Deja Crnović

Ponedeljek,
14. 9. 2015,
13.58

Osveženo pred

8 let, 7 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3

Natisni članek

Natisni članek

MGL Mestno gledališče ljubljansko Simona Semenič

Ponedeljek, 14. 9. 2015, 13.58

8 let, 7 mesecev

Soldati, ki so izvrševalci, in kuharice, ki vzdržujejo sistem

Deja Crnović

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Blue Green 3
Mestno gledališče ljubljansko novo sezono začenja z besedilom Simone Semenič sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije, ki je letos prejelo Grumovo nagrado za najboljše dramsko besedilo.

Krstna uprizoritev besedila sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije bo v sredo odprla novo sezono Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL), ki jo letos zaznamuje velik delež novih besedil. Simona Semenič je igro sedem kuharic, štirje soldati in tri sofije napisala po naročilu MGL, za besedilo pa je prejela Grumovo nagrado.

Kot je na današnji novinarski konferenci povedala direktorica MGL Barbara Hieng Samobor, gre za eno najdragocenejših besedil, kar jih je kdaj držala v rokah, saj jo navdušuje dejstvo, česa vsega se je avtorici v besedilu uspelo dotakniti in na kako diskreten način ji je to uspelo: "O razmerju med množico in posameznikom, oportunizmom in idealizmom, prilagodljivostjo in načelnostjo …"

Če slediš matematiki, se vse poklopi Besedilo je označila za dramsko simfonijo, natančnost, ki se pojavlja v besedilih Simone Semenič, pa je pogosto označena tudi za matematično, kar ni naključje. Kot nam je namreč povedala avtorica besedila, so številke pomemben del njenega ustvarjanja. "Malo sem vraževerna in stalno gledam številke, seštevam, iščem kombinacije … Zdi se mi, da je matematika veda vseh ved in da se vse da izračunati," pravi Semeničeva, ki je v matematiki našla tudi rešitev pri zagati, kje najti tretjo Sofijo.

Pisanje je namreč začela z že zamišljenim naslovom, pomembno je bilo, da so številke v naslovu 7, 4 in 3, a sprva je imela v mislih zgolj dve zgodovinski osebnosti z imenom Sofija, Nemko Sophio Magdaleno Scholl, članico odporniškega gibanja proti nacizmu, ki so jo usmrtili z giljotino, in Rusinjo Sofijo Lvovno Perovskajevo, revolucionarko, ki je bila zaradi političnega aktivizma obešena. Tretjo Sophio je našel Google. "Vtipkala sem 743 v Google in eden od zadetkov je bil, da je to eno od praštevil Marie Sophie Germaine. In tako sem dobila tretjo Sofijo. Če slediš matematiki, se vse poklopi."

Drama se nam dogaja tam, kjer to ni potrebno Po besedah režiserja Diega de Bree besedilo ponuja tudi pomembne poudarke o prilagodljivosti in nezmožnosti premika. "Bojimo se premikov, drama se nam dogaja tam, kjer ni potrebna, vsa apokalipsa sveta pa je videti kot oglas, igrana igra. Človek je šele takrat, ko je tudi sam prizadet, pripravljen narediti preobrat. Tu ne gre samo za oportunizem, temveč za izgubo sistema moralnih vrednot," je bil kritičen de Brea.

Po njegovem mnenju gledališče ne more biti politično, lahko pa je družbeno angažirano, kar predstava z besedilom Simone Semenič zagotovo je. Razkriva namreč ustroj družbe oziroma sistema, ki mu okrutnosti, kakršna so bila javna obglavljenja, sploh ni treba več kazati. "Ko pridete na davčno upravo, vam bodo z nasmeškom na obrazu povedali za izvršbo."

Velik del krivde nosi tudi ženska populacija Kot nam je povedala Simona Semenič, bi bila današnja različica obglavljanja lahko birokracija, država sama oziroma državni aparati, ki delujejo kot simbolna kastracija. "Vsa družba deluje tako, da te je vedno manj in da si vedno bolj potrošnik. Tako si kastriran kot človek. Oblasti se ni treba več izživljati, saj je to vse že vključeno v sistem, v katerem nihče ni kriv in nihče ne nosi odgovornosti."

Če so tri Sofije v besedilu torej tiste, ki štrlijo iz sistema, soldati tisti, ki izvajajo eksekucije, so glavne akterke, ki perpetuirajo stanje, kuharice. Kot je opozorila avtorica, takšna "porazdelitev" krivde nakazuje, da zadeve niso tako preproste: "Ne glede na to, kako seksističen je ta svet, velik del krivde nosi tudi ženska populacija, ki iz lenobe ali strahu vzdržuje takšno ureditev."

Živimo v udobju, ki se ga bojimo izgubiti "Ženska, če malo poenostavim, je kot mati že v izhodišču precej bolj šibka kot druge. Ko imaš otroka, bi naredila vse, da bi zaščitila otroka, in na ta način si pridna davkoplačevalka in potrošnica, ker se bojiš, da bi, če bi na katerikoli način kaj delala drugače, lahko ogrozila otroka. To je nekako obsojanja vredno, z drugega vidika pa ne vidim rešitve. Tudi sama svoje otroke najprej zaščitim, to je zame prioriteta. Raje bom plačevala davke, tudi če se mi zdi, da je državljanska nepokorščina eden od redkih mogočih uporov. Ampak jaz si ne upam bit nepokorna, zaradi otrok."

"Živimo v udobju in bojimo se ga izgubiti. Ampak življenje najde pot in verjamem, da se bo tudi to spremenilo, nisem tako črnogleda," je dodala avtorica.