Sofya-Agnessa Yakuntsova: Poleg knjige je družina moj največji učitelj

Zvezdni utrinek kot deček, padajoča zvezda Za življenjsko pot rosno mlade umetnice se zdi, da je bila tlakovana že z izbiro imena Sofya-Agnessa, ki združuje modrost in krotkost. A vsestranska sogovornica poudarja, da ne bi tako smelo klatila zvezd z neba, če se ne bi v družini toliko ukvarjali z njo. Slikati in risati so jo s skupnimi močmi naučili mama, oče in dedek, pri deklamiranju jo je usmerjala mama, družinski člani so vsi po vrsti njen steber in spodbuda tudi pri razvijanju preostalih talentov. "Družina je moj največji učitelj, poleg knjige seveda, ki jo doma zelo spoštujemo in imamo radi," s posebnim žarom v očeh razloži neustavljiva vedoželjnica.

V lanskem šolskem letu dobitnica Župančičeve frulice za najboljšega osnovnošolskega pesnika se v svoji poeziji priklanja naravi. "Ker slišim jezik vetra, jezik listja, vse to prelijem na papir za vse tiste, ki tega ne slišijo. Zelo rada tudi poosebljam – zakaj bi rekla, da je zvezdni utrinek samo utrinek, raje ga imenujem deček, padajoča zvezda, kot v Oscarju Wildu." V globinah neba nočnega / kot svetli trenutek v temni usodi, / kot upanje v srcu nemočnega, / sekunda srhljive sreče hodi. // Vidiš žarek veselja, ki sveti, / ki oblake preseka na dvoje, / razkrije čarobno moč tisočletij, / in kar želiš, naredí vse po – tvoje. // Zrcalnato hladni vetrovi / premetavajo kodre tvoje / in luna ti sveti v očeh. / V tebi največje skrivnosti obstoje. // Ti se pojaviš v življenju človeka / samo neznano kdaj in kako. / Nenapovedano prideš, odideš, / ko gledamo nočno nebo. // Lepota tvoja je neznana. / In kratkočasno nemogoča. / Ti vse tajiš, razkrivaš, daješ … / Prelep si, deček – zvezda padajoča!

"Toneta Pavčka sem spoznavala skozi pisma in pesmi" Poleg narave so za Sofyo-Agnesso neusahljivi vir navdiha tudi knjige in utrinki iz življenja, ki ji vzamejo sapo. S potapljanjem med knjižne vrstice utrjuje in bogati svoj besedni zaklad, neverjetno izbrušen – celo poetično privzdignjen – za hčerko ruskih staršev, ki je v Slovenijo prišla kot dveinpolletna deklica. Kot razkrije v nadaljevanju pogovora, je bil poleg različnih ruskih pesnikov Oscar Wilde eden tistih, ki jo je navdihnil za pesnjenje, med slovenskimi književniki pa globoko spoštuje Franceta Prešerna, Otona Župančiča, Ivana Cankarja, Toneta Partljiča in Toneta Pavčka.

"S Tonetom Pavčkom sem si dopisovala in ga skozi pisma in pesmi spoznavala kot človeka, ki je vse do konca v sebi nosil malega Tončka. Tudi ko ni pisal v verzih, si slišal, da je pisal v verzih, čeprav nisi slišal rime. Še posebej mi je pri srcu Dober dan, življenje, ki je po mojem mnenju res vrhunec njegovega ustvarjanja," s svojo zrelostjo osupne osmošolka, na katero so lahko upravičeno ponosni tudi na OŠ Danile Kumar v Ljubljani, katere glasnica je na številnih tekmovanjih, ki ne minejo brez nje.

V sladkem pričakovanju medgeneracijskega pesniškega snidenja z Nežo Maurer Medgeneracijski pogovor, temo letošnjega Cankarjevega tekmovanja, bo lahko prihajajočo sredo pristno doživela v družbi Neže Maurer. Sofya-Agnessa se že neizmerno veseli medgeneracijskega pesniškega snidenja v Hiši sanjajočih knjig v Ljubljani, ko bo pesnico, katere več pesniških zbirk – nazadnje Litanije za mir, kot poudari – je že prebrala, srečala tudi v živo: "Vem, da bo zanimivo, kajti srečanje z osebo, ki je preživela že toliko časov, ko je poezija stala na različnih mestih v človeštvu, enkrat visoko, drugič pa je bila bolj zanemarjena, ne more biti drugačno kot zanimivo, hkrati pa se bom lahko tudi sama marsičesa naučila."

Hrepeneča po vedno novem znanju, se zelo rada na pamet uči ne le poezijo, ampak tudi prozo, "kar je težje, a če zveni milozvočno in hitro sede v uho, to ni težko". Vodi jo preprosta ljubezen do stihov, do gojenja lepe besede, hkrati pa tako uri možgane in razvija domišljijo. V njeni spominski malhi se najde za štiri ure repertoarja za deklamiranje proze in poezije slovenskih in ruskih avtorjev, kar zapečati s srčno doživetostjo, ki začara praktično vsakogar, ki jo uspe videti in slišati v živo.

Puškinove pravljice v verzih z ilustracijami Sofye-Agnesse Pesmi se lažje nauči, če si jih predstavlja kot sliko, zato ne le stihe drugih pesnikov, ampak tudi svoje opremlja ilustracijami. Mimogrede pobrska po zajetni mapi in pokaže sliko povodnega moža, ki je nastala pred časom, ko je v spomin srkala Prešernove verze, hkrati pa razgrne kopico očarljivih slik k svojim pesmim. Prekipevajoče barve govorijo o mavrici v njenem dojemanju sveta, kjer daje poudarek tudi najmanjšim podrobnostim, kot so žaba na rami povodnega moža, pajki v drevesnih vejah ali umetelno izrisani vzorci na ruskih narodnih nošah. Kot slikarko jo bomo tako Rusi kot Slovenci imeli priložnost spoznati v zbirki Puškinovih pravljic v verzih v prevodu Otona Župančiča, ki jo je opremila z ilustracijami in bo v slovenščini izšla pri ruski založbi.

V baletnih copatkih in vrtincu ruskih narodnih plesov V njenih žilah plameni tudi baletna kri. Že kot triletnica je skoraj štiri ure kot okamnela občudovala Labodje jezero in bila v najrosnejših letih očarana tudi nad drugimi klasičnimi baletnimi predstavami, kot sta Hrestač in Pepelka, zato ne preseneča, da je obula tudi baletne copatke – a ne le za ples, tudi za lastne koreografije. Pri desetih letih se je kot prva slovenska osnovnošolka udeležila tekmovanja Forum – nadarjeni otroci v Moskvi in se v referatu poklonila ruski balerini Maji Plisecki, eni največjih baletnih plesalk moderne dobe. Sofya-Agnessa je na tekmovanju uspešno pokazala praktično vse svoje talente in v vseh štirih kategorijah, v katerih je nastopila, dobila grand prix.

Kulturo svojih korenin ohranja tudi v vrtincu narodnih ruskih plesov. Letos se je kot daleč najmlajša članica pridružila študentski plesni skupini Sudaruška, s katero je na mednarodnem plesnem tekmovanju v italijanskem Lignanu v kategoriji etno plesov dosegla tretje mesto.

Kot violinistka bi stopala po stopinjah Davida Ojstraha Nismo še dokrajčili njenega ustvarjalskega repertoarja, pravzaprav smo znova na začetku, pri violini, ki ji od vseh dejavnosti posveča največ časa. Milozvočno godalo je prvič vzela v roke pri sedmih letih in že isto leto zmagala na dveh mednarodnih tekmovanjih, v Novi Gorici in Zagrebu, kar je bila dodatna spodbuda za vztrajanje, ki ne dovoli polovičarstva. "Zelo rada tekmujem, pa ne zato, da bi vsem dokazala, da hočem zmagati, ampak zato, ker je vsako tekmovanje in vaja pred njim zelo dobra izkušnja, da imaš vedno nek cilj, hkrati pa je to priložnost, da srečam najboljše vrstnike in se kaj naučim od njih," zdrav odnos do tekmovanj pokaže osmošolka.

"Ne vem, če bi sploh rada bila violinistka, a če bi že bila, bi stopala po stopinjah svojega največjega vzornika, Davida Ojstraha, ki je bil res genij," Sofya-Agnessa ustoliči svojega violinskega idola in hkrati prizna, da še ne ve, katera od vej umetnosti, iz katerih trenutno srka opojni sok, bo prevladala čez desetletje ali še pozneje. Trdno je odločena, da ne bo baletka, saj ta poklic zahteva veliko potovanj, sama pa je zelo navezana na dom, za slikarsko umetnost pa ji je jasno, da si je z njo težko služiti kruh, zato najbrž ne bo slikarka. "Najprej moram zrasti še za kakšen centimeter, končati osnovno šolo, nato srednjo, potem pa bom lahko govorila o tem. Časa je še dovolj."