V slovenščini je izšla najnovejša knjiga Naomi Klein To vse spremeni, Kapitalizem proti podnebju, ki vprašanje podnebnih sprememb povezuje z vprašanjem kapitalizma in družbene neenakosti.
Naomi Klein je kanadska raziskovalna novinarka, znana po svojih delih No logo in Doktrina šoka. Svetovni uspešnici, prva je bila prevedena v 25, druga v 30 jezikov, sta izšli tudi v slovenščini. Klein slovi po svojih kritičnih analizah potrošniške družbe, ideologije kapitalizma in globalizacije, v knjigi To vse spremeni pa se je lotila vprašanja podnebnih sprememb, ki ga je umestila v kontekst globalnega kapitalizma in neenakosti.
Slabo izbran trenutek za pogovor o podnebju
Kot je na današnji predstavitvi povedala urednica knjige Nela Malečkar, je knjiga razdeljena v tri poglavja: v prvem z naslovom Slabo izbran trenutek obravnava zgodovino vprašanja podnebnih sprememb, v drugem z naslovom Praznoverje vsa neustrezna iskanja rešitev, v tretjem z naslovom Začeti kljub temu pa predstavi mogoče rešitve.
b>Lučka Kajfež Bogataj, med drugim tudi članica medvladne skupine za podnebne spremembe pri ZN, ki je leta 2007 prejel Nobelovo nagrado, je na današnji predstavitvi povedala, da zgodovina zaznavanja in opozarjanja na podnebne spremembe sega še v mandat Lyndona Johnsona, ki so mu kmalu po atentatu na Johna F. Kennedyja leta 1963 povedali, da bi nadaljnja uporaba fosilnih goriv lahko vodila v segrevanje ozračja.
Od opozorila predsedniku do prve resne deklaracije minilo 20 let
Šele s stockholmsko deklaracijo leta 1972 Združeni narodi vprašanje varovanja okolja postavijo na svojo agendo. Po mnenju Lučke Kajfež Bogataj k dejanski ozaveščenosti o razsežnosti težave pripomore Deklaracija o okolju in razvoju iz leta 1992, ki skupaj z medvladnim odborom začne postavljati tudi mogoče rešitve, a dlje od načelnih zavez ni prišlo.
Če bomo čakali, da škoda preseže dobiček, bomo čakali predolgo
Čeprav smo v vmesnem obdobju veliko posledic podnebnih sprememb že izmerili in dokazali, na tem področju ni bilo storjenega veliko. Razlog za to Naomi Klein vidi v tem, da so se opozorila pojavila v času, ko je globalni kapitalizem doživljal razcvet in se je proizvodnja začela seliti v države v razvoju. "Gospodarska škoda, ki nastaja ob podnebnih spremembah, še ni dovolj velika, da bi korporacije prisila v spremembe, a če bomo čakali, da škoda preseže dobiček, bomo čakali predolgo," meni Kajfež Bogataj.
Koristi in škoda nesorazmerno porazdeljene
Filozof in okoljski aktivist Luka Omladič je opozoril, da gre pri podnebnih spremembah predvsem za prevladujoč produkcijski način, na katerega človeštvo proizvaja. Če okoli 90 odstotkov proizvodne energije prihaja iz fosilnih goriv, to pomeni, da je velik del proizvodnje naše civilizacije vezan na proizvodnjo ogljikovega dioksida. Drug vidik so družbeni odnosi, znotraj katerih poteka proizvodnja, ki pa v kapitalizmu temeljijo na nesorazmerni porazdelitvi koristi in škode.
Ne samo da koristi proizvodnje padejo na zdajšnjo generacijo, škoda pa na prihodnje, ta razkorak je očiten že danes, ko imajo koristi od takšnega produkcijskega načina predvsem zahodne države, škodo pa že občutijo države v razvoju. Klein tako govori o podnebnem dolgu razvitega sveta državam v razvoju, zato Zeleni podnebni skladb Združenih narodov ni dobra volja Zahoda, temveč kompenzacija podnebnih dolgov državam v razvoju.
Podnebni dolg ni filozofska kategorija
Kot opozarja Lučka Kajfež Bogataj, ta podnebni dolg ni filozofska kategorija, temveč dolg. izračunan po tonah na posamezno državo, zato je jasno, da imajo največ koristi Velika Britanija in ZDA, ki ne čutijo najhujših posledic onesnaževanja. "EU se sicer zaveda pomembnosti čistega okolja, a namesto da bi razmišljali o filtrih in omejevanju izpusta toplogrednih plinov, so zahodne korporacije svoje tovarne selile na Kitajsko in v države v razvoju. Pri nas imamo vedno manj težav s CO2, ker nimamo več resnih tovarn."
Povzročitelj je vedno globalen, zato lokalna akcija ni dovolj
Po Omladičevih besedah Klein podnebne spremembe umešča v kritiko kapitalizma, njen odgovor pa je kapitalizem 90. let, ki se osredotoča na aktivistično paradigmo antiglobalizacije in antikonzumerizma. Kleinova meni, da bi se moral abstraktni znanstveni jezik "sešiti" z neposrednim aktivističnim pristopom predvsem na lokalni ravni, vendar se tak pristop Kajfež Bogataj zdi naiven.
"Lastnik ali povzročitelj onesnaževanja je praviloma globalen, zato lokalni pritiski niso dovolj, saj lastnika prisilijo zgolj v selitev proizvodnje drugam," meni Kajfež Bogataj, ki dodaja, da bi potrebovali nekakšen OZN nevladnih organizacij, ki bi združile lokalni naboj z globalno povezanostjo. Hkrati se zavzema za plačevanje škode, ki jo povzročimo z onesnaževanjem.
Za vsakih tisoč prevoženih kilometrov bi morali plačati 60 evrov
Na tisoč prevoženih kilometrov namreč ustvarimo za 60 evrov škode, kar bi morali plačevati v sklad, iz katerega bi nato črpali sredstva za gradnjo do okolja prijaznih elektrarn. Na ta način bi spremenili tudi ekonomski sistem, ki bi že vseboval stroške onesnaženja, s čimer bi se zmanjšal dobiček korporacij, kar bi te prisililo v spremembe pri proizvodnji.
A Omladič opozarja, da kapitalizem v tem pogledu ni racionalen, da njegovo sledenje dobičku ni vedno informirano, temveč gre pogosto za "dobiček na prvo žogo". Edini pritiski, ki delujejo, so zunanji, torej moramo okrepiti demokratične pritiske.
Slovenija "posebej ambiciozna" država, a zgolj na papirju
Lučka Kajfež Bogataj izpostavlja tudi vlogo industrije, ki mora biti pripravljena na tehnološke spremembe, ki jih zahteva spremenjena okoljska politika. Ker je od propadle köbenhavnske konference minilo že dovolj časa, meni, da bi bila prihajajoča pariška konferenca na to temo lahko uspešnejša, sploh ker računa na to, da bodo države v medsebojni tekmovalnosti obljubljale ambicioznejše spremembe.
Okoljska politika je pri nas sicer ves čas enaka, znotraj pariške konference pa je Slovenija označena za še posebej ambiciozno državo na tem področju. Dejanski ukrepi so bili do zdaj skopi.
Varujmo okolje in odpravljajmo neenakosti
Omladič meni, da bi morali biti okoljski ukrepi vedno povezani tudi z ukrepi proti družbeni neenakosti, da bi moderna zelena politika morala preseči informiran in ozaveščen srednji sloj ter gledati na celoto, se osredotočiti na odpravljanje neenakosti v družbi ali z besedami Lučke Kajfež Bogataj na politiko v slogu "več muh na en mah", torej da poleg varovanja okolja ustvarjamo tudi delovna mesta.
Po knjigi To vse spremeni je posnet tudi dokumentarni film, ki bo 1. decembra 2015 predvajan v atriju ZRC SAZU.