji deležni študenti. "Že prvi dan ob začetku študija ti povedo, da je slovenski trg z umetniki nasičen. Tako ti že takoj na začetku napovedujejo vojno. Mislim, da je ta pristop napačen," je kritična mlada slikarka, ki se v razstavi v Kinu Šiška med drugim ukvarja tudi z vprašanjem, na kakšen način lahko s svojo produkcijo preseka "vdolbeni meander umetniške struge in si poišče samosvojo pot. Kraj, kjer se rojevajo mnoge partikularne ideje in z njimi podobe".
In res, v času, ko sodobna umetnost vse bolj nastaja znotraj hibridnega polja praks, medijev in disciplin. Ko sodobno umetniško prakso med drugim označujejo transdisciplinarnost, interdisciplinarnost in intermedijskost, zakaj ravno slikarstvo? "Ker se mi zdi, da to vse posrka vase. V slikarstvu se vidi napredek filma in fotografije. Tudi pomembnost literature in besede. Vse se stika in kaže skozi ta medij." Slikarstvo Šventova razume kot okno v svet, v njem pa razvija svoj slikarski jaz, transformira lastne izkušnje in želi, da bi to pomenilo izziv za gledalca. V procesu ustvarjanja lovi naključja. "Včasih si pomagam z dripingom, kar se po nesreči prelije, vključim v delo in to mu daje svežino, da ga ne zaprem preveč." Zanjo so pomembni pastozni nanosi, s čimer doseže še bolj izrazito "fizičnost" umetniškega dela, ki se pojavlja pred gledalcem. Najnovejše slike, predstavljene na razstavi, so med drugim naslikane tudi z dlanmi, odtisi so vidni. Ali kot poetično doda avtorica: "Ne moreš se dotakniti brez, da bi bil dotaknjen."
Slikarkina umetniška dela sestavljajo številne preslikave in plastenja. "Pri tem, da lahko v mislih prestavljam slikarske poteze, mi pomaga šah. V mislih igram kompozicijsko igro, ki jo nato prenašam na platno. Strah, šah, plastenje … Vse se prepleta."
Gledalec je bil zanjo vedno pomemben, v diplomskem projektu se bo ukvarjala z vprašanjem razmerja med potrošništvom in umetnostjo. Razmišljala bo o vprašanju želje in potrebe. "Zavedati se je treba, da so nam nekatere stvari vsiljene, vendar ne nasilno, ker to bi zaznali, temveč subtilno, neopazno … Ko ti je nekaj podtaknjeno z rutino, tega sploh ne opaziš več," razlaga umetnica ter nadaljuje, da sta rešitev znanje in vedoželjnost. "Da želiš priti do dna, da želiš priti do resnice." S čimer nagovarja tudi gledalca, ki ga naslavlja kot emancipiranega, torej kot vedoželjni subjekt, ki sprejema izziv, ki mu ga umetnost lahko ponudi. Da zavzema stališča in preizprašuje samoumevnosti življenja, da ne sprejme vsega, kar mu ponuja okolica, in da sam poišče odgovore.
Tako kot Suzana verjame v gledalca, pa verjame tudi v umetnost in je glede svoje profesionalne poti optimistična. Pravi, da se ji velikokrat zdi, da je recesija tudi orodje za ustrahovanje posameznikov. Strahu pred strahom pa se umetnica ne boji.