Petek,
27. 1. 2023,
16.00

Osveženo pred

1 leto, 9 mesecev

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,48

8

Natisni članek

Natisni članek

Janez Polda predstava Mojstrana smučarski skoki

Petek, 27. 1. 2023, 16.00

1 leto, 9 mesecev

Janez Polda, legenda smučarskih skokov (1924–1964)

Pozabljeni Slovenec bo dobil pozornost, kakršno si zasluži

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Orange 7,48

8

Janez Polda | Marcel Gomboc bo v gledališki predstavi oživil pokojnega skakalca Janeza Poldo. Polda je veljal za najboljšega slovenskega in jugoslovanskega skakalca po drugi svetovni vojni, ki pa je skoraj povsem utonil v pozabo.  | Foto Alenka Teran Košir

Marcel Gomboc bo v gledališki predstavi oživil pokojnega skakalca Janeza Poldo. Polda je veljal za najboljšega slovenskega in jugoslovanskega skakalca po drugi svetovni vojni, ki pa je skoraj povsem utonil v pozabo.

Foto: Alenka Teran Košir

"Noben ptič nima perutnic naprej." To je najbolj prepoznaven stavek Janeza Polde (1924–1964), najboljšega slovenskega smučarskega skakalca v obdobju po drugi svetovni vojni, ponosa Mojstrane, Gorenjske, Slovenije in nekdanje Jugoslavije, ter hkrati tudi naslov gledališke predstave, s katero se bodo svojemu znamenitemu sokrajanu poklonili v domačem kulturnem društvu.

Z gledališko predstavo z naslovom Noben ptič nima perutnic naprej se bodo v domačem kulturno-umetniškem društvu Jaka Rabiča Dovje-Mojstrana poklonili spominu na Janeza Poldo (1924–1964), ki je trikrat nastopil na zimskih olimpijskih igrah (leta 1948 v St. Moritzu, 1952 v Oslu in 1956 v Cortini d'Ampezzo). Polda je bil predstavnik modernega načina skakanja, to pomeni, da je med poletom roke iztegnil nazaj, za kar je bil deležen slabših sodniških ocen. Tekmoval je v letih od 1947 do 1956.

Glavni igralci v gledališki predstavi Noben ptič nima perutnic naprej (od leve proti desni): Jakob Berce, Julija Krisch, Marsel Gomboc in Florijan Krisch. | Foto: Alenka Teran Košir Glavni igralci v gledališki predstavi Noben ptič nima perutnic naprej (od leve proti desni): Jakob Berce, Julija Krisch, Marsel Gomboc in Florijan Krisch. Foto: Alenka Teran Košir

Idejni vodja in režiser predstave je Marsel Gomboc, ki je o njej razmišljal kar 15 let. Kot je povedal na novinarski konferenci v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani, so s predstavo Poldi postavili svojevrsten spomenik, muzej na dovškem odru, kar si, je prepričan Gomboc, "najboljši smučarski skakalec po drugi svetovni vojni, ponos Mojstrane, Gorenjske, Slovenije in Jugoslavije, nedvomno zasluži". Polda je leta 1948 na Tednu smuških poletov v Planici skočil 120 metrov z dotikom, zaradi česar njegova daljava ni bila priznana kot svetovni rekord, je pa na istem tekmovanju z doseženimi 109 metri postavil nov jugoslovanski rekord.

Po pripovedi vdove Malči 

Predstava je nastala po pripovedi skakalčeve 99-letne vdove Malči Polda, ta je ustvarjalcem predstave predala tudi vse predmete pokojnega moža. Za besedilo in dramaturgijo je poskrbela Nika Brgant, za režijo pa Gomboc, ki v predstavi tudi upodablja odraslega Janeza Poldo. Med igralci so izkušeni ljubiteljski gledališčniki in tudi trije šolarji Jakob Berce, ki bo upodobil Poldo v mladih letih, ter brat in sestra Florijan in Julija Krisch.

Premiera in hkrati tudi krstna uprizoritev (je že razprodana, svojo udeležbo je napovedal tudi nekdanji skakalec Franci Petek, direktor Nordijskega centra Planica) bo danes, 27. januarja, v Aljaževem prosvetnem domu na Dovjem, ponovitvi pa sta napovedani za 29. januar in 2. februar 2023.  

O dediščini Janeza Polde smo se pogovarjali z režiserjem Marselom Gombocem.

Od kod takšna prevzetost nad smučarskim skakalcem Janezom Poldo? Ko sem se pogovarjala z mladimi igralci, ki nastopajo v vaši predstavi, so dejali, da Polde prej niso poznali, da se tudi v šoli niso učili o njem, in to kljub temu, da prihajajo iz kraja, kjer je živel. Zakaj je kljub vsem uspehom nekako pozabljen?

janez Polda | Foto: Da, to je zanimivo. Moram reči, da bom otroke zdaj prvič odpeljal k Malči, vdovi Janeza Polde. Nekateri ljudje Poldo bolj poznajo zaradi njegove športne kariere, nekateri zaradi njegovega žalostnega konca (samomora, op. p.), nekateri pa po tem, da je bil poseben, nekoliko čuden in samosvoj. V predstavi sem poskušal združiti vse troje.   

Sami že zadnjih 15 let intenzivno raziskujete življenje Janeza Polde. Kako ste spoznali njegovo ženo Malči?

Janezovo ženo Malči sem spoznal prek sadjarstva. Ukvarjam se namreč tudi z obrezovanjem sadnih dreves in nekoč sem pomagal tudi njej. In potem je naneslo, da sva včasih sedla na klop pred hišo in klepetala. Takrat mi je z velikim navdušenjem začela pripovedovati zgodbe o Janezu, sam nisem veliko vedel o njem, sem pa začutil njeno veliko željo po tem, da bi spomin nanj živel naprej, da bi bilo poskrbljeno tudi za njegovo materialno zapuščino, za njegove predmete, ki jih je tako skrbno hranila. Zdaj razmišljamo, kje bi bilo zanje najprimernejše mesto.

Morda v Slovenskem smučarskem muzeju v Tržiču?

Tudi o tem razmišljamo, nimam pa še odgovora. Nekaj njegovih predmetov, predvsem oblačila, bo po predstavi na ogled v Slovenskem planinskem muzeju, kjer pripravljajo razstavo o nordijskih smučarjih iz Zgornjesavske doline.

Občasna razstava o zgodovini smučarskih tekov, skokov in kombinacije s poudarkom na športnikih z območja kranjskogorske občine bo v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani odprta v obdobju svetovnega prvenstva, ki ga bo Planica gostila od 22. februarja do 5. marca 2023.

V izjemno čast si štejem, da mi je zaupala njegove predmete in verjela, da bom z njimi storil nekaj dobrega. Ponosen sem, da bodo tudi ti predmeti del predstave, ki jo pripravljamo o njenem pokojnem možu. Predmeti so na varnem in samo peščica ljudi ve, kje jih po vajah za predstavo shranimo. Po koncu predstav jih bomo odnesli k njegovi družini, ki je nanje čustveno navezana. Priznam, da sem z leti tudi že sam postal čustveno navezan nanje, in želel bi si, da najdemo ustrezen prostor zanje.

Gomboc v originalnih oblačilih Janeza Polde | Foto: Alenka Teran Košir Gomboc v originalnih oblačilih Janeza Polde Foto: Alenka Teran Košir

Malči si želi, da bi bila nekje njegova spominska soba. Njegovih predmetov je ogromno. Od pokalov, oblačil, kovčka z mažami za smuči, ki so jih skakalci nekoč pripravljali sami, pa tudi več kot 30 beležk, v katere je kot lovski čuvaj po službeni dolžnosti pisal dnevnik. Pisal ga je tudi kot smučarski skakalec. Pisal je o svojih uvrstitvah, o tem, kje je skakal in kako daleč je skočil. Vsi ti zapiski in časopisni članki so nam pomagali pri pripravi predstave, v kateri pa ni zajeto vse. Nekateri spomini so preprosto pretežki, s preveč grenkobe, nekateri ljudje še živijo in jih ne bi bilo dobro omenjati, zato sem nekatere stvari zapeljal tako, da jih bomo v predstavi predstavili s simboli, tudi to, zakaj je odšel s tega sveta.

V zgodovinskih arhivih piše, da se je Janez Polda spopadal z duševnimi stiskami in da si je sodil sam. Duševne težave danes postajajo vse manjši tabu, vse več se o njih govori … Tudi športniki se vse bolj odpirajo. Je Malči Polda govorila tudi o tem?

Janez Polda o teh svojih težavah doma ni govoril. Govoril je samo o tem, da so bili nekoč na tekmovanjih, tudi na olimpijskih igrah ljudje, ki s športom niso imeli veliko skupnega. To se je dogajalo v obdobju nekdanje Jugoslavije, ko so s športniki po svetu hodili drugi ljudje, ki so skrbeli, da je vse delovalo. Športnikom ni bilo lahko, sam mislim, da so bili nekoč v precej težjem položaju, kot so danes. Za večino stvari so bili sami.

V predstavi uprizorimo tudi, kako je pregazil 18 kilometrov, s Pokljuke, kjer je takrat delal, na Bled, da je prišel do železniške postaje in lahko odšel na olimpijske igre. V eni noči je zapadlo dva metra snega. Gazil je brez potrebne opreme, brez hrane. Kakšna čast, ponos in kakšna odgovornost je bilo zanj dejstvo, da je član jugoslovanske reprezentance, da je olimpijec.

V predstavi sta tudi dva prizora z Josipom Brozom Titom, ki ga je srečal dvakrat. Enkrat kot lovski čuvaj, ko ga je odpeljal na lov na divjega petelina, drugič pa kot športnik, ko je na štafeti mladosti v Beogradu pred 100 tisoč gledalci na Marakani zastopal vse jugoslovanske športnike.   

Kakšen je bil Janez Polda po značaju?

Bil je samosvoj, zaprt vase, nekateri so ga imeli za čudaka. Ni veliko govoril o sebi, ni govoril, kako je bilo v vojski, zanimivo je, da nobene stvari nikoli ni prinesel čez državno mejo. Rekel je, da ga je sram, da bi plenice za otroke ali karkoli drugega tihotapil čez mejo. Jaz sem reprezentant, olimpijec, zastopam državo, je dejal. Bil je zelo karakteren.

Zakaj je končal skakanje, zakaj se je umaknil?

Uradno se je od skokov poslovil na vrhuncu svoje kariere, kot to storijo šampioni, v resnici pa je kariero končal zaradi grenkobe. Sam je izjavil, da je slava grenka. Ni bil upoštevan tako, kot bi lahko bil. Tudi po koncu kariere, ko se mu nihče od uradnih predstavnikov ni zahvalil za tisto, kar je dosegel za Jugoslavijo.

Za zdaj so razpisani trije termini za vašo predstavo. Ali obstaja možnost, da bo vaša predstava potovala še kam drugam?

V našem kulturnem društvu KUD Jaka Rabič Dovje-Mojstrana smo mnenja, da je bolje, da gledalci pridejo predstavo pogledat na naš konec, ker je bil Janez Polda tukaj v Mojstrani doma. Rad bi, da je ta predstava spodbuda, ki bo ljudi pripeljala na naš konec.